Kitajska filozofija in način življenja sta učila, da mora človek skrivati svoje občutke, biti zadržan v odnosu do drugih in trezno razmisliti vsako svoje dejanje. V takem okolju seveda ples ni mogel uspeti, saj je izraz življenjske radosti. Kitajski ples ni nastal iz veselja ali potrebe, ampak so se ga plesalci naučili iz starih knjig, ki jih je napisal modrec Theo Kung. V njih je opisal vse plese in pravila o njih. Tudi Kitajci so imeli na dvorih plesne šole, kjer so se mladeniči učili, kako se morajo vesti, če se pojavi cesar.
Plesi so vsebovali priklone, padce in kroženje, vendar so bili vsi počasni in dostojanstveni, roke so bile večinoma na miru. To pa ni veljalo za bojne plese, ki so vključevali skoke. Kostumi so bili bogati, saj plesalci zaradi umirjenih gibov niso potrebovali razkritih delov telesa. Plesalec je nosil nekakšen kimono, do tal segajočo haljo s širokimi rokavi. Bil je pritrjen s pasom. Kimono je imel bogate vzorce v zlati, rdeči, modri in zeleni barvi. Pod to haljo je imel plesalec še eno krilo, lahko enobarvno z dekorativnimi robovi. Pod drugim krilom se lahko pojavijo še široke hlače, pri kolenu ali gležnju stisnjene ali povezane z dekorativnim kosom tkanine.
V kitajskem gledališču pa so se gibi razlikovali od dvornega plesa. Tudi tukaj so nastopali samo moški, gibanje je temeljilo na fizični spretnosti in akrobatiki. Nastopali so prav tako v razkošnih kostumih, vendar se tukaj pojavijo maske. Tako oblečeni plesalci so izvajali divje plese z neverjetnim občutkom za pantomimo. Redne vloge pa so imele v tem gledališču tudi živali, še posebno levi, zmaji in opice.
Kostum in maska sta igrala pomembno vlogo – še danes poznamo čudovito izdelane podobe živali iz kitajskih plesnih procesij. Glasbila so bila različna: največkrat so uporabljali bobne, piščali, gonge ter brenkala.
