To obdobje se začne proti koncu 14. stoletja, konča pa se z nastopom baroka v 17. stoletju in ime izhaja iz francoske besede renaissance in pomeni preporod ali obnovo. Pozornost ljudi se je usmerila k antiki, želeli so obnoviti staro antično gledališče. Lepote zemeljskega sveta so zelo zaželene, in sicer: človeško telo, anatomija, raziskovanje, razvoj tiska in kiparstvo. Slikarje in pesnike navdihujeta lepota narave in žensk, zato se spremeni tudi odnos do plesa. Postane še bolj uglajen in radoživ. Konec je ženske nedostopnosti, ki so jo tako opevali trubadurji in stopi v središče družabnega dogajanja.
Plese so plesali že kar praviloma v parih, prvi tak ples je bil nizki ples bassa danza. Plesi so bili umirjeni, vsebovali so priklone in sprehajanje, včasih pa so vstavili kak korak, ki so si ga sposodili od kakega nadarjenega plesalca. Instrumenti so bili: lutnja, viola, oboa, kasneje pa so se pojavila tudi pihala in trobila. Na plesih so vedno upoštevali neko zaporedje, in sicer najprej bassa danza (počasen ples), naslednji je bil ballo, hitrejši ples. Ballata, iz katere izhaja beseda ballo, pomeni pesem s plesom. Ženske še vedno niso plesale preveč živahno, saj so jih še vedno ovirala oblačila. Moški pa so že kar visoko dvigali noge in razkazovali svoje spretnosti. Pavana ni bil tako hiter kot gagliarda, ki je bil vesel ples, kar tudi pomeni. Kmalu pa so plesali tudi več plesov zapored, pojavi se plesna suita, kar pomeni plesni venček. V vsakem kraju in na vsakem dvoru so plesali drugače, plemiči so se morali naučiti plesa. Družabni ples je bil sicer umetno ustvarjen, a je vseboval tudi ljudske elemente, ki so bili predelani.
Da bi plemiči obvladali novo umetnost, so potrebovali nekoga, ki jih bi poučeval. Nastal je nov poklic – plesni učitelj. Bil je zelo cenjen. Ker so številni plesi vsebovali pravila o družabnem vedenju, je nastala plesna teorija. Zajemala je tudi pravila: kako mora moški držati klobuk (nikoli ga ne sme držati od sebe z notranje strani), kako ga sneti ali povezniti na glavo, pa tudi kako držati roko na meču, kako sneti rokavice pri plesu in kako držati robček.
Gledališki ples je doživel prvi višek v antiki, ob nastopu krščanstva je preživel pri popotnih igralcih, šele kasneje ga je cerkev vključila v liturgične igre. Z renesanso se je vsebina teh iger spremenila. Formalno tudi niso bile več religiozne, ampak so se tematsko približale antiki.
Pojavila se je želja po obnovitvi grškega gledališča, ki je bilo namenjeno tudi zabavi. Igre so se imenovale mascherate, trionfi. Razkošni trionfi so bili znani v Italiji in so jih igrali na vozovih kot liturgične igre. Plemiči pa so tekmovali med sabo, kdo bo gledališčnike bolj razkošno oblekel. Med znanimi je bila plemiška družina Medici iz Firenc. Kostumi so bili zelo bogati in vozovi dobro opremljeni. Podobne plese so prirejali tudi na dvorih, imenovali so jih balleti, ki pa so jih izvajali dvorjani. To so bili recitali, vsebina ni bila posebno pomembna, saj so s kostumi nakazovali karakter posameznih vlog, plesali so družabne plese. V Italiji se je počasi rojeval balet, od koder ima tudi ime.
Kostumi so bili še vedno težki, vsaj ženski, moški so že prej odložili veliko teže. V renesansi so tudi oblačila poudarjala osebnost, lepoto in bogastvo. Obrisi telesa niso več silili v višino, da bi poudarjali krhkost, temveč v širino. Ideala sta postala polnejša ženska in mišičast moški. Trije evropski narodi so bili v renesansi vodilni. Bili so zelo neenotni, zato je vsak na svoj način vplival na oblačilno modo.
Italijanska renesansa je pri ženskah najprej opustila vlečko, visoka pokrivala in koničaste izreze; značilne so bile obrobe na oblekah, prsih in rokavih. Tudi moška oblačila so se skrajšala in postala širša. Tesno prilegajoči se hlačnici sta bili večkrat v različnih barvah. Pokrivala so bila le še majhne čepice, okrašene s perjem. Oblačilo je bilo izdelano iz žameta, svile, volnenega ali srebrnega brokata.
Nemška renesansa je imela začetek v 16. stoletju. Za ta čas je značilno moško oblačilo, ki se je končala ob vratu. Kožuh je bil širok, široke so bile tudi kratke hlače, čevlji in baretke so bile širše kot danes. Moški in tudi ženske so želeli imeti širok videz. Krilo je bilo nagubano in tudi rokava, ki sta bila sprva oprijeta, se lijakasto razširita. Žensko pokrivalo, ki ga še danes nosijo redovnice, je bilo ploščato.
Od srede 16. stoletja je čas španske renesanse. Zanjo je značilen razvoj nabranega ovratnika, ki je postajal vse širši in je dosegel velikost polmetra. Še danes lahko zasledimo take ovratnike pri nekaterih protestantskih pastorjih hanseatskih mest. Moške hlače so bile kratke in razširjene, s tršimi vlakni iz žime, tako da sta bili hlačnici kot buči. Pojavile so se tudi pletene nogavice, čevlji so se zožili. Moški so še vedno nosili baretke ali tudi višje ovalne ali okrogle kape z manjšimi krajci. Pri ženski modi je novost steznik, ki je bil najprej ojačan z blagom, šele kasneje tudi z jeklenimi palicami. Steznik je zakrival naravno žensko obliko tako, da je močno stisnil prsi. Zgornji del telesa je izgledal kot na glavo obrnjen kegelj. Naslednja novost je bila krinolina z obroči, ki so bili kasneje tudi jekleni. Spodnji del oblačila je predstavljal čisto nasprotje zgornjemu delu.
Znameniti Palladijev Teatro Olimpico v Vicenzi, ki je primer tipičnega renesančnega gledališča, še zdaleč ne predstavlja začetka sodobnega gledališča. Prihodnost je bila v razvijanju Terencovega odra, kakor je bil prikazan v beneški izdaji njegovih iger leta 1497. To je bil odprt obokan prostor z majhnim polkrožnim amfiteatrom, ki sta ga izpopolnila Scamozzi v Sabionetti in Aleotti v Teteatro Farnese v Parmi. Iz njega sta se potem počasi dokončno razvila avditorij v obliki podkve in oder z notranjim portalom in izpostavljeno zaveso.
Prvi scenograf, ki je svoja dela tudi objavil, je bil Serlio. Napisal je knjigo o arhitekturi in gledališču ter naredil triperspektivno sceno. Scene za komedijo in tragedijo
prikazujejo hiše na obeh straneh ulice, ki so naslikane na stranske kulise in prospekt.
Scena za satirsko igro, za Italijane je veljala za kmečko farso, je predstavljala pokrajino z drevesi na obeh straneh odra.
Italija je dala Evropi commedio dell´arte in prve poklicne igralce v organiziranih gledaliških skupinah, z delom renesančnih arhitektov pa je pripravila pot za razvoj zaprtega gledališča s poslikano sceno in notranjim portalom. Anglija pa je imela to čast, da je s Shakespearjem dala prvega sodobnega dramatika, ki je primerljiv z mojstri grške drame.
