Neža Maurer, Sama sva na svetu – ti in jaz
Priljubljena pesnica, Slovenka leta Neža Maurer jutri, 22. decembra, slavi osemdeseti rojstni dan. Čestitamo iz srca tej polnokrvni ženski modrega srca in velikega duha! Založba Pivec ji je poklonila zadnjo, lepo lepo zbirko Piramide upanja, Mladinska knjiga pa Petra Kolška izbor Sama sva na svetu – ti in jaz. Urednik je tenkočutno izbiral iz vseh trinajstih Nežinih zbirk in poezijo razdelil na tri razdelke: ljubezenske pesmi, refleksivno poezijo in materinske pesmi. Vse povezuje zlata nit srca – doživljanje ljubezni. »Naj je šlo za njeno svetlo uresničitev ali temno, s smrtjo osončeno prikrajšanost, v obeh primerih je ljubezensko čustvo temeljno eksistencialno dejstvo, magma v osrčju planeta, ki sveti, žge in peče, nikoli pa ne postavi pod vprašaj njenega harmonizirajočega, stvariteljskega in v bistvu osrečujočega principa« (P. Kolšek).
Ljubezen, ta »trdoživa pesniška substanca«, se zaradi iskrenosti izrečenega in preprostosti povedanega dotakne duše. Nagovarja srce, da se odpre in sprejme vse, kar nam daruje življenje: hrepenenje, lepoto in bolečino, veselje in trpljenje. Vse barve so pri Neži enako sprejete, nobena ni več ali manj vredna. Njena vera v ljubezen je neomajna: Ko bom le za hip podvomila/ o moči ljubezni,/ bom potonila brez sledu. In njeno zaupanje, da je vse prav, kot je, vredno duhovne odličnosti kakšnega guruja. Tudi njeno sprejemanje minljivosti, odhajanja in smrti. O kateri vse pogosteje poje, a z milino in brez grenkobe. Ni je strah. Ker ljubi, je pripravljena nanjo. Takole pravi v pesmi Zmenek:
Smrt prihaja navzdol po dolini —
v obratni smeri sončeve poti,
v obratni smeri lunine poti –
lepša je kot sonce in luna.
Njeno žarenje umiri vse bolečine.
Smrt prihaja s tokom Sore
nezavedno dobra.
Zmenjeni sva v Loki.
Zato je vredno brati Nežo Maurer vedno znova, zato. Da se učimo živeti, kar pomeni, sprejemati skrivnost. Največja skrivnost je smrt in najbolj smo pripravljeni nanjo, kadar se ji ne pustimo ustrahovati, temveč ji odpremo duri, naj pride, kadar in kamor je namenjena. Naj pride, nezavedno dobra.
Sue Monk Kidd, Skrivno življenje čebel
Ah, kako imam v teh dolgih zimskih večerih rada debele knjige, in kako sem zadovoljna, če so lahke. Žepnice so si izmislili tudi zame, da jih lahko dolgo držim v rokah, bukve debele, nosim v torbicah in potovalkah, jih pestujem v naročju hude dni, ko se moram osamiti, umiriti, utihniti pred svetom sama vase … Najraje imam take, ki hranijo mojo dušo. Skrivno življenje čebel (Mladinska knjiga 2010) vam bo osladkalo praznične dni, in prižgalo svečo, ki čaka na iskro duha globoko v vas.
»Popoln bralni užitek,« so zapisali za to knjigo, ko so razlagali, zakaj je na vrhu lestvic najbolj priljubljenih uspešnic v tujini. Zgodba je preprosta – govori o štirinajstletni deklici brez matere, nasilnega očeta; pobegne s služkinjo, ki jo pred tem reši iz rasistične ječe, in intuitivno pride tja, kamor se je pred desetletjem zatekla tudi njena mama – in tako srčno, toplo napisana, da pred nami oživijo raznoliki značaji temnopoltih junakinj, kot bi jih poznali s sosedovega vrta. Osrednja odrasla junakinja je čebelarka. In tako v tej knjigi zvemo ogromno o čebelah, kar je mene popolnoma očaralo. Po prebrani knjigi sem postala aktivistka za ohranitev čebel na Slovenskem. Trepetam zanje; brez čebel človeštvo ne bo preživelo, ker bi z njihovo smrtjo usahnilo življenje rastlin. In prav bi nam bilo, če nismo sposobni ohraniti teh delovnih in inteligentnih brenčečih živalic. Zato — kupujmo najlepša darila na svetu – KRILCA – kupujmo prek njih čebelje matice (lahko kupite tudi čebelji panj ali opremo za čebelarje, poglejte na www.krilca.si) za slovenske čebelarje, jejmo med in se zahvaljujmo zanj z dna srca.
Skrivno življenje čebel je knjiga, polna modrosti, ki jih pisateljica tega sijajnega prvenca niza iz strani v stran. Nepozabno je, kar sem tukaj prebrala učinkovito izrečeno: Ne obžaluj! Kajti obžalovanje ne obrodi nobenih sadov. Uf, kako presneto resnično! O ljubezni, o potrebi po ljubezni in njeni uresničitvi tam, kjer si ne bi nikoli mislili, je napisanega največ. Celih 416 strani debele knjige! Podpišem, kar je vzkliknila kritičarka L. Rice: »Skrivno življenje čebel je dar, napolnjen z upanjem.« Prav upanje v teh težkih časih potrebujemo najbolj!
Dan Millman, Zakoni duha
Navdihujoče knjige ne zastarajo nikoli. In tako je sveže tudi leta 2003 pri založbi Iskanja izdano 123 dragocenih strani obsegajoče delo Zakoni duha. Čudovito darilo samemu sebi in svojih ljubim! V knjigi so, kar obljublja podnaslov: Preproste in mogočen resnice o življenju. Iščočemu (samega sebe in smisel bivanja) popotniku jih pripoveduje modrijanka z jasnimi besedami, zgledom in dejanji. Brez kakšnih vzvišenih poz, saj je običajno vsakodnevno življenje naš proces zorenja. Če bomo upoštevali zakone narave oz. zakone duha, bomo zdravo rasli v srečne ljudi, izpolnjene s smislom. Ti zakoni so: zakon ravnotežja, zakon izbire, zakon procesa, zakon sedanjosti, zakon sočutja, zakon vere, zakon pričakovanja, zakon celovitosti, zakon delovanja, zakon ciklusov, zakon predaje in zakon enosti. Izvirajo iz univerzalne ljubezni, ki vedno poskrbi za nas, četudi mislimo, da smo izgubljeni. Saj: »Pot se pojavi pod našimi nogami, kamorkoli stopimo.«
Zakoni duha so semena, ki bodo vzklila zagotovo. »Kajti Vrtnar je vedno s tabo in vedno priskrbi, karkoli potrebuješ. Poganjki bodo zacveteli ob svojem času in obrodili sadove poguma, ljubezni in razumevanja. Nič se ne more primerjati z njihovo močjo. Ti zakoni bodo osvobodili ljubezen, ki je ujeta v tebi, da se bo razlila po svetu v radostnem služenju za vsesplošno dobro.« Naj se razlije, naj se razlije ta ljubezen v letu 2011 v moje, tvoje življenje, za blagor vseh, saj smo vsi Eno in Eno je vse!
