Menda sva pošteno zašla.
Vsemu navkljub;
tvojemu sfriziranemu avtomobilu
naravnost iz avtopralnice,
opravljenim potrebam na WC-ju
bencinske črpalke,
v folijo skrbno zavitem sendviču
s sirom in papriko.
Po zahodnoevropskem merilu bi morala
dajati videz dveh
uravnovešenih
nemških turistov
s toplim obrokom na žlico v termovki,
ne pa to brezupno tavanje z nizko meglo
v očeh.
Kričiva drug na drugega kakor dva nevrotična
delavca na gradbišču;
jaz na robu živčnega zloma z bosimi stopali
na mrzli armaturi, ki spominja na majhen boksarski ring,
ti se požvižgaš na mojo potovalno slabost,
raje bentiš nad slabo označenimi
kraji,
zaradi katerih si povsem izgubil nadzor nad
trenutno
geografsko situacijo,
ki nima nobene veze z označbami na tvojem
zemljevidu.
Vendar – a je to sploh važno?
Ko se bova zbudila, bo oktober in midva bova že na Irskem.
