GOSPODINJSKI BLUES – Sol, sladkor in poper

0
156

Preluknjane ušesne mečice,

desna nosnica, brada;

bojna polja kože,

hladnomrtvo označena

s persingi in tatuji.

 

Gledam v svojega sina,

ki se počasi spreminja v skelet,

z revolverjem med zobmi,

natisnjen

na dark majici,

ki mi čez mizo meče v fris stanje,

kakršno v resnici je –

 

mislim, da v Ilji čepi s kalamari in pomfrijem

pogoltnjena sadistična pošast,

iz trilerja,

z masko in motorno žago,

ki s pilotom usmerja

njegove brezbrižne gibe, mlahave odgovore.

 

Kot otrok mi je dopovedoval,

da je sol žalostni sladkor in

poper od sonca zagorela

sol.

 

On tudi strmi vame –

najbrž si misli,

da je biti moj sin kazen, ki jo mora plačevati s hudičevo

doživljenjsko položnico.

 

V tem prostoru ni ničesar več

fiksnega,

razen vranje črnega

preliva na njegovih laseh

in skinhedovskih oblačil,

ki visijo na njegovem brezbarvnem truplu.

 

Sediva na plastičnih stolčkih za kampiranje.

Sosedi na hodniku zavzeto komentirata na novo

izvoljenega predsednika vlade, kar je za to luknjo od

stanovanja edino znamenje,

da življenje nekje zunaj vendarle

teče.

 

Občutek imam, da bi se lahko celo vklopila vanj,

če ne bi šlo za te

od bulerjev pomendrane umirajoče prošnje,

ki jih je treba še do konca pomoriti,

razkosati

in odplakniti v straniščni školjki.

 

Vrtno mizico, čez katero balincava sovražne poglede,

mi je podarila frendica s firme,

umazano perilo perem pri svojih starših.

Vse ostalo je prodano za nekaj odmerkov LSD-ja,

 

medtem ko se jaz,

oblečena v edini sivo moder kostim in sintetično srajco,

v službi pred kolegicami pretvarjam,

da nimam razloga za nakupovanje na novo prispelih sezonskih novosti,

ker se počutim čisto okej,

odkar trikrat na teden prakticiram jogo.

 

Trudim se ne zadevati z žlico ob krožnik,

ali s kozarcem vode ob mizo,

da ga ne bi kakšen nadležen zven

iztiril

iz mrtvega razpoloženja,

v lepljenje klofut in pljuvanja v obraz.

In bom spet ob oko ali likalnik,

eden redkih prisotnih,

ki me s svojo vročo paro še nagovarja k

dihanju.

 

Še malo, in bova pri mesu in krompirju v kockah,

kjer bom na vročem olju porjaveli skorjici lahko opazovala žalostni sladkor,

ki se počasi spreminja

v frigidni, slani nič.

 

V tem prostoru itak ni nobenega sonca, da bi hrano lahko še popoprala.