Tip na oddelku z vrtno garnituro ju je totalno prepričal za stvar.
V Harvey&Normanu sta po akcijski ceni
kupila dva udobna stola iz ratana
in ju še isti dan namestila na teraso pred vrstno hišo v najemu.
V tistem letnem času, je bil
topel, sončen dan
že zadetek na loteriji.
Torej sta se vrgla v tisti dve eksotični čudi,
za kateri jima je fant, trgovec zagarantiral,
da v nobenem dežju in zimi ta stvar ne zgnije ali razpade.
Temu sta sledili dve uri glasnega ugibanja in prerekanja
v šolski koncentraciji,
od kje prihaja več sonca,
glede na geografski položaj terase.
Nelagodno vstajanje na pet minut in premikanje nakupovalnega ulova
– malo v levo, malo v desno,
malo vstran,
spretno zapuščanje okrutne sence, ki je neugodno
napadala
in stresala njuni telesi.
Do teme. Do prvega strela z daljincem.
Potem ni bilo ničesar več,
niti senzacionalnega intervjuja z nekim Iranskim novinarjem
v zadnji oddaji Studia City,
o katerem bi lahko razpravljala.
Z ignorantskim odnosom do opozorila vlade na škatlici cigaret,
sta v starih razvlečenih trenirkah,
ogrnjena v bunde,
obuta v razmajane krokse,
naslonjena na betonsko ograjo stoje še enega pokadila.
Nakar se je ona, v istih tiranskih oblačilih,
ki napovedujejo izključno spremenljivo vreme za nedoločen čas,
s kufrom in papigo, še isti večer odselila v blok k staršem.
Brez navzkrižnega premikanja ustnic.
Kot da je moral v njun odnos vstopiti na sveže ostrižen dobrodušen trgovec
z reklamnim nasmeškom
in sredi nabito polne veleblagovnice
med njima dokončno
potegniti črto.
Z dvema stoloma iz ratana.
