Lansko poletje je Ruth Podgornik Reš, pri 47-letih pretekla slovensko hribovje od Maribora do Ankarana. Za 800 kilometrov dolg podvig je potrebovala 13 dni in šest ur. Do sedaj je to uspelo le petim moškim. In to potem, ko je marca pretekla 260 kilometrov skozi Saharo. Transsahariana v Alžiriji sodi med težje ultramaratone na svetu. Na cilj sta prišli samo dve ženski.
Ruth poznam že iz otroških let. V njeni družini so se vsi ukvarjali s športom. Njen oče, 76- letni Jaka Reš, še danes tekmuje. Profesor telesne vzgoje se je najprej ukvarjal smučarskimi teki in skoki. Potem je odkril tek, gorski tek, kolesarjenje, duatlone in triatlone. Ruth pravi, da je na smučeh stala še preden je dobro shodila. V osnovni šoli je trenirala smučanje in tek. Do konca gimnazije je trenirala tek na smučeh. Potem pa fakulteta, družina, trije otroci, poslovna kariera in za šport je zmanjkalo časa. Pri 43. je ponovno napočil njen čas.
Ruth, fasciniralo me je, da se nekdo po tako dolgem premoru, po skoraj 25-ih letih, loti tako napornega športa kot je ultramaraton. Domnevam, da takih ljudi ni veliko?
Res je, sploh pri nas v Sloveniji zelo malo ljudi teče ultramaratone. Jaz sem se jih lotila, ker sem ugotovila, da mi zdaj, ko so otroci zrasli, ostaja čas. In morala sem ga na nek način zapolniti. Približno štiri leta nazaj sem spet odkrila tek. Vse svoje odraslo življenje se nisem resno ukvarjala s športom, za razliko od mojih najbližjih. Vsi v naši družini se aktivno ukvarjajo s športom: soprog, moja starša, vsi trije otroci, le jaz nekako nisem prišla na svoj račun.
Težko verjamem, da se nisi niti malo ukvarjala s športom.
Samo takrat, ko se mi je ponudila priložnost (smeh). Ko sem otroke vozila na treninge in ko so druge mama šle na kavo, sem jaz tekla. Pio sem dvakrat na teden vozila na treninge baleta na Bled in v tem času mi je uspelo dvakrat preteči okrog jezera. Miha sem vozila v Kranj na skakalnico in spet tekla.
No, meni se to sliši kar veliko.
Nisem redno vozila otrok na treninge, zato je bil tek nekaj kar sem lahko počela, če je slučajno naneslo tako. Ni mi bilo dano, da bi to velikokrat počela.
Torej se je vse skupaj začelo pred približno petimi leti.
Ja, ko sem bila stara približno 43. let in ko mi je, kot že rečeno, začel ostajati čas.
Kako lahko rečeš, da ti je začel ostajati čas, ko vem, da v času vrtnarske sezone delaš po 20 ur na dan in da skoraj vsako leto napišeš novo knjigo o balkonskem cvetju.
No, ko je vrtnarska sezona na višku, takrat pač predavam, pišem, delam zasaditvene načrte in imam res samo 4 ure za počitek. Takrat mi šport sploh ne pride na misel. Res pa je tudi, da teh naporov ne bi zmogla, če ne bi bila športnica. V tem času gibanja sploh ne potrebujem. Takrat me izpolnjuje narava.
Kaj ti pomeni narava?
Doživljanje narave mi zelo veliko pomeni. Tudi ko tečem mi več kot nabiranje kilometrov pomeni tesen stik z naravo. Ne znam meditirati, se pa v naravi napolnim enako kot tisti, ki to počnejo s pomočjo meditacije. Takrat se popolnoma zlijem z njo. Najbolj me osrečujejo sončni vzhodi in zahodi. In ni mi težko vstati sredi noči, ker vem, da bom začutila energijo sonca. To je zame kot darilo. Postaneš pa sčasoma od tega malo odvisen.
Če se vrneva k ultramaratonom. Kako si začela?
Dvakrat sem pretekla Ljubljanski maraton, udeležila sem se duatlona na Jamnik. Dvakrat sem šla na Triatlon jeklenih in ugotovila, da uživam. Sploh me je navdušil tek v hrib. Da pa sem preklopila iz maratonov na ultramaratone je bila odločilna tekma, ko smo tekli SAM iz Preddvora na Jezersko – 50 kilometrov. Bilo je prvič, da sem tekmovala po hribih. In sem si rekla zakaj tečem po asfaltu, ko lahko tečem v naravi. Tako sem se konec avgusta 2009 udeležila 98 km dolgega ultramaratona okoli Mont Blanca. Lani marca sem pretekla 260 kilometrov skozi Saharo – 77 ur teka po razbeljeni puščavi. Od devetih žensk sva na cilj pritekli samo dve. Zmagovalka je slabih deset let starejša od mene, vendar trenira že skoraj vse življenje. Junija sem tekla v Dolomitih – 90 kilometrov. 26. julija pa sem po trinajstih dneh v Ankaranu končala 800 kilometrov dolgo planinsko pot od Maribora do Ankarana. Če mi ne bi ob strani stal mož, mojih podvigov ne bi bilo. Zagotovo!
Zakaj te vlečejo tako ekstremni podvigi?
Eden od razlogov je prav gotovo, da to zelo malo ljudi počne. Tekmovalcem, ki tečejo maratone, je cilj izboljšanje svojih rezultatov. Mene pa zanima koliko lahko moje telo prenese. Zato razdalje daljšam in daljšam. Več ko tečem, več zmorem. Ta teden sem denimo ob dveh zjutraj štartala v Krmi, se povzpela do Kredarice, nato še na Kanjavec in ob petih popoldne prismučala v Bohinj.
Kaj pa okolje v katerem človek odrašča? Bi bila športnica, če se bi rodila v družini, ki ne bi bila zavezana športu?
Prepričana sem da ne. Nekaj je tudi v genih. Jaz sem po mojem očetu podedovala marsikaj, od športne postave, vztrajnosti, dobre sposobnosti regeneracije, do tega, da zelo dobro prenašam ekstremne razmere. Moj oče, še danes pri svojih 76-letih teče maratone. Hitro se regenerira, tako gre lahko že takoj naslednji dan po maratonu na gorski tek. Tega se ne da doseči le s treningi. S tem se rodiš. Jaz takrat ko tečem izredno malo jem in pijem. Pred nekaj dnevi, ko sem tekla 15 ur, sem denimo pojedla samo 5 piškotov in popila 7,5 decilitrov soka. Imam zelo trpežen organizem. Res pa je, da zelo pazim na prehrano. Ko pridem domov, po moževi zaslugi lahko takoj sedem za mizo in jem. Natančno vem kaj moje telo potrebuje. Tako se zahvalim svojemu telesu, da zmore takšne napore. Čeprav nisem bila vzgojena v krščanskem duhu verjamem, da moramo biti hvaležni za vse kar nam je dala narava, tudi našemu telesu, našemu svetišču, ki nam je to omogočilo.
Zanimivo se mi zdi, da si za svojo poklicno pot izbrala vrtnarstvo.
Od nekdaj sem imela rada rože in sem pogosto zahajala v bližnjo cvetličarno. Gospo sem vprašala kaj naj študiram, da bom lahko delala z rožami. Pa sem se vpisala na agronomijo in so me potem vsi spraševali kaj je to ena čudna ekonomija (smeh).
Koliko pa je na tvojo odločitev, da postaneš ultramaratonka vplival pik ose, ki te je pičila pred 4 leti in zaradi česar si skoraj umrla?
To je bila prelomnica v vsem. To je bilo moje tretje rojstvo, za las so me namreč rešili. Sledilo je več mesečno zdravljenje v bolnišnici Golnik. Vsakič, ko sem prišla domov sem bila čisto omotična. Čeprav sem komaj funkcionirala, sem čutila, da moram iz sebe spraviti strupe. Prisilila sem se, šla tečt in pomagalo je.
Si danes že tekla? Zunaj namreč pada dež.
Čeprav me dež ne moti, danes še nisem tekla. Se znam tudi zadržat (smeh). To da kdaj ne morem tečt, me ne spravi v slabo voljo. Znam lenarit. Zelo rada berem in kadar je slabo vreme, se kaj lahko zgodi, da tudi nekaj dni prebijem v pižami.
Torej nisi tipični deloholik?
Ko je sezona pač delam. Rada namreč ustvarjam. Vem, da počnem dobro delo, ljudi razveseljujem, ko jim pomagam. Hkrati pa ne čutim nobene potrebe po tem, da bi s takim tempom delala vsak dan. Res pa je tudi, da se vsemu kar počnem predam popolnoma, naj bo to tek, delo v vrtnariji, lenarjenje ali pisanje knjig.
Če se vrneva k slovenski transverzali. Si edina Slovenka, ki ji jo je uspelo preteči do zdaj.
To je res zelo težka preizkušnja. Nisem še slišala, da bi katera od žensk to sploh poskusila. Mogoče se je bo katera lotila zdaj, ko sem jaz pri svojih letih dokazala, da se to da.
Bi mi lahko na kratko opisala kaj konkretno pomeni preteči slovensko transverzalo?
Začneš na Pohorju, nadaljuješ čez Koroške hribe, Kamniško-Savinjske Alpe, Karavanke, Julijske Alpe, primorske hribe in končaš na morju. Marsikomu je samo prehodit vse te hribe življenjski cilj.
Kaj je bilo najtežje?
Najtežje je bilo, ko je 3 dni nepretrgoma deževalo in se nikakor nisem mogla posušiti. Deževati je začelo na Triglavu, okrog Krna, kjer je najdaljši odsek od ene koče do druge, je bila res huda preizkušnja. Nikoli ne bom pozabila, imela sem tako otrple prste, da si nisem mogla sleči hlač in sem se polulala vanje. To je res zelo težko.
Marsikomu se ob tem zastavi vprašanje, zakaj to sploh počneš?
Ko sem začela, me je četrti dan iz Grintovca pregnala strela. Šla sem domov in se potem spet vrnila na izhodišče. Ko pa me je dež zajel drugič, nisem niti pomislila več, da bi odnehala. Odločila sem se, da to izpeljem pa naj bo kar bo.
Kaj pa počitek?
Jaz sem šla po planu mojega predhodnika Uroša Feldina. Ker sem bila počasnejša od njega, sem žrtvovala spanje. Vstajala sem ob peti uri, večkrat tudi ob treh in tekla do desete, enajste ure zvečer.
Lani si pretekla tri zelo zahtevne ultramaratone. Kaj načrtuješ za letos?
Junija bom tekla 212 kilometrov okoli Blatnega jezera in sicer po asfaltu. Septembra me čaka tek iz Aten v Šparto. Tega ultramaratona še ni pretekla nobena Slovenka. Vse te nove preizkušnje so priprave na tek, ki bi ga rada opravila za svoj 50. rojstni dan. Želim si, če me bodo seveda sprejeli, teči po dolini smrti v Ameriki.
Vse kar delaš, delaš na polno. Napisala si tudi zelo veliko knjig o balkonskih rastlinah.
Dvanajst, zadnja leta vsako leto napišem novo.
Tudi to je neke vrste maraton. Za pisanje mora človek imeti zelo veliko psihične pa tudi fizične kondicije.
Absolutno. Ko se spravim pisat knjigo, jo napišem v enem mesecu. Takrat ne vidim nikogar, obstajata samo jaz in knjiga. Vmes zelo malo spim, delam praktično ves čas. Je precej adrenalinsko.
Imate tri otroke, vsi so športniki. Koliko ste jih načrtno usmerjali v šport, koliko pa je bilo to že v njih?
Ko sem rodila prvega sina, sem imela zelo resne komplikacije in sem komaj preživela. Jan je imel precej težav s koordinacijo gibov. Njega sva s soprogom v šport dobesedno prisilila. Pogosto mi je šlo na jok, ko sem ga gledala kako je neokreten. Danes se Jan razvija v dobrega alpinista in je precej perspektiven. Za alpinizem pa vemo, da je koordinacija gibov zelo pomembna.
Šport otroke nauči vztrajnosti, ki je dobra popotnica za vse kar bodo počeli v življenju.
Zagotovo. Šport vpliva tudi na druge segmente življenja. Pri nas denimo nobeden od otrok ni imel večjih težav v puberteti. So imeli preveč dela na treningih (smeh)
Koliko so bili stari, ko so začeli?
Takoj, ko so dobro shodili. Tudi jaz sem stala na smučeh še preden sem shodila. Šport je zagotovo najboljša popotnica za življenje.
