To naredi vsakokrat,
se pravi, približno enkrat na teden,
ko je njen mož z listkom v pet kilometrov oddaljenem diskontu na lovu
za špežo,
hči na uri jazz baleta,
sin na šahovskem krožku.
Z gotovostjo v sebi ve, da se v naslednjih 60 minutah
ne bo zatresel ključ
v vhodnih vratih,
niti pogled mravlje na kovinskem zobu umazane vilice
v grlu pomivalnega korita.
Nič ne more spodnesti njene samozadostnosti,
ni je strah ostati sama;
s svojimi značajskimi muhami,
z določenimi predeli telesa in
s sedanjo strukturo kože okrog oči.
V trenirki,
kupljeni v Hoferju (plačaš dve, dobiš tri)
in v od včerajšnje špinače
zapacani majici
s pomenljivim napisom
se vrže na fotelj pred TV
in z običajno kretnjo usmeri pilota
na najljubši TV kanal.
Iz banjice sladoleda z okusom čokolada hruška
zajema z veliko žlico, medtem ko iz ekrana že izstopa
nič manj kot Tarzan;
v vsej svoji klasični pojavi
in oblačilih
jo z atletskimi rokami
zagrabi za komolce
kot v običajnem prizoru enega svojih filmov
in s tistim usodnim glasom,
ki ti grabi po koži kakor strgalce za krompir,
v smislu: Jaz Tarzan, ti Jane,
v globokem, zagorelem naročju odnese čez
džunglo mesta.
Ženska je v kavarni v hipu postrežena,
dva hard intelektualca se pred
trenutno najbolj in francosko restavracijo zlasata za njeno povabilo,
kozmetičarka jo pričaka s 50 % popusta
na tajsko nego obraza in
dekolteja,
začudoma v samopostrežni zanjo ni vrste
in na mah dobi najljubši parkirni prostor
pred občinsko ustanovo, kjer je zaposlena
kot telefonistka na okencu
za informacije.
Cel prizor se odvije v pičlih 60 minutah,
in to
na njenem najljubšem TV kanalu,
na SLO 1!
