Jo kličemo kar signora Letizia,
nekdanjo učiteljico plesa
iz Firenc.
Dokler ni spoznala nekega kmeta iz naše vasi,
ki je po vojni emigriral v Italijo
za boljšim življenjem.
Vendar iz vsega skupaj potem ni bilo nič, vse se je po nepotrebnem sfižilo;
on se je zapil, lastni brat ga je
vpričo nje zafrknil
za dve
vinogradniški posestvi;
ona se je zapustila in do moževe smrti životarila pri sinu
v Padovi.
Ma kaj ste tukaj prav vsi za v manikomijo!
kriči užaljena za tabo, če si zanjo ne vzameš
pet minut,
ko greš mimo njene hiše in se ob tem neizogibno čudiš,
kako je ta ekstra large ženska,
ki bolj ali manj spominja na
visoko kalorično alpsko jed sredi zapuščene briške kmetije,
pred vojno plesala tango.
Od petega v mesecu
presedi pred hišo
na preluknjanem sedežu že zdavnaj
onesposobljenega fička.
Z rokami v naročju,
spretno ovijajoč svoja debela palca drug okrog drugega,
se punta čez tistega lenuha od poštarja,
ki potrebuje celih 30 dni,
da se naslika naokrog.
Da ji s tistim nevarnim motornim vozilom
v oblaku prahu izstavi položnice za elektriko, vodo,
naročnino na Primorske novice in
tisto revščino od penzije
po možu.
Ma che miseria, che miseria!
kriči signora Letizia
za njim,
tolče s pestmi po zraku, kot bi obračunavala s kisikom,
in ko se umiri,
odmaršira s sosedo po špežo v Mercator.
Popoldne pa vsi
na fešto;
v njeno socialistično oker
kuhinjo,
v kateri nam Letizia pripravlja toskanske specialitete.
Vmes se trese in poka od smeha,
tolče z dlanmi po kolenih,
ko ob starem hreščečem gramofonu
na njeno željo
plešemo kot norci na
Vivaldijeve Štiri letne čase.
Okrog
plastične kuhinjske mize,
skrbno pokrite s polivinilom,
da med hranjenjem in plesom česa
ne zamažemo.
Dokler nas po zadnjem TV kvizu ne vrže ven
iz bajte.
Ker ona mora biti zjutraj zgodaj pokonci,
če hoče ujeti vlak za Firence
ob 5.15,
kjer bo
na debelo napudranih lic,
s platnenim klobukom s širokimi,
povešenimi krajci in z ogrlico iz umetnih biserov
kot slavna diva iz črno belih filmov
svojemu taksistu ukazala, naj brez vmesnih postankov
kroži okrog starega mestnega jedra
do zadnjega evra
penzije.
Še isti večer se z vlakom vrne na svojo kmetijo,
da bo naslednji dan že navsezgodaj
pripravljena
na neskončno čakanje onega lenuha od poštarja,
s tisto miserio
od penzije
po možu.
