Naslov razstave: Grdači: Lutke Zlata Boureka
Lokacija: Galerija Kresija, Stritarjev 6, Ljubljana
Trajanje: 6. 3. do 30. 3. 2025
Odprtje razstave: četrtek, 6. 3., ob 18. uri
Spremljevalni dogodki:
četrtek, 13. marec, ob 18. uri / V režiji Edija Majarona bo doživela premiero osvežena Bourekova lutkovna predstava Gugalnica (1978) v okviru programa Lutkoteka v Lutkovnem gledališču Ljubljana (LGL). Premiero bo pospremila tudi začasna razstava Odprašeno v foyerju LGL z originalnimi lutkami iz predstave Gugalnica.
četrtek, 20. marec, ob 20. uri / Retrospektiva Bourekovih kratkih animiranih filmov v Slovenski Kinoteki.
petek, 21. marec, svetovni dan lutkarstva, ob 10. uri / Strokovno srečanje Nadčasovna veličina ustvarjanja Zlatka Boureka in sodobni izzivi lutkovne dediščine v LGL.
sreda, 26. marec, ob 17. uri / Brezplačno strokovno vodstvo po razstavi Grdači: Lutke Zlatka Boureka v Galeriji Kresija.
Kontakt za medije: Petra Škofic T: 01 548 4543 E-pošta: [email protected]
Galerija Kresija, T: (01) 306 1171 / 1036; 031 784 850 E-pošta: [email protected]
Grdači: Lutke Zlatka Boureka
»Grdači« je izraz, ki ga je z dobršno mero humorja za svoje nenavadne lutke skoval hrvaški eruditski umetnik Zlatko Bourek, eden najvidnejših hrvaških likovnih in lutkovnih ustvarjalcev, ki je neizbrisen pečat pustil tudi v slovenski lutkovni umetnosti. Njegovi grdači nikogar ne pustijo ravnodušnega, vabijo nas v svet estetike grdega, groteske, pa tudi izrazite, razuzdane seksualnosti – v svet, ki nas hkrati odbija in privlači. Redko se zgodi, da lutkovne stvaritve tako dobro povzamejo kaotičnost človekovega bivanja. Nagovarjajo nas neposredno groteskno, polteno, nadrealistično, pa vendar z veliko mero prizemljene robatosti, a tudi empatije do vsega človeškega in človeka, ki je v svojem kratkem, malenkostnem življenju ujet med erosom in tanatosom ter v tragikomičnost človeškega obstoja. »Pretiranost« Bourekovih lutk govori o pretiranosti nas samih in sveta, v katerem živimo in mu pripadamo. Njegove nakazne figure niso samo izvirna (lutkovna) metafora, temveč nam ponujajo zlasti možnost neposredne identifikacije, saj: »Čemu se smejete? Sebi se smejete!« Tako z navidezno distanco, ki jo Bourek dosega s potujitvijo v obliki komičnosti, karikature in groteske, postane resnica o nas samih, grdačih, še bolj neizbežna in otipljiva. Le kaj bi bolje opisalo svet, premaknjen iz svoje osi, kot groteska?
V središču Bourekovega zanimanja je v vseh medijih, v katerih je ustvarjal – in teh je bilo res veliko –, stal človek in njegova ponovljivo neponovljiva bivanjska izkušnja; sam je zanimanje za človeka razlagal skozi optiko svojega slavonskega porekla: »Tu je zemlja ravna, ravno je nebo, pa so ljudje najbolj zanimivi.« Bil je humanist v najširšem pomenu besede – umetnik eruditskega znanja in sposobnosti s pretanjenim občutkom za ljudi in bivajoče.
Z grdači je definiral tip svojih lutkovnih figur, ki so vselej podobno hipertrofirane vse do učinka bizarnosti in groteske: imajo ogromne izbuljene oči, ki jih je včasih mogoče tudi posebej animirati (tako npr. lutka lahko »zavija« z očmi), izrazite kljukaste, »krompirjaste« ali najznačilnejše falične nosove (nekatere je prav tako mogoče animirati, da se dvigujejo in spuščajo), velika »starčevska« ušesa, izrazite ličnice ter globoko poudarjene gube … Značilna zanje je poudarjena erotika, ki se giblje med opolzkostjo in parodijo: ogromna »štrleča« oprsja, poudarjeni falusi in že omenjeni falični nosovi, najbolj znani iz njegove kultne uprizoritve Stoppardovega Hamleta (1982, Teatar &TD). Predvsem pa so glavni atribut vseh njegovih lutk usta – ta so spotegnjena čez celoten obraz, od roba do roba, in se vedno široko odpirajo. Z odpiranjem ust (t. i. mimične lutke) je Bourek poudaril »brbljavost« in podčrtal ne nujno le opolzkost pohlepnih, požrešnih in bohotnih ust, ki so za nameček še pretirano našminkana, ter ogromno, krivo in »nametano« zobovje (Bourek je uporabljal odlitke, ki jih je dobival od prijatelja zobozdravnika), temveč tudi pomembnost besede in dramskega besedila, ki v navezavi z njegovo izstopajočo likovno dramaturgijo funkcionira kot složna celota. Grdači predstavljajo karikature človeških nravi, v uprizoritvah pa so utelešali in »udejanjali« samo tragikomičnost človekovega bivanja: »Dobrota in zloba, razkošje in beda – vse to je izraženo v likovnosti Bourekovih figur.« (Saša Došen) Tudi Bourekov kolorit podobno buhti od polnosti in ne skopari z močnimi primarnimi barvami. Grdači, s katerimi je Bourek odraslemu občinstvu, ki so mu bile namenjene uprizoritve z njimi, široko odprl vrata lutkovne umetnosti, so neponovljiv trenutek v zgodovini slovenskega, hrvaškega in svetovnega lutkarstva ter so v svoji likovnosti in izraznosti brez primere.
Na razstavi je prvič tête-à-tête predstavljen Bourekov izjemni lutkovni opus iz različnih držav, v katerih je ustvarjal: Slovenije, Hrvaške in Nemčije. In prav te nenavadne lutke nam v galerijskem prostoru, v katerega so prenesene iz različnih muzejskih in zasebnih zbirk, nenadejano odpirajo tudi najpomembnejša vprašanja o tem, kako lahko dediščina in preteklost komunicirata z nami danes in kakšno vlogo imajo pri tem (lutkovni) muzeji kot varuhi in interpreti dotične dediščine. Pričujoča razstava nima pretenzij, da bi Boureka predstavila celostno ali retrospektivno, želi pa odgovoriti na vprašanje, kaj (ali kdo) predstavlja esenco njegovega lutkovnega ustvarjanja in kako lahko vse to nagovarja sodobnega galerijskega in muzejskega obiskovalca. Malo je umetnikov, katerih dediščina tako dobro in živo komunicira s sedanjostjo in nam govori o nas samih bolje in globlje, kot smo morda sposobni povedati sami. Bourekov svet grdačev, obsojenih na cikličnost življenja in smrti, v nepričakovani slogi med najnižjim in najvišjim v človeku, nas gane ne glede na naše poreklo in starost, saj nas povezuje z neopisljivo totaliteto življenja. »Lutka ni nadomestek za igralca, temveč za človeka,« je dejal veliki Jurkowski – in težko bi našli v našem prostoru koga, ki bolje opisuje človeka in ga nadomešča, kot to počnejo prav Bourekovi grdači.
Bourekove lutke, ustvarjene za nemško lutkovno gledališče Hans Wurst Nachfahren v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja, bodo razstavljene prvič, prav tako pa je bil ob tej priložnosti njegov celotni nemški lutkovni opus podarjen Lutkovnemu muzeju Lutkovnega gledališča Ljubljana. Zahvaljujemo se Barbari Kilian in Siegfriedu Heinzmannu.
Tjaša Juhart, kustosinja razstave
Zlatko Bourek (1929–2018) predstavlja enega najpomembnejših hrvaških likovnih umetnikov in lutkovnih ustvarjalcev, bil je član Hrvaške akademije znanosti in umetnosti ter prejemnik najvišje hrvaške nagrade za kulturo (Nazorjeva nagrada za življenjsko delo). Rojen je bil v slavonski Požegi, otroška in mladostniška leta pa je preživel v Osijeku. Na zagrebški likovni akademiji se je izšolal za kiparja in slikarja, v svojem izjemno plodovitem življenju pa pustil neizbrisen pečat tudi kot ilustrator, karikaturist, scenograf, kostumograf, avtor animiranih filmov (najbolj znan je kot soavtor risanke Profesor Baltazar), režiser in lutkovni ustvarjalec. Je avtor več kot 50 lutkovnih uprizoritev, za katere je ustvaril likovno podobo, velikokrat pa jih tudi režiral. V Sloveniji je ustvaril kar devet lutkovnih uprizoritev, s katerimi se pomembno vpisuje v kanon slovenske lutkovne zgodovine.
Lutkovno gledališče Ljubljana (LGL) je osrednje slovensko lutkovno gledališče, ustanovljeno leta 1948. Izhaja iz stoletne tradicije slovenskega lutkarstva in danes predstavlja sodobno gledališče za otroke, odraščajoče in odrasle, ki deluje na presečišču klasičnih in sodobnih lutkovnih form. Od leta 2015 v okviru gledališča živi tudi Lutkovni muzej. Ta opravlja pionirsko delo na področju slovenske lutkovne snovne in nesnovne dediščine, ki jo varuje, ohranja, vrednoti, komunicira in predstavlja ter tako postopoma izpisuje zgodovino slovenskega lutkarstva. Zbirka Lutkovnega muzeja obsega več kot 5000 kosov lutkovne dediščine. Lutkovni muzej hrani tudi večji del Bourekovih stvaritev, nastalih v Sloveniji, od letošnjega leta pa je njegova zbirka bogatejša še za njegov celotni nemški lutkovni opus. Stalna razstava Lutkovnega muzeja se nahaja na Ljubljanskem gradu.
Naslovna fotografija: Zala Kalan
