Istanbul, edino mesto na svetu, ki se razteza čez dve celini, ima dolgo in zelo bogato zgodovino. V preteklosti je bil prestolnica kar treh velikih imperijev, rimskega (330–395), bizantinskega (395–1453) in otomanskega (1453–1922). Zdaj je kulturni in ekonomski (vendar ne politični) center turške republike. Leta 667 p. n. š. so prvo naselje na Zlatem rogu ustanovili grški priseljenci iz Megare in ga poimenovali Bizanc po svojem kralju Bizasu. Ko je rimski cesar Konstantin I. leta 330 n. š. na novo postavil mesto, ki ga je prej med obleganjem sam uničil, ga je poimenoval Novi Rim, kar pa se ni prijelo. Mesto je postalo znano kot Konstantinopel. Leta 1453, ko je Konstantinopel po dolgem obleganju padel v roke turškemu sultanu Mehmetu in postal prestolnica novega, tokrat islamskega imperija, je dobil svoje sedanje ime.
Mnogo je velikih arhitekturnih dosežkov, ki simbolizirajo dolgo zgodovino mesta ob Bosporju, a najslavnejša in najprestižnejša med njimi je bivša pravoslavna bazilika in mošeja, Hagia Sophia. Zgrajena je bila med 532 in 537 n. š. na mestu, kjer sta pred njo stali že dve istoimenski cerkvi, ki sta bili obe uničeni med političnimi nemiri, prva leta 404, druga pa kakih sto let kasneje. Cesar Justinijan je dal kmalu po uničenju prejšnje cerkve zgraditi tretjo in zadnjo inkarnacijo bazilike, ki je zdržala do današnjih dni in ostaja največji dosežek bizantinske arhitekture.
Med križarsko okupacijo Konstantinopla (1204–61), so Hagio Sophio spremenili v katoliško katedralo. Ko so Bizantinci spet osvojili mesto, so jo našli v precej slabem stanju, zato so jo obnovili in ji vsaj deloma povrnili nekdanji sijaj. Po padcu bizantinske prestolnice v turške roke l. 1453, jo je dal Mehmet I. spremeniti v mošejo. Dodali so minarete, mihrab in prepleskali ikone. Leta 1935 je dal prvi predsednik turške republike, Kemal Atatürk, Hagio Sophio spremeniti v muzej in ta status ima še danes.
Hagia Sophia že od zunaj na obiskovalca naredi velik vtis, toda šele ko stopiš v njeno notranjost, te res prevzame. Simbioza islamskih in pravoslavnih prvin, veličastna prostornost in posebna atmosfera še največjega skeptika prepričajo, da je to res posebna stavba. Ko se sprehajaš med njenimi kamnitimi in marmornatimi stolpi, dojameš, zakaj je cesar Justinijan ob njeni otvoritvi zadovoljno zavzdihnil: »Salomon, presegel sem te.« Tudi po 1500 letih obstoja ostaja Hagia Sophia arhitekturni in umetniški dosežek, ki vzbuja spoštovanje in občudovanje.
