HIŠA PO MERI

0
255

Ni vsaka hiša nekaj posebnega …

naša pa … zagotovo je!

 

V njej se vsako jutro prebudim, ko postane znova oranžna in prijazna. V njej mi očka kuha špagete z olivami na mediteranski način, ko se prikažem na vratih malce bolj slabe volje. Vanjo se vračam, ko je konec pouka, počitnic pri babici in po nogometni tekmi na trati za našo pekarno. In vanjo se zatečem vsakokrat, ko mi Jan Erik ne posodi svojega jadralnega letala in ko naše moštvo izgubi nogometno tekmo. V njej imam dinozavra iz gume za po visoki vodi v naši banji in plišastega pujska brez enega uhlja.

 

Naša hiša je res nekaj posebnega, zato jo imam neznansko, ampak res neznansko rad!

 

Ni tudi vsaka hiša zelo zanimiva. Ampak – naša je, ker je čisto vijolična! Včasih si domišljam, da je naša hiša …

… velik kozarec slivove marmelade

… ali zelo velik šopek dišečih hijacint iz maminih cvetličnih loncev

… ali morda velikanski borovničev sladoled

… ali večerno sonce, ki se kobaca za hrib, no, čeprav ima naša hiša štiri vogale.

Ni veliko hiš, ki bi bile vijolične barve, zato sem na našo hišo nadvse ponosen!

 

In nobena hiša tudi ni tako prijazna, kot je naša! Če pomotoma brcnem žogo vanjo, mi le prijazno pomežikne s svojimi modrimi okni. Če zunaj besni nevihta, ki je podobna nevihtam iz filmov, ji naša hiša nikoli ne dovoli v mojo sobo, le prijazno se mi smehlja s svojimi rdečimi vrati. Še najbolj je naša hiša prijazna okrog božiča, ko dedku Mrazu prijazno posodi svoj dimnik s kovinskim petelinom, za vsa moja darila, se ve. Ne, prav zares ne bi nikoli živel v nobeni drugi hiši!

 

Potem pa je mami nekega dne pri kosilu, na moje veliko začudenje, nejevoljno rekla očku:

"Tale štedilnik je res ena stara škatla in hladilnik prav tako! " In očka: "Tudi kavč in fotelji so nekam obrabljeni. Preproga je vsa oguljena in – le kaj naj s tem godrnjavim televizorjem?" In mami je takoj nadaljevala:

"Otroška soba je sploh premajhna in v kopalnici manjka vsaj eno okno!" Očka pa je, na mojo veliko nesrečo, zavzeto pristavil: "Potrebujem večjo garažo in da ne izgubljam besed o našem podstrešju!" In oba, se pravi moja mami in moj očka, sta potlej zatrdno zaključila:

 

"Čisto zares potrebujemo

drugačno hišo!"

Bil sem ves zgrožen in potrt, ko sta v petek že dala v naš časopis takšenle oglas:

 

"POTREBUJEMO HIŠO, KI BO PO NAŠI MERI! SE PRAVI: PROSTORNA IN VELIKA, NOVA IN KAR NAJLEPŠA! PA NIKAR NAJ NE BO VIJOLIČNA, RDEČIH VRAT IN MODRIH OKEN, KER TAKE HIŠE NISO VEČ V MODI! ZAŽELJEN JE SEVEDA KERAMIČNI ŠTEDILNIK, PRALNO-SUŠILNI STROJ IN DOMOFON Z MAJHNO KAMERO IN NAJNOVEJŠI MODEL PALIČNEGA MEŠALNIKA!"

 

"Ampak kako??" sem zaskrbljeno rekel sam zase. "Naša hiša je že po naši meri;

je nekaj posebnega, zelo zanimiva in kar najbolj prijazna …"

 

Toda mami in očka me nista resno poslušala, ko sem jima dopovedoval, da velike, nove in lepe hiše niso vedno po meri. In kot se velikokrat zgodi, kadar si veliko manjši od mami in očka, zmagata pač …

mami in očka! Uffff … kako sem takrat prav zasovražil oglase!

 

Kmalu po tistem čudnem oglasu, je po našem telefonu poklicalo veliko resnobnih gospodov in gospa, ki so želeli, da si ogledamo njihove imenitne hiše. Tako smo se jaz, očka in mami že kar naslednji dan odpravili na ogled …

 

… ovalne rumene hiše z visokimi dimniki in velikim bevskajočim psom ter golf igriščem,

… podolgovate oranžne hiše s parkom in železno ograjo z ogromnim grbom,

… štiri nadstropne rdeče hiše s teraso, vreščečim eksotičnim papagajem povrh,

… modne bele hiše z bazenom in trojno garažo in

… atrijske modre hiše z vodnjakom in ribnikom s tremi labodi!

 

Po napornem ogledu zadnje hiše z dvigalom in majhnim letališčem sem bil zelo razočaran, pa še utrujen povrhu, a na srečo tudi mami in očka nista bila videti zadovoljna.

"Ne vem, no … hja … nekaj manjka tem velikim, novim in lepim hišam," si je očka zamišljeno brundal v brado. Mami pa si je živčno popravljala lase in nejevoljno zmajevala z glavo.

"Jutri bova še enkrat prelistala oglase v časopisu," je naposled rekla odločno.

 

In takrat sem dobil idejo! Prima idejo! Še istega dne sem po telefonu poklical babi in ji v slušalko zašepetal svoj načrt.

"Genialno! Bravo! Krasno!" je vsa iz sebe vzklikala babi, ki je nad mojimi idejami itak vselej navdušena, čeprav mami in očka ne dovolita, da bi se k moji babi kar preselil in se z njo poročil, torej mi je prav na hitro prihitela na pomoč, na svojem starem kolesu. Potrebovala sva samo list papirja brez pack, moje barvice, ta ošiljene, kuverto in znamko. Kakšna sreča, da sem že poznal črke, saj je babi od velikega razburjenja pozabila doma svoje naočnike. In – še dobro, da je tista rumena škatla, ki se mu reče uradno poštni nabiralnik, čisto blizu naše hiše! Ko je babi končno spustila vanjo kuverto, mi je pomežiknila in spodbudno rekla:

"Se vidiva jutri, velja? Le svojih naočnikov, oh, ne smem pozabiti doma, pa kolesa tudi ne …"

 

In ko je prišel jutri, se pravi danes, smo se jaz, mami in očka odpeljali v trgovino po nov časopis in moja mami je s hitrimi prsti prelistala čisto sveže oglase. Nenadoma je na avtomobilskem sedežu kar poskočila, da je poskočil tudi naš mali rdeči avtomobil, in vsa iz sebe na glas prebrala očku:

 

"HIŠA V LIČNI ULICI, KI JE PRAV PO VAŠI MERI, KER JE NEKAJ POSEBNEGA, ZELO ZANIMIVA IN KAR NAJBOLJ PRIJAZNA!"

 

"Čudno, mhm, da je nisva prej opazila," se je očka začudeno popraskal po čelu, "saj je prav v naši ulici!" Mami pa je vsa blažena vzkliknila: "Prepričana sem, da je to prava hiša za nas! Prav po naši meri! Ker … mi potrebujemo res prijazno in kar najbolj zanimivo hišo …" Jaz pa sem ves vznemirjen stisnil pesti, ko je očka odpeljal in …

 

… ustavil prav pred našo hišo! Mami se je zastrmela v velik list na naših starih rdečih vratih in na glas prebrala, le veliko počasneje kot prej:

 

"VIJOLIČNA HIŠA, RDEČIH VRAT IN MODRIH OKEN,

KI JE PRAV PO VAŠI MERI!"

 

Mami in očka sta tako presenečeno strmela v napis, da sploh nista opazila naše babi, ki mi je mahala izza maminih potonik.

Čutil sem, kako me napadajo živčne bolhe, ko je očka obrnil ključ v rdečih vratih in rekel:

"Kakšna sreča, ker sem zares že pogrešal naš udobni kavč!" In mami:

"Hočem nazaj svoj stari štedilnik in oguljeno preprogo in …" Jaz pa sem skozi modro okno zadovoljno pomahal babi, že spet brez naočnikov in starega kolesa, in mami in očku ves srečen rekel:

"Kakšna sreča, da imamo oglase v našem časopisu, kajneda? Le kako bi drugače našli našo staro vijolično hišo, če ne bi bilo oglasov??"

 

Naša hiša ni prav velika in tudi nova ni. Pravzaprav ni niti posebno lepa. Pa je vseeno po naši meri. Ker je nekaj posebnega, zelo zanimiva in kar najbolj prijazna. In ker v njej živimo mi!