Nekoč je v nekem hlevu živela prav posebna krava. Ta krava ni hotela mukati. In to je bil največji problem. Na tisti kmetiji so krave mukale, ko so jih pomolzli. Ta krava pa ni hotela pomukati. A to tisti, ki so molzli krave, niso vedeli. Nekega dne je bilo v kravinem hlevu toliko mleka,da je krava komaj spala tam. Zato te krave niso hoteli več molzti. Molzli so le tiste, ki so mukale. A krava se ni mogla sama pomolzti. Zato je postajala vedno težja in težja. In ni mogla stati na svojih nogah. Zato je padla na vedra pomolzenega mleka. Mleko je začelo teči po celem hlevu in nato je krava spustila ven še tisto mleko, ki ga je imela v sebi, ker je niso pomolzli. Po kmetiji je teklo mleko in mleko kar ni hotelo nehati teči. Krava je vedela ,da je malo tudi ona kriva. Zato je sklenila, da bo pomagala. Od nekdaj je rada pila svoje mleko. Zato je odprla svoja velikanska usta in začela piti. Pila je in pila in pila in še vedno pila, potem je še malo pila in pila in pila in pila nato pa je še pila in pila in pila in vse je bilo popito. Krava je rešila svojo kmetijo in vas pred poplavo mleka. Ampak od takrat naprej je vedno mukala, čeprav je njeno mukanje zvenelo kot mijavkanje.
