Če se boste za izlet do slapa Peričnika, ki mimogrede sodi med najbolj znane slapove v Sloveniji in je zaščiten kot naravna znamenitost, odločili pozimi, boste imeli kaj videti. Ne samo vode, ki mogočno pada prek skal, občudovali boste lahko tudi čudovite ledene sveče, ki krasijo skale.
Iz ceste, ki pelje proti Kranjski gori, zapeljete pri odcepu za Mojstrano. Mojstrana je kraj, ki ga planinci zelo dobro poznajo, saj je Dolina vrat izhodišče pohodnikov proti našemu najvišjemu očaku Triglavu. Tudi sicer ta dolina sodi med najlepše doline v Julijskih Alpah. Mojstrana pa je postala znana predvsem po zaslugi JuliusaKugyja(rojen 19. Julija 1858 v Gorici, umrl 5. Februarja 1944 v Trstu) –očeta alpinizma v Julijskih Alpah, ki je osvojil mnoge takrat še neosvojene vrhove Julijcev.
V Mojstrani moramo biti pozorni na odcep ceste proti dolini Vrata in Aljaževem domu. V zimskem času se z avtom lahko zapeljete le do parkirišča pri Rosu, saj je od tam cesta zaprta za ves promet. Čeprav se najdejo tudi takšni, ki to zaporo »spregledajo« in se zapeljejo na rejli po zaledeneli cesti. Ob parkirišču so postavljene table, ki nas obveščajo, da bomo vstopili v osrednje območje Triglavskega narodnega parka. Proti slapu se lahko podate po dveh poteh. Po cesti ali čez most.Mi smo tokrat izbrali bolj slikovito, ki vodi prek mostu in teče vzporedno s tokom kristalno čistega potoka Triglavska Bistrica.
Čez približno 45 minut pridemo do drugega lesenega mostička,kjer ponovno prečkamo potok in pot nadaljujemo po cesti. Po nekaj ovinkih pridemo do Koče pri Peričniku. V njeni neposredni bližini je tabla uprave Triglavskega narodnega parka s podatki o slapu. Čeprav s ceste ni videti, sta slapa pravzaprav dva. Proti prvemu – Spodnjemu Peričniku, peljejo tri poti. Za zimski čas je najprimernejša položnejša, ki se začne točno nasproti vrat koče in teče po pobočju. Samo deset minut vam bo vzelo in znašli se boste pri kotanji v katero pada slap. Spodnji Peričnik,ki ga obroblja gozd,pada prek skalne stene iz konglomeratnih kamnin in sicer 52 metrov globoko.
Zgornji Peričnik, ki prav tako prši čez konglomeratno steno, pa pada le 16 metrov v globino. Do spodnjega slapu lahko pride praktično vsakdo, zgornji pa zahteva precej več truda. Strma pot je na nekaterih mestih tudi zaledenela. Sicer pa je zgornji slap precej podoben spodnjemu, le da je krajši. Opozorila bi vas še na to, da je spust iz zgornjega do vrha spodnjega slapu zelo nevaren, saj lahko hitro omahnete preko več kot 50 m visoke stene.
Tisti, ki dobro opazujete boste videli, da je slap že večkrat spremenil svojo pot. Dokaz za to so žlebovi na vrhu stene. V začetku dvajsetega stoletja se je zgodilo, da se je struga nad spodnjim Peričnikom zamašila in nekaj časa je Peričnik tekel kot dvopramenski slap. Zdaj se to zgodi le ob večjih nalivih. Je pa slap Peričnik še v nečem poseben. Je edini slap pri nas pod katerim se lahko sprehodimo. Seveda samo v poletnem času. Pozimi je prenevarno, saj so skale pod njim zaledenele. Zaradi močnega toka voda pa je slapu grozilo, da ga bodo izrabili za pridobivanje električne energije. Zdaj te nevarnosti ni več, saj je zaščiten kot naravna znamenitost.
Preden se vrnete k avtomobilu, če niste seveda preveč utrujeni, se vam splača iti še malce naprej po cesti in čez most. Po nekaj deset metrih po melišču poglejte v smeri slapu. Imeli boste kaj videti! Pred vašimi očmi se bosta prikazala oba slapa, ki kot dva stražarja čuvata ledeniško dolino Vrat.
