V mesecu marcu si lahko v Mestni knjižnici Izola ogledate razstavo slik ljubiteljske slikarke Josipe Rakitovec. Prihaja iz Pirana, kjer je odraščala z mamo, očetom in še dvema sestrama in končala osnovno šolo. Izučila se je za frizerko, postala mama in tudi nona. Poje v župnijskem pevskem zboru, odkriva duhovnost, je strastna bralka, vrtnarka in ljubiteljica živali, posveča se tudi slikanju. Imela je že nekaj skupinskih in samostojnih razstav, »Igre svetlobe« pa je njena prva razstava v Mestni knjižnici Izola. Prosili smo jo, da bi z nami podelila svoje izkušnje.
ŠP: Piran je mesto, ki ljudi očara s svojo slikovitostjo in pridihom davnine. Na vaših slikah se pogosto pojavljajo prizori iz Pirana. Bi nam lahko povedali kaj o svojem otroštvu v Piranu in kako vas je to zaznamovalo?
JR: Piran se mi nekako zdi skrivnostno mesto. V njem živeti je, kot bi bival z dušami iz preteklosti, ki so to mesto oblikovale in naredile takšnega, kot je še danes. Če mestu prisluhneš, te posrka vase. Čutiš življenje, kakšno je takrat bilo, tako da si lahko prikličeš in narišeš slike življenja iz preteklosti. V njem je po arhitekturi razvidno, kako so se dobe menjavale.
Kot otrok sem precej časa preživela igraje se po ulicah, trgih, parkih, na obzidju, ob cerkvi, ob morju, po Punti….. Otroci smo takrat lahko svobodno tekali naokoli, raziskovali in se učili od narave same, ljudi okoli nas in drug od drugega. Res pa je, da sem imela kod otrok vedno razbita kolena, saj med igro ni bilo časa gledati pod noge. Ogromno sem se preigrala. Malice smo nosili kar na ulico in jih tam pojedli, nismo imeli obstanka v stanovanjih. Starši so nas nadzirali kar z okna, itak so mame vedno obešale perilo in hodile na ulice in trge po vodo, ker ni še bilo vodne napeljave v hišah. Ljudje, sosedi in otroci smo bili takrat zelo povezani med seboj in smo si pomagali, seveda kreganja ni manjkalo in je bilo zelo glasno. Tudi takrat so bili lumpi in so radi nagajali, tudi stepli smo se, a je vse to bilo nekako srčno in nobena zamera ni trajala dolgo. Redki starši so bili zaradi tega skregani, če pa so že bili so si zelo hitro tudi odmerili. Dosti se je ogovarjalo in prišlo je do vrele krvi. Temperamenti so se kar iskrili. Niso “šparali” jezika. S starši smo se dosti sprehajali po Belem križu, Portorožu, lucijskih solinah, hodili na Formavivo, v Vinjole, na Malijo, v Strunjan… Vsaka sobota, nedelja in prazniki so bili rezervirani za družinsko sprehajanje. Ne smem pozabiti stare galeje, ki je bila zasidrana najprej ob pomolu v Piranu, kasneje pa so jo premestili v Sečovlje, h gostilni Ribič, kamor smo hodili na čevapčiče in ples. Tam smo se s sestrami zelo rade zavrtele. Že takrat sem uživala v lepotah naše obmorske narave. Vsi sprehodi so
bili igrivi, veseli in poučni. Narava je bila še neokrnjena in veliko je bilo pešpoti. Ogromno lepih vtisov mi je ostalo že iz otroštva. Oboževala sem življenje in brezskrbnost. Lucijske soline sem rada v igri raziskovala in še danes mi je žal, da jih niso ohranili. V glavnem je bilo moje otroštvo v Piranu, na ulici in v okolici, lepa in močna življenjska šola, ki mi je dala ogromno in iz katere še sedaj črpam. Noben učbenik mi tega ni mogel dati.
ŠP: Izučili ste se za frizerko. Tudi ta poklic je zahteven. Poleg različnih znanj so potrebne še ročne spretnosti, smisel za oblikovanje, natančnost, pa še občutek za ljudi. V svojem poklicu ste uspešni, a iskali ste še naprej…
JR: Res je. Zelo rada ima svoj poklic, ampak življenje je še tako polno vsega, kar me zanima! Tako sem naredila še trgovsko in ekonomsko šolo, sem mednarodno priznana učiteljica Angelske šole Diane Cooper iz Anglije, pa še nekaj različnih tečajev iz kmetijstva, masaže itd. imam. Sedaj sem se, poleg risanja in petja, vpisala še na tečaj keramike. Zdaj za 8. marec, dan žena, imamo skupno razstavo slik v Tartinijevi hiši v Piranu.
ŠP: Radi tudi vrtnarite…
JR: Zelo rada. Delo na zemlji je naporno, a me zelo sprošča, povezuje samo s seboj in delam s tako vnemo, da šele zvečer, ko ležem spat ugotovim, kako me je zdelalo. To je zame rekreacija, telovadba na svežem zraku, ki je bolj zdrava kot v kakem zaprtem prostoru. Tudi vrt je poln motivov in inspiracij za umetnost. Zemlja in delo z njo me povezuje z fizičnim svetom, risanje in petje pa me ponese v nebo občutkov in čustev.
ŠP: Kdaj pa ste odkrili željo po slikanju?
JR: Že v osnovni šoli, nekje v četrtem razredu, so se mi kar naenkrat odprli vsi darovi, pri katerih se mi ni bilo treba piflat in na pamet učit iz knjig. Če mi učiteljičina razlaga ali snov ni bila zanimiva, sem si vedno kaj risala. Moram priznati, da sem precej snovi prerisala, seveda otroške risbice. Kasneje smo imeli predmetno učiteljico, ki nas je pri likovnem pouku naučila precej različnih tehnik. Kasneje v Frizerski šoli sem morala na praksi za oceno voditi delovni dnevnik, kjer sem po vsakem tednu pisanja dnevnika narisala po eno frizuro, ki sem jo tudi naredila. Tu se je moj risanje končalo. Ko sem videla druge risati, sem si vedno želela kaj narisati tudi sam. Vedela pa sem, da bi morala na kak tečaj.
Neki dan, ko sem bila na pevskih vajah v Italijanski skupnosti, je prišla mama našega dirigenta, Nevena Stepanova. Predstavil mi jo je kot učiteljico likovnega pouka. Izrazila sem ji dolgoletno željo po risanju, ki je nisem mogla uresničiti, ker so bili vsi tečaji takrat, ko sem bila v službi. To je bilo to, prišel je moj čas. Ta tečaj je bil točno ob urah, ko sem imela prosto. Isti teden sem na njeno povabilo že risala.
ŠP: Zdaj že nekaj let hodite na tečaj slikanja, ki ga v Tartinijevi hiši vodi Liljana Stipanov. Ste se slikarstva učili še kje?
JR: Žal se slikarstva nisem nikjer več učila. Tu pa tam si kaj o tem pogledam na Yutubu.
ŠP: Na tečajih ste verjetno pridobili veliko tehničnega znanja in imeli možnost izmenjave izkušenj z drugimi. Verjetno pa je treba pridobljeno znanje nadgrajevati z lastnim delom tudi doma…
JR: Naša mentorica pravi, da se tehnično znanje pridobiva z risanjem in prakso. Ja, tudi izkušnje si izmenjujemo z drugimi. Doma narišem največ slik. Tudi pri slikarju Todiču sem se večkrat ustavila in mi je kako tehnično podrobnost obrazložil; in če imam priliko navezati pogovor z drugimi slikarji, jim zelo rada prisluhnem. Tudi s slikarjem Markom Jezernikom se vsake toliko pogovorim o risanju. Akademiki zelo radi povejo, kako dolgo so se učili kako stvar risati, zato jo z lahkoto narišejo, medtem ko jo mi ljubitelji risanja narišemo s precej truda in koncentracije. Vsekakor pa je treba pridobljeno znanje še nadgrajevati. Pa tudi vaja dela mojstra.
ŠP: Piran se pogosto pojavlja na vaših slikah, prav tako tudi vse, kar je zaznamovalo zgodovino tega mesta: morje, soline, ribištvo…
JR: Kdor obožuje staro arhitekturo, antiko, barok, renesanso, je Piran raj za take ljudi, za umetnike. Te male, ozke kamnite ulice, z oboki, strnjenimi hišami, reliefi, kipi, malimi oltarčki, starimi vrati, strehami, dimniki, kukrleji na strehah, balkoni, altanami, vodnjaki, zasebnimi dvorišči, parki, barkami, morjem, zaledjem… Kaj vse me še čaka, kar moram narisat? Zelo rada imam tudi naš stari kamen.
ŠP: Uporabljate zelo močne barve, posebno, ko slikate sončne zahode. Veliko ljudi pritegnejo zanimivi sončni zahodi, zanima pa me, kaj pomenijo vam?
JR: Uživam v močnih in čistih barvah. Kar prerodim se ob jih. Ko nisem risala, sem se rada oblačila v tako žive barve, z enim kosom črne. Imam prav potrebo po živih in močnih barvah. Z barvami izražam samo sebe. To sem jaz. Ko se sprehajam, vidim neverjetne fluorescentne barve sončnih zahodov, ki se prelivajo ali pa ne v druge prekrasne barvne odtenke… Takrat se počutim vzneseno, čudovito, srečno. Vse to bi rada delila z drugimi in poskušam se temu občutku približati tudi v sliki na platnu. Delam z ljudmi in vidim, da vsak človek gleda drugače na barve in ima neke barve raje kot druge. Tesno smo povezani z barvami in to bolj kot si mislimo. Barva opisuje naše zdravje, razpoloženja, čustva, človečnost, globino ljubezni, duhovno ozaveščenost. Slikar vse to vnese v svoje slike. Če je zagrenjen, zavrt, bolan, bodo barve slik tudi takšne, če pa je sam s sabo v ravnovesju in ljubezni, bo to tudi izražal s takimi lepimi, veselimi, ljubečimi barvami. Še zavedamo se ne, kako dostikrat uporabljamo barve v pogovoru, kot: »Pozelenel je od zavisti« ali »Ta pa gleda na svet skozi rožnata očala« ali »Kako moder človek je to« ali »Ta ženska je zlata« ali »Od jeze je rdeč kot kuhan rak«. Znanost je potrdila, da bolj čutni ljudje zaznavamo in vidimo večji barvni spekter kot tisti ki so čustveno zavrti, hladni.
ŠP: Ko slikate soline ali morje, je barvna lestvica drugačna. Giblje se med zelenimi in modrimi toni. Nekaj slik s te razstave pa izstopa. Med njimi je mala slika v svetlo zelenih barvah, slika obzidja v sivih odtenkih in slika, kjer ste prav tako upodobili obzidje, ki pa ima v ozadju veliko rdeče barve, posebna pa je tudi po načinu slikanja. Bi nam lahko kaj povedali o tem, kako izbirate barve in kaj vam pomenijo?
JR: Barve so različne, saj je tudi vreme različno. Meni so vse barve všeč, tople in hladne in z vsemi rada delam, a s čistimi odtenki najraje. Vsaka slika mora najprej biti všeč meni in potem še ljudem, ki so jim všeč take barve ali pa so jim take barve v življenju potrebne. Tudi z barvami se da zdraviti ali dopolnjevati manjkajoče značajske značilnosti, izboljšati zdravje. Rada se igram in preizkušam nove stvari. Zato tudi slika obzidja v črno beli tehniki s sivino med stolpoma. Ko zjutraj vstanem, najprej pomislim, kaj bom oblekla in kakšne barve bom za ta dan kombinirala. In verjemite, vsak dan izberem druge barve. Tako se tudi po občutku odločim, kaj bom risala in katere barve in motive bom uporabila. Vse delam po notranjem vzgibu in občutku.
Slika v svetlo rumeno zeleni nežni barvi me je navdala z neko lahkotnostjo, preprostostjo motiva, pozitivnostjo dveh srečnih duš, dveh jadrnic v mirnih vodah.
Ta pa, ki je posebna po načinu slikanja, me je navdihnila zaradi geometrije, saj vsi elementi in oblike izhajajo iz geometrije in so iz nje izpeljani. Je modernejšega sloga. Slika ima barvno sporočilo. Začne se z vijolično barvo, ki ima posebno zdravilno energijo, ki deluje na nesnovno, duhovno telo. Trikotnik temno rdeče barve se pod prho vijolične nad njo spremeni v čisto rdečo barvo, ki pomeni dejavnost, poživlja, daje energijo, spodbuja prekrvavitev in dihanje, zboljšuje spolno življenje. V njem rumeni pravokotnik, ki poživlja, nosi veselje, krepi živčevje, sluznice. Belo okroglo sonce je prizma, skozi katero je proti nam usmerjen žarek z vsemi barvami različnih valovnih dolžin v različnih frekvencah. Kopno, Savudrija, je zelene, pomirjujoče zdravilne barve, prinaša pozitivne misli in čustva. Nebeško modro morje sprošča, pomirja, ugodno deluje na ledvica in spanje, lajša bolečine. Dodala sem ji belo jadrnico, kar je čistost, val in obzidje Pirana, ker je sporočilo od tu.
ŠP: Vedno slikate v naravi?
JR: V naravi redko slikam, saj motiv, ki si ga izberem, ni statičen. S premikanjem sonca se mi spreminjajo barve in sence, zato slika ni to, kar sem hotela v tistem trenutku naslikat. Najraje slikam in rišem po fotografiji.
ŠP: V Mestni knjižnici Izola ste razstavili slike na temo »Igre svetlobe«. Zakaj ste izbrali tak naslov?
JR: 11. Barve so res igra svetlobe, svetloba je življenje samo, je stvarnica vseh teh mogočnih barvnih odtenkov in neskončne lepote. Zajema vse, živo in neživo v naravi. Ustvarja mistiko.
ŠP: Kot ljubiteljica živali so tudi te pogosto motiv vaših slik. Če se ne motim, ste slike živali razstavljali v Mestni knjižnici Piran. Kakšen je vaš odnos do živali?
JR: Zelo ljubeč. Tudi razumem jih dobro. Že od otroštva sem odraščala z živalmi. Najprej smo imeli dva mačka, moj je bil Piki in čisto črn, sestrin pa tigrast, imeli smo ptice, papige, ribice, hrčke, morskega prašička, pse. Mislim, da vsaka žival pooseblja in odraža vsaj eno značajsko lastnost in kvaliteto človeka. Živali so tudi naši učitelji, saj nas učijo ljubezni, strpnosti, požrtvovalnosti. Res je, v piranski knjižnici sem razstavila slike živali in tudi razložila njihov pomen.
ŠP: Na katerih razstavah ste še sodelovali?
JR: Vsako leto nekajkrat sodelujem pri skupinskih razstavah. Vsako leto razstavljamo na prazniku kakijev in prazniku artičok v Strunjanu, na prazniku vina pri Pavletu v Piranu, za dan žena in vedno ob zaključku leta večinoma v sečoveljskih solinah, na ex temporih. Skupna razstava je bila še za dan delfinov, pa v Goriških Brdih, v Krasici na Hrvaškem, v Avditoriju Portorož, v Izoli v domu upokojencev. Nekaj samostojnih razstav sem imela v Caffe Galeriji Piran, tudi s programom in pogostitvijo, pa dvakrat v piranski knjižnici. V Apollonijevi palači Piran sem za otvoritev pripravila tudi pevski in plesni program s pogostitvijo in vsaka ženska je v dar dobila rožico, saj je bil Dan žena. Razstavo sem imela še na piranskem svetilniku na Punti, spet z nastopi in pogostitvijo, sedaj pa pri vas.
ŠP: Slikate tudi portrete?
JR: Če je taka tema za razstavo, narišem tudi portret. Kar nekaj sem jih že.
ŠP: Radi tudi berete. So med vašimi najljubšimi knjigami tudi biografije slikarjev in slikarski priročniki? Katere knjige pa sicer najraje berete?
JR: Zelo rada berem, a predvsem duhovne knjige. Če mi pride kakšna biografija pod roke, jo prelistam, pogledam, a raje imam kake slikarske priročnike. Na FB dobim tudi dosti informacij, pa na Youtubu tudi.
ŠP: Kaj vam pomeni petje in sodelovanje v župnijskem pevskem zboru?
JR: Tudi pri petju ima vsaka nota svojo frekvenco in glas, zato tudi glasba boža telo in dušo. Lepo petje sega do neba. Ko pojem, sem srečna in uživam.
ŠP: Kakšni so vaši slikarski načrti za prihodnost?
JR: Slikati, dokler me to osrečuje in izpolnjuje. Risati mandale, slikati na platno z oljnimi barvami. Mogoče tudi atelje.
ŠP: Zelo veliko vprašanj bi vam lahko še postavila, a ob množici stvari, ki vas zanimajo, je človek kar malo izgubljen. Morda pa bi sami izbrali, kaj bi še želeli podeliti z našimi bralci…
JR: Zahvaljujem se vsem obiskovalcem in bralcem, ki so si in si še bodo ogledali slike. Svetujem vsem, ki bi radi risali ali slikali, naj primejo čopič, svinčnik v roke in to storijo. Ne bojte se, kaj bodo rekli drugi, zaupajte si in začnite risati najprej zase in videli boste, da bo vsaka risba malo boljša. Osebno mislim, da je vsaka packa, ki je narejena z občutkom, umetnina, saj vsako izražanje sebe, svoje notranjosti, talenta ali ne talenta in počutja je umetnost. To je svoboda izražanja.
ŠP: Hvala, da ste svoje izkušnje podelili z nami. Želimo vam še veliko slikarskih uspehov!
JR: Hvala tudi Mestni knjižnici Izola, da mi je omogočila to razstavo.
