Vzporedno z že omenjenimi kulturami so se razvijale tudi azijske kulture, ki so imele vpliv na evropsko kulturo. In ko pišemo o plesu in kostumografiji, jih moramo omeniti. Najprej Indijo, ki je razvijala drugačen pristop k plesu; od realnega doživljanja so se obrnili k abstraktnemu. Gibe so stilizirali. Vsak gib je bil simbol, zato niso potrebovali rekvizitov (robčkov v rokah ali rož med prsti). Le čisti gib je simbol.
Za indijske plese obstajajo priročniki, v katerih je utemeljen jezik gibov; vsak izraz čustva ali zgodbe je dodeljen posebnemu delu telesa. V teh priročnikih so opisani in razloženi izrazi; zmajevanje z glavo pomeni zanikanje, ponavljajoče se gledanje v eno smer izraža žalost, strah, presenečenje, hladnost itd. Poznajo kar štiriindvajset gibov glave, tilnik ima štiri simbole, obrvi pa šest. Vseh gibov oziroma simbolov je okoli sto in vsak gib lahko pomeni tudi povsem nekaj drugega. Zato si lahko predstavljamo, koliko Evropejci razumemo ob gledanju predstave indijskega gledališča. Indijci so bili med prvimi, ki so poznali gledališče, dramo in seveda ples. Izvajalci, pevci, igralci, glasbeniki in plesalci so se imenovali asparaze in gandharvi, predstave so imele večinoma mitološko vsebino. Posebne predstave so kathakali, pri katerih plesalci z gibi ponazarjajo vsebino pesmi, ki jo pojejo pevci; večkrat so vsebine iz epov Ramajane in Mahabharate.
Šiva je v indijski mitologiji bog plesa, ki pleše na telesu demona. Govori nam o duhovni premoči nad zlom. Venec okoli Šive predstavlja krog ustvarjenja, uničenja in ponovnega rojstva.
Pri indijskih plesih so kostumi zelo pomembni, pomembna je že sama barva, lahko je rumena oz. zlata, oranžna, rdeča, zelena, a nikoli črna. Pomembni so razni dodatki, kot so manjši ali veliki zlati diademi. Lasje so spleteni v kito in pokriti z ruto ali okrasnim pokrivalom. Kraguljčki so na nogah in rokah. Roke in ramena največ sporočajo, zato so tudi najbolj razkriti, da se vidi gib, sporočilo, in kraguljčki so kot glas za gib.
Gornji del plesalkinega oblačila je oprijeta srajca s kratkimi rokavi. Je iz svile ali finega bombaža in se imenuje čoli. Hlače so široke in pri gležnjih stisnjene. Imele so tudi dekorativen pas, močno okrašen z dragimi kamni. Pomembno je bilo, da so imele plesalke naličen obraz, poudarjene oči, obrvi in ustnice.
Včasih pa so pri plesu uporabljali tudi tradicionalno oblačilo, sari, ki je bil svilen ali iz finega bombaža. To je velik kos blaga, dolg tudi pet metrov, in je zmodeliran na spodnje krilo. Krilo je imelo izdelan pas in je bilo močno nabrano. Plesalka je oblekla tudi čoli, krajšo srajco brez ovratnika, ki ima kratke rokave, razkriva trebuh in se oprijema telesu. Sari so modelirale na spodnje krilo, tako da so ga zatlačile za pas. Vsako gubo se izdeluje ročno. Ko je krilo zmodelirano, ostane okoli dva metra blaga. S tem ogrne plesalka gornji del telesa od hrbta čez eno ramo, čez prsi in trebuh do pasu in ga zatlači v krilo. Moški so imeli podobna oblačila, ki so bila sestavljena iz velikega kosa tkanine. Vendar so imeli pokrit le spodnji del telesa. Oblačilo so imenovali dotij, ponavadi je bil v oranžni barvi. To so bile v bistvu hlače, saj je bila ta tkanina ovita okoli telesa in od zadnje strani. Tkanino so podali med noge in jo nabrali v pasu. Če je bil mraz, pa so imeli še velika ogrinjala, ki so jih ogrnili okoli gornjega dela telesa.
Indijski ples temelji na gibih zgornjega dela telesa. Ramena, roke in vrat lahko izražajo in prikažejo vse simbole. Noge so večinoma v demi – stopala so večinoma skrčena in večkrat so ritmi nog in rok različni.
Plese so spremljali s petjem in z različnimi inštrumenti: bobni, tolkali, brenkali, pa tudi godali in gongi, pomembne pa so bile tudi piščali.
