SE TALENT ZA USTVARJANJE RODI ALI TO POSTANE?
Oboje in verjamem, da vsak človek nosi v sebi mnoge talente. Ali jih bomo razvili ali ne pa ni odvisno samo od nas, pač pa od številnih dejavnikov in okoliščin. Tudi šolski in zahodni sistem žal pogosto zanemarjata razvoj desne polovice možganov, ki je ključna za umetniške talente. Poudarek je namreč predvsem na analitičnih in logičnih sposobnostih, medtem ko ustvarjalnost pogosto ostaja v senci. Pa tudi imeti talent samo po sebi ni dovolj. Potrebno je imeti odprt duh ter vložiti veliko truda in prakse, da se aktivira in realizira. Kljub temu lahko naše delo ostane neopaženo, če nimamo podjetniškega duha, vztrajnosti in poguma, da ga predstavimo svetu. V Sloveniji je to še posebej velik izziv, saj pomanjkanje sredstev, povezav in poznanstev pogosto oteži pot do uspeha.
KDO VAS JE NAVDUŠIL ZA USTVARJANJE?
Za ustvarjanje me ni navdušil nihče, nasprotno, okoliščine so me ovirale in zatirale. Šele učiteljica Bolezen me je dobesedno vrnila na pravo pot. Ustvarjanje zame v prvi vrsti predstavlja nujno terapijo; pomaga mi ohranjati agilnost ter kognitivne in motorične sposobnosti. Poleg tega me pomirja in mi nudi potrebno vključenost v družbo, saj sem zaradi vezanosti na dom postala izolirana.
MOJI PRVI POIZKUSI USTVARJANJA…
Odkar pomnim, sem bila navdušena nad glasbo, plesom, risanjem in branjem. Povedali so mi, da sem že kot majhna deklica ob vsakem obisku sorodnikov prirejala baletne predstave. Čeprav smo živeli skromno, mi je mama z neke poslovne poti v tujino prinesla plastični klavir, s katerim sem redno preizkušala potrpljenje družinskih članov. Ko sem se naučila brati, so se mi odprli novi svetovi, od katerih me ni mogel odvrniti nihče. Na žalost mi življenjske okoliščine niso dopuščale, da bi razvijala svoje umetniške talente, zato me je poklicna pot odpeljala v drugo smer.
Ko sem rodila svojo ljubljeno hčerko in bila na porodniškem dopustu, me je nenadoma prevzela želja po risanju. Vendar je ob vrnitvi v službo in številnih obveznostih ta ustvarjalni zagon v meni spet povsem ugasnil. Ker nisem sledila svoji notranji poti, sem po letih izčrpavanja resno zbolela in sem se morala znova naučiti vsega. Zaradi bolezni sem bila dolgo vezana na posteljo, telesno omejena in tako šibka, da nisem mogla ročno zapisati niti ene same črke. Takrat mi je hčerka podarila tablico, na katero sem počasi tipkala svoje prve pesmi – črko po črko.
Ko sem čez nekaj let nekoliko napredovala, sem začela izdelovati čestitke. Sprva so bile zelo okorne, vendar sem vztrajala. Z vsako novo čestitko so postajale lepše, obenem pa so se mi krepile tudi roke, kar je bilo zame izjemno pomembno. V tistem obdobju so se mi v mislih začele porajati pravljice, in kadar sem zmogla, sem jih zapisovala. Kasneje sem počasi začela ustvarjati akvarelne ilustracije zanje, kar mi predstavlja poseben izziv, saj sem zaradi bolezni ostala vezana na dom in se risanja s pomočjo spleta učim sama. Ob tem mi družina ves čas nesebično pomaga, za kar sem jim globoko hvaležna.
SPOMINI NA PRVO OBJAVLJENO DELO…
Napisati knjigo je plemenito dejanje, ilustrirati pa še toliko zahtevnejše, še posebej, če se soočaš z invalidnostjo. Objavljeno delo je za avtorja kot otrok – tako kot je otrok za mamo, ki ga rodi. Imeti svojo knjigo v rokah je izjemen občutek. Imam veliko srečo, da je moja hči grafična oblikovalka, ki je moje delo oblikovala v končno, primerno obliko. Brez njene pomoči bi moj trud verjetno ostal skrit in pozabljen v predalih.
Izdati knjigo je drago, še težje pa jo je prodati na slovenskem trgu, zlasti če si samozaložnik. Čeprav je branje tiskanih knjig v dobi digitalizacije izjemno pomembno, se prodaja tiskanih izdaj vsako leto zmanjšuje. Knjigotrštvo je v Sloveniji zahteven posel, kjer prevladujejo le redke večje založbe, ki izbirajo avtorje po potencialu za zaslužek. Žal tudi država vse bolj zmanjšuje sredstva za nakup novih knjig za knjižnice.
Moji spomini na prvo objavljeno delo so tako zelo lepi, a z rahlim priokusom grenkobe. Čeprav sem ponosna na svojo knjigo, smo se s klubom Taraja, ki je izdajatelj in založnik vseh mojih knjig, ob prodaji soočili s številnimi nepredvidenimi ovirami.
Kljub temu bo klub leta 2025 izdal že mojo peto pravljico in tretjo po vrsti iz zbirke »Lepo jih je imeti, a je zanje treba skrbeti!«, z naslovom Ottie v pasji šoli. S katero ozaveščamo, da živali niso igrače pač pa živa bitja, ki imajo svoje potrebe in nagone.
Klub Taraja deluje pro bono, v skupno dobro skupnosti. Ves izkupiček od prodaje pravljic je namenjen za tisk novih izdaj, prirejanje delavnic za otroke in delovanje kluba.
Vse naše zabavne in poučne pravljice si lahko ogledate na spletni strani www.tarajinepravljice.si, različne koristne članke pa na spletni strani www.taraja.si ter na profilih Tarajine pravljice in Portal Taraja na Facebooku in Instagramu.
STA ZA VAS POMEMBNA KRAJ IN ČAS USTVARJANJA?
Oba, kraj in čas ustvarjanja, sta zame izjemno pomembna. Potrebujem pozitiven in miren prostor, kjer se počutim dobro. Med ustvarjanjem rada poslušam nežno glasbo, saj zame ustvarjanje predstavlja meditacijo. Moteči dejavniki niso zaželeni, saj prekinjajo moj tok misli in idej.
KAKŠEN JE VAŠ ODNOS DO DRUGIH ZVRSTI UMETNOSTI?
Zelo cenim različne zvrsti umetnosti, saj se zavedam, da brez umetnosti in kulture naša družba izgubi svojo dušo. Umetnost nas bogati in daje smisel življenju.
KAKO SE ŽIVLJENJE IN UMETNOST ZDRUŽITA, POVEŽETA?
Umetnost odraža bistvo človeškega obstoja – naše misli, čustva, zgodbe in izkušnje. Umetniki iz življenja črpamo inspiracijo, ustvarjamo dela, ki ujamejo lepoto, bolečino, radost ali kritiko sveta okoli nas. Hkrati umetnost vpliva na življenje, saj sproža čustvene odzive, spodbuja kreativnost in nas vodi k drugačnemu razumevanju sebe in družbe. Umetnost omogoča, da skozi ustvarjanje izražamo tisto, česar pogosto ne moremo izraziti z besedami, kar poglablja naše dojemanje življenja in našega prostora v njem.
KAKO BI SE PREDSTAVILI BRALKAM IN BRALCEM VENTILATORJA BESED?
Sem topla in pozitivno naravnana oseba, ki jo odlikujejo borbenost, vztrajnost in pogum. Z vsemi temi, od nebes danimi lastnostmi, za katere sem globoko hvaležna, vsak dan premagujem življenjske izzive in ne dovolim, da bi me zagrenili. Te vrednote se zrcalijo tudi v mojih pravljicah, ki nosijo pomembna pozitivna sporočila – še posebej primerna za današnji čas.
Z Bello Weaver se je pogovarjala urednica spletne revije Ventilator besed, Vladimira Rejc.
