Plodovito ustvarjalnost Maše Ogrizek spremljam že nekaj let. Tokrat sva spregovorili o ustvarjalnosti in njeni pisateljski poti. Tudi o Reviji Galeb.
Je talent za ustvarjanje prirojen ali se ga je mogoče priučiti?
Mislim, da so pri odnosu med avtorjem oziroma avtorico in ustvarjalnim procesom – tako kot v vsakem razmerju – najpomembnejši radovednost, privlačnost in strast. Sprva te pisanje zanima, radovedna si, kako deluje, raziskuješ različne pripovedne tehnike in tematike ter like. Potem začneš uživati v samem pisanju, strastno se povežeš z njim. Mene raziskovanje ustvarjalnega procesa še vedno veliko bolj zanima kot sam “izdelek”. Seveda je pomemben tudi bolj “obrtniški” vidik – vztrajnost, disciplina, število ur, ki jih nameniš pisanju oziroma kakšnemu drugemu ustvarjanju. Pisanje oziroma ustvarjanje nasploh je nenazadnje tudi delo. A obenem gre pri njem tudi za globok, pristen stik s samim seboj.
Vedno bolj pa se mi tudi zdi, da je za ustvarjanje nasploh, za pisanje pa morda še posebej, pomembno, kakšen človek si, kaj te zanima, kaj si izkusil, kakšen je tvoj življenjski nazor, koliko si odprt do življenja in kako pogumno slediš lastni poti. Morda bi z metaforo lahko rekla, da si obenem glasbenik in sam svoje glasbilo. Bolj samosvoje živiš, bolj nezamenljiv, avtentičen zven imaš. Ta vidik “talenta” je po mojem mnenju nepriučljiv. In tako sva se vrnili k vašemu vprašanju. Menim, da vsak svoje unikatno glasbilo prinese na svet, potem pa je pomembno, kako ravnamo z njim, kakšne pesmi igramo nanj, komu jih igramo, pa tudi čemu. Pridno vaditi pa je tudi treba, seveda.
Kdo vas je navdušil za ustvarjanje?
Zelo zgodaj sem se prav zaljubila v arhetip Umetnika, že v srednji šoli. Seveda je šlo do določene mere za romantiziranje, idealiziranje, mitiziranje Umetnika, a mislim, da je bilo vendarle poglavitno, da sem čutila, da gre za avtentičen, poln, bogat način bivanja. Ni naključje, da pravim Umetnik in ne Umetnica. Sprva sem res romantično občudovala moške umetnike, vsi moji partnerji so bili umetniki – slikarji, pisatelji, glasbeniki … Jaz pa sem se sprva zadovoljila z vlogo muze in občudovalke na eni strani, pa tudi novinarke in literarne kritičarke na drugi. Vedno sem se torej gibala v polju besed, umetnosti, a sprva bolj posredno. Mislim, da sem potrebovala to vmesno fazo. Pri štiridesetih letih pa sem končno zbrala pogum in začela pisati. Šlo je za nekakšen spontan preboj, povezan tudi z življenjskimi okoliščinami – ločila sem se, strastno zaljubila, meditirala, jogirala, delala vaje iz knjige Proces prisotnosti … Kasneje sem v odličnem priročniku Umetnikova pot prebrala, da je takšen potek dokaj običajen. Morda tudi zato, ker včasih lik ženske ustvarjalke, ki bi nam ženskam lahko služil kot navdih oziroma vzor, ni bil toliko izpostavljen oziroma je imel tudi zelo tragično plat – kot denimo pri Virginii Woolf, Sylvii Plath … To, da sem začela pisati relativno pozno, ima tudi svoje prednosti: izoblikovana sem bila kot človek in imela sem kaj tehtnega povedati.
Kje vse vas obiščejo ideje za ustvarjanje?
Na začetku je bilo zares tako, kot pravite – da so ideje prihajale na obisk, ko se je njim zahotelo. Pomebno je bilo predvsem, da sem bila sproščena, “pretočna”. Zato so se pogosto pojavljale na robu sna, med prhanjem, plavanjem v bazenu ali v morju, sprehajanjem, kolesarjenjem … Na sploh pri bolj monotonih oziroma ponavljajočih se gibih. Pa počasnost, praznina sta bili potrebni. Zdaj imam že veliko več nadzora nad ustvarjalnim procesom. Zdaj je bolj podobno zavestnemu, hotenemu vstopanju v nek (prazen) prostor, kjer jih poiščem ali počakam. Najbrž je to povezano z večjo izkušenostjo, tudi samozavestjo. Še vedno pa so zelo pomembni sproščenost, umirjenost in zložen tempo.
Sta za vas pomembna kraj in čas ustvarjanja?
Najraje pišem zjutraj, ko se zbudim, a to ni zelo zgodaj. In potem ponovno pozno popoldne, ko se počasi večeri, včasih potegnem tudi v noč. Mislim, da predvsem zato, ker je takrat najmanj zunanjih motilcev. Rada imam občutek, da se svet še ni do konca prebudil ali da se počasi odpravlja spat. V vmesnem obdobju pa sem rada aktivno vključena vanj, saj sem kar družaben človek. Kar pa se prostora tiče, sem dokaj prilagodljiva. Sprva sem bila veliko bolj občutljiva, hitreje me je kaj zmotilo. Ko sta bila otroka manjša, se mi je tudi zdelo, da moram imeti lastno sobo, ki je povsem ločena od družine, zato sem si najela pisarno, čeprav sem včasih odkolesarila tja le zato, da sem tam spila čaj ali bingljala z nogami. Na ta način sem si tudi privzgojila disciplino in nek ritem, ki sta tudi zelo pomembna. Zdaj večinoma pišem doma, saj živim sama, kar za jedilno mizo. Skiciram pa si rada tudi v kavarnah, kjer opazujem neznance, lovim koščke njihovih pogovorov … Rada imam svetle, zračne prostore.
Vaši spomini na prvo objavljeno delo?
Presrečna sem bila. Ko sta leta 2017 skoraj sočasno izšli Gospa s klobukom in Krasna zgodba, ki ju štejem za svoji prvi “ta pravi” knjigi, sem priredila predstavitev v svojem najljubšem baru v Ljubljani in povabila tja vse svoje prijatelje, starše, otroka, bivše partnerje … Bilo je pravo praznovanje in eden najsrečnejših dni v mojem življenju. Bil je mejnik. Kot bi se končno našla. In od takrat dalje vem, da sem na pravi poti. Seveda se kdaj pojavijo tudi težave, a ta občutek notranjega sidrišča je odtlej vedno v meni.
Odnos do drugih zvrsti umetnosti?
Umetnost je bila ključna pri oblikovanju moje osebnosti. Knjige, filmi, slikarstvo, glasba. Zdaj sicer opažam, da jih potrebujem v manjših količinah kot nekdaj, a še vedno grem rada na kakšen koncert ali v kino. Tudi zato, da sem s sorodnimi ljudmi. Že samo stati ali sedeti ob njih mi je prijetno.
Kako se življenje in umetnost združita, povežeta?
Jaz imam že več kot petnajst let status samozaposlene v kulturi. Priznati moram, da najbrž niti ne bi bila sposobna povsem običajne službe, z delovnikom, natančno predpisanimi obveznostmi. Mislim, da bi me predvsem rutina zelo dušila. Čeprav veliko delam, si rada svobodno razporejam čas. Pišem tudi ob nedeljah in na morju, a po drugi strani kdaj poležavam denimo v ponedeljek dopoldne. Jaz svojega življenja in umetnosti sploh ne ločujem več.
Vaši ustvarjalni načrti?
Pred kakšnim letom se mi je zelo odprlo. Mislim, da je to delno povezano tudi s tem, da sem leta 2022 za Lisičjo luno prejela večernico, najpomembnejšo nagrado za otroško in mladinsko leposlovje pri nas. Več imam nastopov po šolah, bolj sem prepoznavna. To je pomembno tudi s čisto praktičnega vidika. Prej sem vedno morala delati še druge honorarne zaposlitve – od novinarstva do kmetijstva, gostinstva in hotelirstva. Kar so bile vse zanimive izkušnje, a sem vesela, da sedaj lahko svoj čas namenim le ustvajanju. Letošnje leto sem začela tudi z urejanjem otroške revije Galeb, kar mi po eni strani omogoča vsaj minimalno finančno varnost, pa tudi velik izziv je in zelo rada sodelujem z avtoricami in avtorji. Zelo uživam tudi pri pisanju scenarijev za stripe; trenutno tudi zaključujem nekaj zbirk kratkih zgodb za otroke, kjer se je k sreči ponovno zbudil moj smisel za humor, ki je prej začasno poniknil. V kratkem se bom lotila pisanja mladisnkega romana, česar se tudi malo bojim, saj sem doslej pisala le krajše tekste.
Kako bi se predstavili bralkam in bralcem Ventilatorjem besed?
Imam resnejšo, bolj intelektualno plat, nenazadnje sem študirala filozofijo. Sem pa tudi dokaj norčava, včasih celo otročja. Sem optimistka, ali bolje vitalistka, z občasnimi obdobji obupa, saj je v današnji družbi zares veliko stvari zelo narobe. Predvsem to, da je glavno merilo za vse postal denar. Pa tudi izgled. Skratka, površina. Osreči, osmisli, izpolni pa nas lahko le stik z globino. Sama jo najdevam v ustvarjanju, prijateljstvih, pa tudi med sprehodi z mojo miceno sopotnico, čivavo Rubi. In na ta način vzdržujem življenjsko moč, da se zoperstavljam obupu.
S pisateljico Mašo Ogrizek se je pogovarjala urednica spletne revije Ventilator besed, Vladimira Rejc.
