Cvetka Lipuš- pesnica
O pesnici, intelektualki in svetovljanki Cvetki Lipuš smo v Ventilatorju besed že večkrat pisali. Prav tako predstavljali njeno poezijo, ki vedno znova pritegne bralke in bralce revije Ventilator besed.
Na fotografiji Cvetka Lipuš, fotograf Marko Lipuš.
Njena najnovejša pesniška zbirka: Odhajanje za začetnike, ki je izšla pri Založbi Beletrina, je izjemna. Še posebej se nas dotakne. Vedno znova nas pritegne k branju in razmišljanju.
Kot lahko preberemo še na zavihku knjige, je pesniška zbirka Odhajanje za začetnike aluzija na poplavo priročnikov za vsemogoče in nemogoče zadrege v naših življenjih. Ena od teh je prav gotovo odhajanje.
Tokrat smo se pogovarjali z našo sogovornico Cvetko Lipuš – o ustvarjalnosti. Prav tako o njeni najnovejši pesniški zbirki: Odhajanje za začetnike.
Se talent- po vašem mnenju – rodi ali to postane?
Debata, kaj je bolj odločilno pri razvoju človeka, okolje ali geni, se vleče že od Hipokrata, ki je opisal človeško vedenje kot biološko posledico štirih različnih vrst telesnih tekočin. Nekaj stoletji kasneje pa sta filozofa Rousseau in Locke menila, da se ljudje rodijo kot nepopisan list papirja (tabula rasa) in se njihove morebitne razlike povsem posledica okolja. Psihologi so nekaj časa poudarjali naravo, nato okolje, kmalu se je nihalo ponovno zanihalo v smer narave, nenehni sem ter tja. Dandanes velja mnenje, da so nekatere lastnosti in dovzetnosti biološko pogojene, a da so okoliški dejavniki najmanj tako pomembni. V zvezi z umetnostjo obstajajo študije o skupnem genetskem in okoljskem ozadju za sprejemanje in izvajanje glasbe. A četudi se nekateri ljudje rodijo z večjim potencialom, brez trdega dela in vadbe, se njihov talent izjalovi.
Kdo Vas je navdušil za ustvarjanje?
Do pisanja me je privedlo branje. Verjetno je to ustaljena pot, po kateri se marsikateri poda in se spotoma, morda celo bolj po naključju kot namerno, tudi sam loti pisanja. Najbrž ni veliko pišočih, ki ne bi bili tudi strastni bralci. Ko sem hodila v gimnazijo, so se – vsaj moji – učitelji izogibali sodobni književnosti, predvsem liriki. Niti pokukati niso hoteli v dvajseto stoletje. Morda dobro, da niso. Nekateri v branje poezije vnesejo toliko napačnih predstav o njej, ki uničijo izkušnjo, še preden jo sploh dobijo. Sprva sem kot večina mladih brala predvsem romane. Ne vem več, kdo mi je priporočil branje Prousta, njegov romaneskni cikel »Iskanje izgubljenega časa«. Pol leta sem potonila v ta roman, in ko sem ga končala, izplavala na površje, se mi je svet zdel spremenjen. Želela sem postati del tega čarobnega pisateljskega kluba, ki spreminja življenja.
Sta za Vas pomembna kraj in čas ustvarjanja?
Pri prvih dveh zbirkah, ko sem še lovila svoj pesniški korak in sapo, mi je določena dnevna rutina pomagala zgostiti misli ter besede, da niso šle vsaka po svojem. Sedaj pravzaprav službene obveznosti določajo kraj in čas, ki mi preostaja za ustvarjanje. Bolj sem navezana na jezik kot na kraje, zato so navezave na prostore, ki so del moje zasebne geografije, minljive in občasne. Najbrž tudi moje ustvarjanje včasih oblikuje želja po preizkušanju ali iskanju druge, četudi začasne pripadnosti, drugačnega jaza.
Kako se življenje in umetnost združita, povežeta?
Življenje in umetnost nista dve ločeni entiteti. Nuja po pisanju, komponiranju ali izvajanju glasbe, po risanju ali drugih umetnostih, izvira iz osnove človeške želje, da bi se izrazili, da bi bili slišani. Sedaj ko je zaradi pandemijskih ukrepov kulturno življenje dokaj okrnjeno, doživljamo, kako prozaičen in turoben je vsakdan, zreduciran na rutino in preživetje. Umetnost je bistven del življenja, brez nje smo okrnenja bitja. Kar se tiče pisanja, nerada govorim o sebi, zato tudi nočem pisati o svojem življenju. Nočem dolgočasiti bralcev s svojimi izkušnjami, ki so samo različice tega, kar doživlja vsakdo. Poezija nastane iz njih, ni opis le-teh.
Do sedaj ste izdali že sedem pesniških zbirk. Kako ste ustvarjali najnovejšo pesniško zbirko Odhajanje za začetnike?
Pravzaprav je vsak pesniška zbirka preučevanje, razglabljanje o določeni temi. Naslov pesniške zbirke je povzetek, ki poskuša zajeti osnovno idejo knjige. Sprva me je tema odhajanje zanimala zlasti v zvezi z migracijo. Dandanes je ta tematika seveda zelo prisotna v političnih debatah, v medijih. Vendar se v tej zbirki nisem hotela posvečati političnim razsežnostnim ali družbenim posledicam migracije, temveč povsem osebni in čustveni izkušnji posameznika. S to zasnovo sem začela, a prvotna ideja se je med delom spreminjala. V teku pisanja se je razširila na različne odhode, zapustitve, na odhajanja vseh vrst, od dobesednih kot so selitev, potovanja, do odhajanj v prenesenem pomenu. Osebe, predmeti ter kraji, različni pripovedovalci, strokovno bi bržda rekli lirski subjekti, se v tem besedilu spoprijemajo – deloma tudi ironično – z raznimi odhodi in zapustitvami. Pesmi večinoma nastajajo v spreminjanju, dodajanju, črtanju. Le občasno prvi osnutek, prva verzija zaide v zbirko.
V pričujoči knjigi poezije dokazujete, da nas priročniki sicer lahko usmerijo v iskanje praktičnih rešitev. Dejansko soočenje z izkušnjo odhoda pa ostaja v domeni poezije.
Uspešni priporočniki ali tako imenovane knjige za samopomoč upostavijo odnos z bralcem oz. bralko tako, da so razmeroma enostavne, da posredujejo upanje ter uporabne nasvete. Te knjige povzemajo spoznanja psihološke znanosti in se opirajo zlasti na novo razvijajočo se »pozitivno psihologijo«. Dolgo so ljudje iskali navodila in nasvete, kako živeti svoje življenje v religiji in filozofiji, dandanes pa predvsem v psihologiji. Poleg osebnih posvetovanj s strokovnjaki, ki zahtevajo svoj čas in tudi finančna sredstva, si marsikdo skuša izboljšate svoje življenje s psihološkimi nasveti, ki niso pridobljene v posvetovalnicah, temveč v množičnih medijih in priročnikih. Pesniška zbirka »Odhajanje za začetnike« namiguje na ta žanr, a ga izpelje po svoje. Oba zvrsti, priročniki in poezija, od bralca zahtevata precejšno aktivno vlogo. Pri knjigah za samopomoč beroči verjetno najde, če izvede priporočene napotke, rešitev, ki jo je iskal med platnicami. Poezija pa ni podrejena cilju: bralec doživi notranje premike, spremembe v svojem bitju, vendar ne zaradi neposrednih napotkov ali nasvetov. Pesem je zasnovana na natančnih, a na mnogoterih učinkih in na ustvarjanju zapletenih ali novih učinkov, ki jih preprosta uporaba proznega jezika ne more povzročiti. Poezija spreminja mišljenje, dejanja in govorjenje bralcev in bralk z rušenjem običajnih slovničnih, besedilnih in vzorčnih oblik, s katerimi vsi govorimo in pišemo, in s tem povzroča spremembe, ne glede na to, ali se beroči tega zaveda ali ne.
Glede na to, da ste državljanka sveta, kaj Vam pomeni jezik kot domovina?
Odločitev za jezik je hkrati intimna ter hote ali nehote tudi politična. Pišem v jeziku, ki mi je emocionalno najbližji, a ki je z redkimi izjemami, samo notranji popolnoma osebni jezik, kajti svoj vsakdan živim v drugih jezikih. Morda je to stanje nenavadno, saj so pesmi do neke mere notranji monologi, odzivi in razmišljanja, na dogajanja izven mene. Ustvarjanje v slovenščini se seveda v Avstriji ter tudi v Slovenji dojema politično, čeprav ne pišem o ničemer, kar bi bilo povezano s slovensko manjšino na Koroškem. Zame je odločitev za ta jezik intimna, osebna odločitev, ki je do neke mere povezana z otroštvom, z odraščanjem v tem jeziku. Slovenščina zajema otroške izkušnje, strahove in zaznavanja, ki segajo v obdobje, ko med okoljem in samim sabo še ni nobenih mej.
S Cvetko Lipuš se je pogovarala Vladimira Rejc, urednica spletne revije Ventilator besed.
