Intervju s pisateljico Barbaro Hanuš

0
408

Barbara Hanuš – pisateljica

Na fotografiji pisateljica Barbara Hanuš

Plodovito ustvarjalnost Barbare Hanuš spremljam že nekaj let. Prav tako moja hčerka, ki je že kot predšolska deklica rada prebirala njene slikanice, kot so: O Jakobu in muci Mici – Novoletna smrečica, O Jakobu in muci Mici – Maškare, Markova čelada, O Jakobu in muci Mici – Rojstni dan …

Pisateljica Barbara Hanuš se je prijazno odzvala mojemu povabilu.

Pogovarjali sva se o ustvarjalnosti in njenih pisateljskih načrtih.

Pred kratkim je izšla njena  knjižna noviteta Obliž za moč in pogum (Založba Mladinska knjiga), z izvirnimi ilustracijami Ane Zavadlav.

 

  • Se po Vašem mnenju talent rodi ali to postane?

Vsak otrok potrebuje spodbude. Če odrasli ne prisluhnejo njegovim domislicam, ne bo razvijal svojih ustvarjalnih idej. Nekateri otroci imajo doma podporo, drugi ne. Vrtec in šola imata pomembno vlogo, zato bi morali biti v teh ustanovah, kjer otroci preživijo veliko časa, deležni  ustvarjalnih spodbud. Stalno presojanje, ali je nekaj prav ali narobe, zagotovo ne vpliva dobro na ustvarjalnost otrok. Vedeti moramo, da se ljudje izražamo na zelo različne načine – nekdo izraža svojo ustvarjalnost z besedo, drugi z risbo, tretji z gibom, nekdo drug pa ob naravoslovnih poskusih ali ob reševanju matematičnih nalog. Barica Marentič Požarnik je zapisala: »Ni ustvarjalnih učencev brez ustvarjalnih učiteljev.« Prepričana sem, da spodbujanje ustvarjalnosti ni pomembno le za razvoj posameznikov, ampak vpliva na razvoj družbe, zato bi morali vzgojitelji in učitelji razmišljati o lastni ustvarjalnosti in dati otrokom dovolj priložnosti za različne ustvarjalne dejavnosti.

  • Kdo Vas je navdušil za ustvarjanje?

Imela sem lepo otroštvo, doma smo imeli veliko knjig. Z očetom sem hodila na lutkovne predstave, v opero in na koncerte. Spominjam se knjižnega sejma, ki je bil leta 1970 na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. Takrat sem bila stara deset let. Šla sem z očetom in lahko sem si izbrala eno knjigo. Še danes vem, da je bila to knjiga pesmi Heinricha Heineja. Domače okolje močno zaznamuje vsako odraščanje in tu sem dobila spodbude za ustvarjanje.

  • Vaši prvi poskusi pisanja (ustvarjanja)?

Vedno sem veliko brala in sanjarila sem, da bom nekoč tudi sama napisala knjigo. Imela sem zvezek, v katerega sem zapisovala zgodbo, ki je bila zelo podobna zgodbi Pikica in Tonček – to delo Ericha Kästnerja je bilo dolgo ena mojih najljubših knjig.

Pisala sem tudi pesmi – ko sem bila stara deset let, sem dedku, ki je živel v Španiji, za rojstni dan napisala dolgo pesem. Seveda pa bi lahko ostalo le pri otroških poskusih in kot najstnica ne bi čutila potrebe po pisanju.

  • Kaj Vam je pomenila prva objava?

V tretjem letniku gimnazije sem začela delati v vrtcu in utrinke dela z otroki sem objavila v reviji Otrok in družina. Spominjam se gospe Jane Milčinski, ki je bila tajnica revije, njen prijazen sprejem mi je veliko pomenil, objave pa seveda še več.

Takrat sem pisala tudi pesmi, ki so izhajale v reviji Mlada pota. To je bila priloga revije Mladina, uredništvo je bilo na Nazorjevi ulici v Ljubljani, urednik je bil Miha Avanzo. Vedno sem s cmokom v grlu oddala svoj rokopis in nestrpno čakala na Mihovo mnenje.

Ko so pesmi iz revije našle pot v knjigo Pesniški almanah mladih, je bilo to zame veliko priznanje.

  • Od kod črpate ideje za ustvarjanje?

Zanimajo me ljudje in njihove zgodbe. V knjigi kratkih zgodb za odrasle Kavni krog, ki je že pripravljena za tisk,  je veliko drobcev iz življenja ljudi, ki so mi blizu, in tudi veliko mene same. Pri zgodbah za otroke pa so neizčrpen vir idej moji vnuki – kar šest jih imam. Prepričana sem v moč zgodb, marsikdaj se zatečem k zgodbi, ko želim otroke potolažiti in opogumiti.

  • Sta pomembna kraj in čas ustvarjanja?

Ne, vedno nosim s seboj beležko. Zapišem idejo, nekaj misli, včasih celo zgodbo. Seveda pa se ob prepisu v računalnik ta zgodba že malo spremeni, veliko popravkov pa je potrebnih tudi kasneje. Besedila ne oddam, dokler nisem prepričana, da zveni tako, kot želim.

  • Kako se življenje in umetnost združita, povežeta?

Na Jakopičevem razstavišču v Ljubljani je še do 15. septembra na ogled razstava Ustvarjalnost je super hrana. Kakšen krasen naslov! Avtorji razstave poudarjajo: »Družba, ki je ustvarjalna, je uspešnejša in bolj konkurenčna, zato ima tudi višji življenjski standard.« Tem besedam ni kaj dodati. Ustvarjalnost lahko prepoznamo na vseh področjih našega življenja, umetnost pa je tista, ki še posebej nagovarja vsakega posameznika.

  • Nam lahko zaupate svoje ustvarjalne načrte?

Še zadnji popravki in izšla bo knjiga kratkih zgodb za odrasle Kavni krog. To poletje je z ilustracijami Ane Zavadlav izšla moja slikanica Obliž za moč in pogum. Vesela sem, da je izšla v knjižni zbirki Čebelica, saj sem ob knjigah iz te zbirke odraščala tudi sama. Nove zgodbe (predvsem za otroke) nastajajo kar sproti, redno. Ni načrta, so le drobni dogodki, ki me spodbudijo k pisanju. Zgodbe objavljam v revijah Cicido in Ciciban in ob vsaki objavi sem navdušena nad delom ilustratorjev. Njihova ustvarjalnost je izjemna in prav ilustracija je tista, ki otroka povabi k besedilu.

 

S pisateljico Barbaro Hanuš se je pogovarjala Vladimira Rejc.