Marjeta Zorec, izredno zanimiva, svetovljanska in ustvarjalna avtorica, se je prijazno odzvala na najin pogovor o ustvarjalnosti.

Na vprašanje ali se talent rodi ali to postane, razmišlja avtorica takole:
Ne, talent se ne rodi, lahko pa to postane. Pozorni starši že pri triletniku opazijo neko nagnjenje: k poslušanju, h glasbi, h plesu, za igro s kockami, plastelin ipd. S spodbudo se ta nagnjenja lahko stopnjujejo v ustvarjanje. Za višjo stopnjo ustvarjanja pa je potrebno že 30 odstotkov talenta, za uresničitev sanj pa še dodatnih 70 odstotkov trdega dela. Tako, da se v teh, tako rekoč, strokovnih definicijah, ne najdem.
Kako je potekala vaša ustvarjalna pot?
Kot deklica sem zelo rada poslušala pripovedi o raznih bajkah iz vsakdanjega življenja. Še do danes se živo spominjam, kako mi je moj oče z zanosom bral Gregorčiča. ‘Hajdokova oporoka’ z bogato ilustracijo se je močno zasidrala v moj takratni čustveni svet. Tudi kasneje sem raje brala poezijo. Moje gimnazijske obnove „domačega branja“ pa so bili vsebinsko značilni odlomki in citati.
Po zaključeni gimnaziji in na začetku študija slavistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani, sem se zaposlila v knjigarni Mladinske knjige Konzorcij. Delo na leposlovnem oddelku mi je bilo zelo blizu: spoznavanje knjižne produkcije in založniških programov in svetovanje kupcem. Spoznavala sem naše književnike, ki so skoraj redno zahajali v knjigarno: svetovljanska Boris Pahor in slikar Veno Pilon, glasna diskutanta general Luka Avšič in pisatelj Tone Svetina, zadržan Edvard Kocbek, duhovit Beno Zupančič, pa Silvester Kopriva, Anton Ingolič, France Bevk, Smiljan Rozman, Mira Mihelič, Mimi Malenšek, Katja Špur, Mila Kačič, Neža Maurer, Rado Bordon, Drago Jančar in številni drugi, ki so radi povedali kaj zanimivega, tudi kar nam je pomagalo pri svetovanju in prodaji. Kar nekaj književnikov pa je bilo zaposlenih v Založbi MK in so bili tudi kar naši sodelavci in prijatelji: Kristina Brenk, Ivan Potrč, Niko Grafenauer, Uroš Kraigher, Miha Mate, Ivan Minatti, Severin Šali idr.
Pogovori in druženja z njimi so se razvili v srečanja z bralci-kupci, nato v literarne, glasbene, debatne večere, tiskovne konference ipd. Knjigarna je postala informativni, kulturni, izobraževalni, prodajni center za knjige. To so bile zelo bogate in lepe izkušnje.
Ker sem bila tudi članica Založniškega sveta Mladinske knjige, sem lahko tudi predlagala, glede na povpraševanje kupcev, kaj naj bi še izdali ali ponatisnili. Začela pa sem tudi razmišljati, da bi lahko kar sama pripravila kakšen izbor tekstov, za katere je bilo povpraševanje. Tako sem zbrala 365 ugank znanih in neznanih avtorjev; „za vsak dan eno“. Ker so me motile vse pogostejše pikre (celo iz znanstvenih krogov) pripombe o Prešernu kot človeku, sem iz raznih literarnih gradiv in iz pesnikove poezije same, izluščila bistvo: prezgodnja odtujitev od mame, očeta, sester in bratov je bila vzrok za tisto, za pesnika značilno pomanjkanje trdnosti v samega sebe in občutljivost, o kateri je tolikokrat govorila njegova sestra Lenka: Občutljiv je bil pa strašno,…in boječ in cagav (Iz otroških dni Franceta Prešerna). Tisti, ki se zmrduje nad Cankarjem, naj preberejo vsaj najlepše citate iz njegovih del (Srce ne pozna malenkosti), pa bo morda le začeli razumeti veličino pisatelja. Da je „Človeško srce kakor nebo“ je citat iz Jurčičevih del, ki so še kako aktualna tudi za današnji čas, ali kot pravi dr. Matjaž Kmecl : „Človek ni privlačen, če ni čuden“. Kako je dober izbor naših priznanih pesnikov in lepo ilustrirana in opremljena knjiga lahko primerna za različne prilike npr. za poročno darilo, za bodoče starše, za otroke kot „moja prva knjiga“ ( Zazibanke – uspavanke).
Ali sta kraj in čas pomembna za ustvarjanje?
Kraj in čas nista pomembna za moje ustvarjanje knjig. Morda le trenutna ideja, pogovor. Kot na primer, ki sem ga doživela pred kratkim: V hladnem, meglenem jutru sta šla za menoj 4-5 let star fantek, ki ga je mamica peljala v vrtec. Fantek je mamico vprašal: „Kaj pa naredi megla naravi?“. Mamica je odgovorila: „Čisto nič!“ Mislim, da komentar ni potreben, je pa lahko ideja…
Kako so nastajale ideje za ustvarjanje vaših knjig?
Približno tako so nastale knjižice: „Zgodbice za branje – odgovori za učenje z različno tematiko (po pravljičnih poteh, o imenih slovenskih mestih, o praznikih, o zvezdah, zgodovinske zgodbice, o živalih, o gradovih, o poklicih,..). Izbrala sem slovenske pregovore, tudi na različno tematiko (o sreči, o ljubezni, o prijateljstvu, iz vsakdanjega življenja, o v vremenu, itd.), zbrala sem zgodbe o Bledu (Mestna knjiga), Vademekum (Slovar tujk-Vademekum), Šege in navade skozi vse leto, slovenske ljudske pesmi (Jaz pa vem, kako ptički pojejo). Zgodbe o „skrivnem življenju živali“ , o izumih (svinčnik, črnilo, sladoled, igla, vžigalica, čokolada, milo, ..), o zgodovinskih in slovenskih filmskih junakih, itd. pa pišem za tržaško revijo Galeb, o koledarju spominskih dogodkov pa za otroško revijo Zmajček.
Neskromno lahko povem, da moje delo v knjigarnah (Konzorcij in Kazina), v knjigotrštvu in galerijski dejavnosti, založništvu, knjižnih sejmih, ni bilo prezrto (Schwentnerjeva nagrada, Levstikova plaketa, Priznanje Združenja jugoslovanskega založništva in knjigotrštva v Beogradu, opravljen izpit pri Gospodarski zbornici za knjigotrštvo in založništvo za usposabljanje bodočih knjigarjev.
Kakšni so vaši načrti za naprej?
Za prihodnji dve leti imam že skoraj dogovorjene tri stvari.
Neizpolnjeni želji pa še kar ostajata:
Zgodbe iz slovenske zgodovine (izbor značilnih odlomkov iz naših literarnih in poljudno zgodovinskih del); za strnjen pregled in za popestritev poučevanja zgodovine. In Slovenska bajeslovna bitja – mali leksikon (saj imamo že latinskega in grškega, slovenskega pa ne).
Z Marjeto Zorec se je pogovarjala Vladimira Rejc, urednica spletne revije Ventilator besed.