Mojiceja Bonte je slovenska mladinska pisateljica, pravljičarka in oboževalka kvalitetne literature. Ustvarja romane za najstnike, kratke zgodbe, pravljice in basni. Je odlična avtorica številnih zgodb za otroke s posebnimi potrebami. Veliko pozornosti posveča zlasti otrokom, ki imajo motnjo branja in pisanja-disleksijo. Še posebej pa je ponosna na zbirko slikanic o velikih Slovencih, ki prinašajo zgodbe o Francetu Prešernu, Juriju Vegi, Danetu Zajcu, J.V. Valvazorju, Primožu Trubarju, Ivanu Cankarju, Ivani Kobilci, Almi Karlin, Ignaciju Knobleharju in Jožetu Plečniku, čigar dela so bila pred kratkim uvrščena na seznam svetovne kulturne dediščine UNESCO.
V današnjem intervjuju sva se pogovarjali o ustvarjalnosti. Prijazno je odgovorila na moja vprašanja.
Se talent – po vašem mnenju – rodi ali to postane?
Vsi se rodimo s talenti. Nekateri jih poznamo in jih razvijamo vse življenje, drugi pa jih »zakopljejo« in ne vedo, da jih imajo. Če bi se za trenutek ustavili in sprejeli tišino, bi jih odkrili. Ustvarjalno pisanje je eden izmed mojih talentov, ki sem jih prinesla s seboj na svet. Na nek način smo vsi ustvarjalni. Pišemo, beremo, pojemo, izdelujemo … Ustvarjalnost poganja svet. Razlike pa so v izvirnosti in edinstvenosti ustvarjalca. Ne gre za moje mnenje, pač pa za dolgoletne raziskave s področja inteligentnosti in ustvarjalnosti, ki kažejo, da je stopnja ustvarjalnosti posameznika odvisna od stopnje njegove inteligence. Inteligenca pa se podeduje. V zadnjih letih znanstveniki dokazujejo, da se inteligenca deduje po ženski liniji, torej mami. Vendar pa vsi inteligentni posamezniki niso nujno tudi ustvarjalni. Lahko sploh ne izkazujejo ustvarjalnosti. Toda za vse, ki smo ustvarjalni, je inteligenca predpogoj. Višja kot je inteligenca posameznika, višja in bolj edinstvena je lahko stopnja ustvarjalnosti. Seveda je pri tem na delu domišljija posameznika, ki jo lahko tako kot inteligenco razvijamo vse življenje – a le do višine našega osebnega inteligenčnega potenciala.
Kdo vas je navdušil za ustvarjanje?
Nihče. Ustvarjalni človek v resnici ne potrebuje nikogar, da ga navduši. To se zgodi spontano, ko si dovolim, da me prevzame razkošje tišine. Poganja me notranja motivacija, pravzaprav prisila, da ustvarjam. To je »čas,« ko čas in prostor postaneta izgubljeni dimenziji, saj se ju v procesu ustvarjanja ne zavedam. Tudi, kadar pišem besedila po naročilu.
Se spominjate svojih prvih poskusov pisanja?
Pišem, od kar pomnim. Obožujem umetnost rabe jezika v vseh oblikah. Začela sem s pisanjem poezije, potem sem se posvetila proznim besedilom. Še vedno je tako, vseeno pa napišem tudi kakšno pesem. Ta se vselej rodi spontano, običajno medtem ko ustvarjam nekaj povsem drugega. Pravzaprav pred samim ustvarjanjem v resnici nikoli ne vem, v kateri kotiček me bo popeljala ustvarjalna duša ali kako me bo med pisanjem nagovorilo srce. Lahko še tako načrtujem, pa se med samim procesom ustvarjanja pripodijo »čarobne« misli, ki pometejo z vsemi v naprej pripravljenimi načrti. Ko sem pred več leti opustila novinarsko delo, ki mi ni prinašalo več pravega zadovoljstva in ustvarjalnih izzivov, je v mojem ustvarjanju zazijala velika praznina. Ker pa v gospodarstvu, kjer sem bila takrat zaposlena, ni bilo prostora za umetnost, je bilo nujno, da svoje življenje popeljem na novo, bolj umetniško in ustvarjalno pot. V praksi je ta odločitev prinesla ogromno prilagajanja in sprememb v moje življenje, pa tudi ne malo dela. Poleg družine in redne zaposlitve je bilo potrebno oditi po novo formalno in dodatno univerzitetno znanje. Treba je bilo raziskovati in se marsičemu odpovedati. A se je izplačalo. Zdaj sem »doma.«
Kako ste se počutili ob svoji prvi objavi?
Pred izdajo moje prve knjige, pred več kot dvajsetimi leti, je bilo v časopisih objavljenih že ogromno mojih člankov. Občutki so podobni, le da so pri knjigi še bolj intenzivni. Vsaka novo izdana knjiga je kot novo rojstvo. In kot nova smrt. Ko vse začenjam znova. Ko pride povabilo založnikov, da napišem besedilo, ki ga bodo nato poslali v svet. To so lepi občutki, saj veš, da si slišan, tvoja beseda pa iskana. Seveda si želiš tudi, da bi te bralci sprejeli in brali, ti prisluhnili in od napisanega odnesli najboljše, kar lahko. A ti občutki nikoli ne bremenijo mojega ustvarjalnega procesa. Ob vsakem novem ustvarjanju se na novo rojevam skupaj z besedilom, ki ga ustvarjam. Če je v to vključeno še raziskovanje, je to popolna zmaga za mojega radovednega in raziskovalnega duha.
Sta za vas pomembna kraj in čas ustvarjanja?
Samo na začetku je bilo tako. Kajti takrat sem poskušala »kontrolirati« pisanje, zdaj pisanje kontrolira mene. Ne zapisujem več idej, predlogov ali delam osnutkov. Ideje se prerivajo druga čez drugo, ne bo jih zmanjkalo. Ko je za to pravi čas, me ideja brezkompromisno zgrabi, zgodba pa poišče in zahteva, da jo ubesedim, napišem. Kadar gre za besedila po naročilu pa vselej najprej nagovorim svojega notranjega ustvarjalnega duha, naj me vodi pri pisanju. Vse, kar potrebujem, je tišina in neomejena količino časa, saj le-ta v trenutku ustvarjanja izgubi svoj obstoj. Morda se zaradi teh dveh pogojev zdi, da najlažje ustvarjam doma.
Imate svojo ustvarjalno muzo?
Moja ustvarjalna muza prihaja iz globin moje duše.
Kako se življenje in umetnost združita, povežeta?
Življenje samo je umetnost. In obratno. Je čudež, iz čigar jedra izvira umetnost. Sta drug v drugem in zato neločljivo povezana.
Nam lahko zaupate svoje ustvarjalne načrte?
Nemogoče je karkoli napovedovati, saj se v naprej pripravljeni ustvarjalni načrti radi izjalovijo. Zato ustvarjam, ko me k temu nagovori moja ustvarjalna duša.
Misel za konec …
»Pričakovati od ustvarjalnega človeka, da bo prenehal ustvarjati, je enako, kot bi od delovnega človeka pričakovali, da bo prenehal delati.« Mojiceja Bonte
| Z Mojicejo Bonte se je pogovarjala Vladimira Rejc- urednica spletne revije Ventilatorja besed. |
