Intervju s pravljičarko, pesnico, pisateljico Simono Kopinšek

0
158

»Zelo sem podobna volkovom, volkuljam. Pravijo, da so kruta bitja, vendar to govorijo le tisti, ki jih ne poznajo.«

Simono Kopinšek in njeno ustvarjalno delo spremljam že nekaj let. S svojo ustvarjalnostjo navdušuje otroški, mladinski in odrasli svet.

Na fotografiji Simona Kopinšek. Fotograf: Igor Unuk

Prijazno se je odzvala mojemu povabilu. Spregovorili sva o ustvarjalnosti.

 

Se talent – po vašem mnenju – rodi ali to postane?

Ste mi z vprašanjem tudi odgovor ponudili. Prvo in drugo. Ampak talent sam po sebi še ne pomeni dovolj. Samo talent je premalo. Poznam številne ljudi s talentom, a s pomanjkanjem discipline, zaradi česar v življenju stagnirajo v vseh pogledih. Poznam ljudi, ki so pomanjkanje talenta „nadomestili“ s trdim delom in so danes mojstri. Poznam zares nadarjene, ki jim je bilo s talentom pridana še hipersenzibilnost in čustvena preobčutljivost, med temi sem tudi sama. Ampak preobčutljivost je oznaka tistih, ki nimajo tovrstnega daru, zato si tega ne gre jemati preveč k srcu (smeh). Sama sem vselej vedela, da sem se rodila z darom. Od nekdaj sem ga sprejemala in dojemala kot neizogibno smer svoje življenjske poti. Veliki darovi, torej talent kot poslanstvo/poklicanost se bodo na vsak način hoteli izraziti. V kolikor slednjemu človek zaradi različnih razlogov ne bo sledil, mu lahko življenje izstavi visok račun. Dar je podarjen zato, da ga človek daruje svetu. Je pa talent vsekakor lahko most s svetom in obenem prepad med človekom in njim. Kolikor ti da, ti lahko tudi vzame. Predanost ustvarjalnemu življenju zahteva spretnost vrvohodcev po notranjih pokrajinah.

Na fotografiji Simona Kopinšek. Fotograf: Igor Unuk

 

Kdo vas je navdušil za ustvarjanje?

Je šlo prej za potrebo kot za navdušenje. Zelo hitro sem doživela globoka občutja žalosti in brezna in tudi zame takrat nepojasnljiva občutja svobode. Spomnim se, kako sem kot punčka trpela in kako me je bolelo, ker odrasli tega niso opazili. Še več; mislili so, da otroci ne čutimo. Kako je bilo šele našim prednicam in prednikom.  Pogosto nezavidljive otroške izkušnje in knjige so mi dale vedeti, da se odrasli pogosto motijo in da marsičesa ne vedo. Ko sem se enkrat začela zavedati tega, sem pričela razvijati močno samovoljo in z njo se je vzporedno razvijala ustvarjalnost, ki sem jo skrivala. Najprej pisanje, potem risanje, slikanje, pripovedovanje Zelo hitro sem pokazala naklonjenost knjigam in mami mi jih je, tudi sama strastna bralka, redno kupovala. Živela sem hkrati zapleteno in svobodno otroštvo in oboje me je dobro opremilo tudi z ustvarjalno iznajdljivostjo. Sicer sem nekajkrat pošteno zdrsnila, a tako se človek nauči hoditi po spolzkem terenu življenja. Pri delu je moje črpališče v vsakem primeru narava. Narava planeta in narava živih bitij.  Zapletena, kruta in čudovita. Zaradi življenjskih okoliščin nisem obiskovala glasbene šole, sem pa imela orglice in vsako stvar sem znala spremeniti v igračo. Lonce, kuhinjski pribor, kamne, semena, koruzne laske, kostanjeve vrvice. Sicer v času mojega otroštva ni bilo večine vsega, kar imajo otroci danes na voljo. V bistvu je bilo res malo. Nekaj igrač. Barvice. Pa je bilo povsem dovolj. Moja najljubša igralna snov je bila glina, ki smo jo imeli ob hiši. Z zemljo sem se veliko igrala. To sem imela zelo rada. Pa plodove divjih kostanjev, ki jih še vedno nabiram v žepe. Nakit smo dekleta izdelovala iz koruznih in fižolovih zrn. Še zdaj to počnem. Pogosto sem iz maminega predala vzela kuhalnico, se z njo sprehajala okoli in jo uporabljala kot mikrofon.  Igrališča mojega otroštva so bili travniki in gozdovi. Jeseni smo vsak večer v gaju kurili ogenj, posedli v krogu okoli ognjišča ter si pekli kostanje, koruzo, tudi krompir. Drsališče je bila zamrznjena voda v potočkih.  In na zasneženih travnikih smo ostajali ure in ure, dokler že skoraj nismo dobili ozeblin. Potem smo tekli otroci domov srkat vroč jabolčni kompot.  Me pa starša nista nikoli silila v karkoli. Pravita, da je bilo to nemogoče zaradi moje samovolje.  Zasluga za navdušenje nad ustvarjanjem gre torej najprej naravi in staršema. To je edino, kar se ob moji samovolji ne spreminja. Nikoli nisem bila sledilka nekomu, nisem imela vzornikov. To me je prej odbijalo, kakor pritegnilo. Del naše družine so od nekdaj tudi živali, ki so me naučile marsičesa, tudi  o odvečnosti številnih besed in pomembnosti trenutka.   Varuška, ki je zame začela skrbeti pol leta po rojstvu, je bila šivilja in je pela z ljudskimi pevkami in v cerkvenem zboru. Pri njej sem dobila prve bralne lekcije. In ker sem morala hoditi k verouku, sem postala redna sobotna veroučna bralka, saj sem že takrat imela lep, dober glas in bralno interpretacijo, tako sem osem let imela govorne vaje, kar se je kmalu pokazalo kot uvod v moje poklicno delovanje. Tudi moja starša, Ana in Anton  imata zelo lep glas ter sta odlična pripovedovalca.  Doma je v kuhinji še vedno stoji šporhet na drva, ob katerem posediva z mamo, ki jo sprašujem o vsem iz njenega nekoč, medtem ko oče v velikem predprostoru v jesensko-zimskem času plete košare  in koše in pove marsikaj, kar mi zapolni ušesa in misli. Oče je izjemen poznavalec narave. Vse zna narediti sam. Tudi on ima šumenje listja in ptičji ščebet raje od blebetanja. Oba z mamo sta odraščala v času, ki si ga današnji otroci ne morejo predstavljati. In vsebina ter način njunega pripovedovanja sta  tudi snov za navdih, ki potem oživi moje pisanje. Ko sta onadva odraščala ni bilo trgovin z igračami, kar je kdo imel, si je sam naredil, če si je zaradi preobilice dela in pomanjkanja vsega sploh lahko.  Ali pa je naredil oče, starejši brat, dedek, stric, nekdo. To se je preneslo name. Z mamine strani sem prejela tudi dar opazovanja.

 

Kaj vas je najbolj pritegnilo k ustvarjanju?

Ustvarjanje samo. Proces, kjer sledim ideji, vendar me bo ustvarjanje pripeljalo v nekaj povsem nepredstavljivega. In „padanje v večnost“ kot sama pravim občutju, ko se med pisanjem, risanjem, rezbarjenjem, pripovedovanjem … zlijem z vsem in sploh ne obstajam. Ne znam vam drugače odgovoriti. Tudi potreba po zapolnitvi dolgčasa in transformaciji žalosti v lepoto in s tem spoznanje ter hrepenenje, da se je proti kiču, neznanju in zlu mogoče boriti le s pristnim doživetjem.

 

Ste pesnica, pisateljica, pravljičarka… Kako bi se predstavili bralkam in bralcem Revije Ventilator besed?

Zelo sem podobna volkovom, volkuljam. Pravijo, da so kruta bitja, vendar to govorijo le tisti, ki jih ne poznajo. Volkovi in volkulje so silno ljubeči, a tudi nevarni, kadar se čutijo ogrožene. Potrebujejo zelo veliko prostora, tudi sama ga. V sebi imam tudi precej mačjega. Zelo iskrena sem, skoraj strašljivo intuitivna, samotarska in čudaška. Oblačim se „viseče, rada nosim kape in rute“ in široka oblačila. Zelo rada plešem in igram bobne, izdelujem razna zvočila, kar govori o tem, da obožujem zvok. Glas veliko pove o človeku, zato ne zdržim v družbi cmokajočih ljudi ali tistih z zoprnim glasom. Neprekinjeno sem že vse življenje zaljubljena v veter in dež, obožujem neurja, hladne in mrzle dni, blisk in grom. Najljubši med pticami mi je krokar, rada bi poudarila, da krokar in vrana nista ista ptica kot marsikdo misli, imam pa rada tudi vrane, ki jih ljudje preganjajo, ker se ne zavedajo, da če tovrstnih mrhovinarjev ne bi bilo, bi po našem planetu gomazelo marsikaj. To so čistilci našega sveta. Malo večnost lahko poslušam veter, ki ga obožujem. Če me boste srečali med marcem in oktobrom nekje v naravi, me boste najverjetneje boso in v družbi psice, morda tudi mačka, ki se nama (sploh ponoči) pogosto pridruži na sprehodu, naloženo z zelišči, s košaro gob, kostanjev, kamni in palicami, ki jih nabiram zase in za delavnice z otročki.  Otroci pravijo, da sem smešna in malo čarovniška, še bolj škratovska, a od vsega najbolj gozdna,  in da veliko vem. Zaradi mojih srebrnih las me sprašujejo, če sem babica. Kadar imam kratko pristrižene, vprašajo: „Teta, si ti stric?“ Ko pa  začnem govoriti o svojih doživetjih, predvsem z živalmi, izbuljijo oči in poslušajo, poslušajo, poslušajo. Meni pa se zdi, da šele začenjam zares živeti in da ne vem, kaj dosti. Vem pa, kaj je smiselno in česa ne več potrebujem, kar pa je po svoje veliko.  A je to dovolj za neko površno prestavo o meni? Nič kaj posebnega nisem, le svobodnejša kot večina.

Na fotografiji Simona Kopinšek

 

Sta za vas pomembna kraj in čas ustvarjanja?

Ustvarjanje je zapleten proces, v katerem mora biti izpolnjenih precej notranjih, dušno intimnih pogojev. V tem smo si ustvarjalke in ustvarjalci različni, v čem tudi podobni. Del ustvarjalnega procesa zame pomenijo dolgi sprehodi, kar sem že omenila. Imam psico Babo, s katero dnevno prehodiva v povprečju najmanj deset kilometrov. Na sprehodih premišljujem, miselno skrbim za razvoj idejnih zasnutkov, izgovarjam dele zgodb, da zaslišim njihov zven. Tudi s pesmimi je tako. S tem da pesmi, ki so namenjene uglasbitvi, pogosto pridejo z melodijo. Izogibam se gneči, hrupu, zvočni zasičenosti in vsakršni toksičnosti  duha. Zelo selektivna sem glede druženja z ljudmi, zato kraj ustvarjanja zame ne more biti drugače kot pogojen s prostorom, v katerem lahko „lebdim“ in to je najpogosteje doma v Mariboru ali pa pod rodno Donačko goro, ob moji ljubi brezi nad hišo. Tako tudi pripravljam material in program za ustvarjalne delavnice, ki jih vodim. Najraje in najbolje delam v sivih dneh, moje ustvarjalno bitje obožuje jesen in zimo, ko izpisujem vse, kar sem doživela čez leto. Slikam in rišem še vedno zelo rada, kar je tudi eden mojih poklicev. Na tem področju še nisem pokazala, kar zmorem. Pravzaprav šele sedaj prihajam v obdobje ustvarjalne presežnosti.  Prej za povsem avtorsko ustvarjanje nisem imela časa, saj je moje življenje bilo prežeto večinoma z zelo stresnim radijskim in televizijskim delom, vodenjem omizij, prireditev. V stresu nikoli ne ustvarjam. Ničesar. Moje delo nastaja v popolnem miru in tišini. Kajti to vse se prenese v pesem, pravljico, zgodbo … To je duh vsebine.

 

Kako se življenje in umetnost združita, povežeta?

Neločljivo, bi rekla. Kot punčka sem ure in ure preživela v naravi, kjer danes najraje ustvarjam in otrokom predstavljam drevesa, rastline, ustvarjalne možnosti, ki nam jih narava ponuja. Moja otroška naklonjenost polžjim hišicam, ki sem jih nabirala, zbirala, je odrasla z mano, na eni izmed delavnic izdelujemo nakit iz polžjih hišic. Iz palic, semen, raznih vrvi izdelujemo vse mogoče,  tudi podobe in ustvarjamo primarne zvoke, pogosto nastane pesem. Poznam tako rekoč vsa gozdna bitja, še vedno se kot nekoč razveselim močeradov, polžkov in žabic ter kačic, naravnost obožujem žuželke, še vedno zahrepenim po višini neba, ko nad sabo zaslišim jastreba, še vedno sem ganjena ob opazovanju veveričje spretnosti, s katero skoči z veje enega na drugo drevo. In še vedno sem zaljubljena v drevesa. To so zame velike izkušnje. In vse to prenašam v svoje delo. To je moja dediščina svetu, a vendar nič ni moje, sem le v človeško utelešenje pretočena točka stvarstva, ki govori skozme. Tukaj sem, da „govorim“ ta jezik Zemlje.

 

Nam lahko zaupate svoje ustvarjalne načrte?

Trenutno sem v končnih pripravah na ustvarjalnice za otroke, ki bodo počitnice preživeli na Zvezi prijateljev mladine Maribor in na Pohorju. Decembra me čaka vilinsko spremstvo dedka Mraza, s katerim bom razveseljevala otroke v Mariboru in okolici. Končala sem zbirko pesmi za odrasle, naslovljeno Jezik(i) Zemlje, odložila sem tudi končan mladinski roman in knjigo Potovanje srca. Pripravljam  knjižni izbor pravljic. Če bo vse po sreči, bom v prihodnjem letu z ekipo nacionalne televizije posnela dokumentarni film o največji slovenski bukvarni Ciproš, kjer imajo čez milijon knjig. Ob vsem tem pa rišem in slikam ter z veliko predanostjo raziskujem zvoke in ustvarjam zvočne knjige, kar je bila dolga leta moja globoka želja in potreba slovenskega knjižnega trga, ki jo sedaj zapolnjuje  založba  Audibook. Pripravljam tudi glasbeno predstavo v sodelovanju z mladimi slovenskimi skladatelji. Že nekaj časa se učim igrati didgeridoo. In ko pride čas, se bom odpravila tudi k mojstru v Avstralijo, kamor me že dolgo vlečeta glava in srce.

 

S Simono Kopinšek se je pogovarjala Vladimira Rejc, glavna in odgovorna urednica spletne revije Ventilator besed.