Dela Alenke Spacal občudujem že nekaj let, prav tako moja hčerka.
Alenka Spacal, vsestranska umetnica in intelektualka, se je prijazno odzvala mojemu povabilu in odgovorila na vprašanja o ustvarjalnosti.
Alenka Spacal (1975) je pisateljica, ilustratorka in pravljičarka. Diplomirala in magistrirala je iz filozofije ter doktorirala iz sociologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Kot samozaposlena v kulturi deluje pod okriljem Bajalke, zavoda za založništvo in umetnost pripovedovanja. Ustvarila je štiri avtorske slikanice: Mavrična maškarada (2013), Kako ti je ime? (2018), Modre ptičje misli (2018) in Fižolčica beži pred fižolovo juho (2019). Zadnja slikanica je v prevodu Tadeje Spruk izšla tudi v angleščini: Little Beanie Belle Runs from the Bean Soup (2019). Avtorica svoje pravljice pripoveduje otrokom ob ilustracijah. Razstavlja na razstavah ilustracij doma in v tujini. Več na spletni strani: www.bajalka.si.
Se talent – po vašem mnenju rodi – ali to postane?
Eno in drugo. Feministična teoretičarka Simone de Beauvoir je znana po izjavi, da se ženska ne rodi, temveč to postane. Vzgoja in vplivi okolja so vsekakor zelo pomembni tudi pri razvijanju umetniške ustvarjalnosti.
Deloma lahko odgovorim tudi z dialogom iz mojih Modrih ptičjih misli. Ko modrinček vpraša modrina, kje se je naučil modrosti, mu ptič s čudovitim modrim perjem dvoumno odvrne: »Modrosti se ne moreš naučiti. Moder prilezeš že iz jajca. Ali pa tudi ne.« Tako nekako je tudi z nadarjenostjo, ki brez neštetih ur urjenja veščine še nič ne pomeni.
Kdo vas je navdušil za ustvarjanje?
Za ustvarjanje v odrasli dobi je verjetno najbolj zaslužen spomin na obdobje, ko nisem znala še niti prav govoriti, prste pa sem imela že vse popackane z barvo. Še vedno se vračam k tistim občutkom svobode, sreče in brezskrbnosti, ko sem bila skorajda eno z barvo in papirjem. Verjetno mi je zato še danes tako pomemben stik z barvo kot materialom in v digitalnem času ilustriram izključno na roke.
Na mojo pravljično domišljijo je gotovo vplivala mama, ko sva skupaj občudovali slikanice, jih brali, natančno gledali ilustracije in si včasih ob njih izmišljali nove zgodbe. Na ljubezen do likovne umetnosti je vsekakor vplival tudi oče, ki me je učil risanja in slikanja. Kasneje me je pot skozi življenje najprej odpeljala do teorije in šele nato me je k ustvarjanju slikanic in pripovedovanju pravljic spodbudila moja partnerka Zdenka, ki je tudi sama pravljičarka.
Vaši prvi poskusi pisanja, risanja…?
V osnovni šoli sem na roke napisala in ilustrirala zgodbo o dvojčicah Tinki in Tonki, ki sta bili temnopolti. Knjižico sem v preprosti vezavi sama oblikovala in uredila.
Pred kratkim sem odkrila izgubljeno mapo svojih prvih risb. Presenetilo me je, koliko detajlov in pisanih vzorčkov sem že kot majhna upodobila na oblačilih živali. Najbolj pa sem se razveselila svojih prvih glavonožcev, ki jih bom uporabila v nastajajoči slikanici z naslovom Kaj je to kultura?.
Spomini na prve objave…
Čisto prva objava, ki se je spomnim, je pesem o zlati ribici Živi, ki je bila objavljena v osnovnošolskem glasilu.
Kot odrasla sem začela z objavami likovnih kritik v časopisih in na radiu. Potem sem kot feministična vizualna teoretičarka veliko objavljala strokovna besedila. V svojih zapisih sem bila kritična predvsem do načina reprezentacij žensk v prevladujoči patriarhalno naravnani družbi. Prizadeta sem bila tudi zaradi odsotnosti in prezrtosti umetnic v tradiciji zahodne likovne umetnosti. Zadnje desetletje sem se posvetila predvsem ustvarjanju avtorskih slikanic. Teme spolov, ki sem jih v preteklosti obravnavala v teoriji za odrasle, zdaj subtilno vnašam v svoja besedila za otroke, ob čemer neizmerno uživam.
Nastopi… Pripovedovanja…
Pri Bajalki, ki že v svojem imenu napeljuje na bajanje, se posvečamo umetnosti pripovedovanja. Ves čas že zagovarjamo pomembnost pripovedovanja v živi besedi. To je postalo še posebej aktualno v času zaprtja zaradi epidemije, ko se pripovedovanja prek ekranov niso izkazala za uspešno strategijo pri širjenju bralne kulture med najmlajšimi. Takšen stik z otroki se zdi preveč odtujen. Zasloni odvzamejo pripovedovanju vso čarobnost. Svoje pravljice še naprej pripovedujem v knjižnicah, šolah, vrtcih in na prireditvah za otroke, ki potekajo v živo. Pripovedovanje lahko zares zaživi šele v skupni prepletenosti časa in prostora med pravljičarko, ki pripoveduje, in otroci, ki poslušajo. Le v živo lahko zares začutim magično moč pripovedovanja. Srečna sem, ko vidim, kako se otrokom zaiskrijo oči, ko se s Fižolčico skupaj kotalimo po tleh stanovanja, ali ko z modrimi pticami poletimo na krilih domišljije …
Avtorske slikanice… Ideje za ustvarjanje…
V avtorskih slikanicah lahko na najboljši možen način združujem svojo ljubezen do pisanja s strastjo do slikanja. Vse moje slikanice se na nek skrivnosten način med seboj prepletajo. Včasih določena tema v neki slikanici sproži idejo za naslednjo knjigo. Slikanico Kako ti je ime? sem ustvarila zato, ker sem želela pojasniti, kako je dobil ime polž v predhodni Mavrični maškaradi. In ko je v slikanici Kako ti je ime? polž razmišljal o povezavi med modrostjo in modro barvo, se je porodila ideja za slikanico Modre ptičje misli, v kateri se poigravam z dvopomenskostjo besede modra. Moje ptice niso modre samo zaradi modre barve kril. In modra je v vseh ozirih tudi Fižolčica.
Vaši ustvarjalni načrti…
Ker slikam počasneje kot pišem, veliko mojih besedil še čaka na ilustriranje. Končno ustvarjam slikanico na temo časopisne kulture, ki je več let čakala na realizacijo. Enkrat v prihodnje bo prišla na vrsto tudi fantazijska pripoved Čarobno pero male Škraž. Pripovedovala bo o škržadinji, ki želi postati slikarka in med čudežnim risanjem živalim izpolnjuje želje. Miniaturne podobe bom ilustrirala v temno modri barvi.
Kako se življenje in umetnost združita, povežeta…
Življenje postane umetnost takrat, ko za darilo dobiš skodelo tako lepih modrih fižolčkov, da ti jih je žal samo pojesti v juhi. Potem jih začneš slikati v vseh njihovih modrikastih odtenkih in nastane slikanica Fižolčica beži pred fižolovo juho.
Je za vas pomemben kraj in čas ustvarjanja…
Zelo. Že Virginia Woolf je v kultnem eseju Lastna soba izpostavila pomen lastnega prostora za ustvarjanje žensk. Najraje slikam doma za svojim slikarskim stojalom. Težko se prilagajam na nova okolja, ker za slikanje potrebujem svojo sklenjenost. Ilustriram izključno podnevi, ker se mi zdi, da lahko barve prav zares zaznavam le ob dnevni svetlobi.
Z Alenko Spacal se je pogovarjala Vladimira Rejc, urednica spletne revije Ventilator besed.
