Fotografija je edini jezik,
ki ga razumemo kjerkoli na svetu.
(Bruno Barbey)
Mojca Fingušt Rup. Univerzitetna diplomirana prevajalka. Tolmačinja za angleški jezik. Profesorica zgodovine. Same eminentne titule.
Že nekaj časa opazimo njeno ime na Ventilatorju besed. Podpisana je pod čudovite fotografije.
Mojca, človek bi pričakoval, da se boš oglašala s katerega izmed sodišč, notarskih pisarn, iz katere izmed pisarn Evropskega parlamenta, morda kot aktivistka iz kakšne slovenske šolske skupine, npr. Otrok ne damo. Saj, morda pa si aktivna kje od naštetega, a vseeno me zanima, kako to, da bralce Ventilatorja besed v teh turbolentnih razmerah osrečuješ s čudovitimi fotografijami. Si medtem pridobila še en poklic- fotografinja?
Fotografinja! Sliši se tako imenitno. Morda pa je res to moj novi poklic. Zadnje leto me je naučilo, da je vsa formalna izobrazba, ki sem jo pridobila, samo del mene in me ne definira, kdo sem. V času, ki smo ga preživljali doma, v domači okolici, me je osrečevalo to, da sem na sprehodih imela telefon in bila vedno v pripravljenosti ujeti del trenutka sreče, ko sem lahko dobesedno zadihala. Želela sem ujeti in odnesti domov te kratke trenutke svobode in sreče. Veliko ljudem se je svet v zadnjem letu postavil na glavo. Vsa ta negotovost in negativa v medijih je globoko zarezala v človeška življenja na vseh področjih. Fotografiranje se je začelo z idejo, da lahko v trenutkih tesnobe odprem galerijo na telefonu in pogledam lepe slike ter se opomnim, da na svetu ni vse tako hudo. Meni je zelo pomagalo, zato sem se odločila, da delim svoje fotografije še z drugimi ljudmi. Nastalo je sodelovanje s Sonjo Votolen, združili sva poezijo in fotografijo. Veseli me, da je Ventilator besed tako pozitivno sprejel najino ustvarjanje.
Po svetu očitno hodiš z razprtimi očmi. In fotoaparatom. Kaj ustavi tvoj korak, omreži oko, da ujame v fotografijo lepoto trenutka?
Ko se potepaš po svetu naokoli, je na vsakem koraku nekaj novega, neraziskanega in drugačnega. Vedno si želim ujeti del trenutka, ki me v tistem hipu osrečuje in ki ga bom želela podoživeti takrat, ko svet ne bo ravno najprijaznejši. Včasih me dobesedno ustavi ulica, ki se vzpenja po hribu in narahlo zavije ter ponudi lep pogled na okoliške hiše. Včasih me ustavi glinen lonček s preprosto rožico ali pa maček, ki se leno prebuja na hišnem pragu. Ni recepta. Zadnje čase me še posebej fascinira narava. Zelo rada fotografiram rože, travnike, polja, še posebej pa sončne zahode. Mati narava se takrat igra z najlepšimi barvami in škoda bi bilo zamuditi ta trenutek. Ko pogledam na ekran, ga vsaj nekajkrat prestavim, saj želim zajeti sliko z najboljšega kota. Če me kdo opazuje pri tem, se mora zelo zabavati, saj je včasih treba tudi na kolena ali pa se postaviti v kakšno nerodno pozo, da ujameš tisti pravi kot in prikažeš motiv v najlepši luči.
Čemu se nisi odločila ostati v razredu, saj si, kot vem, v času obvezne pedagoške prakse znala navezati pristen stik z učenci?
Delo v razredu je bilo vedno pestro, naporno in polno kreativne energije. Uživala sem, a najti zaposlitev v šolstvu je bilo takrat praktično nemogoče. Volontersko pripravništvo je terjalo svoj davek, kajti brez dohodka se ne da preživeti, kaj šele živeti. Zato sem bila primorana poiskati drugo zaposlitev izven šolstva. Sem pa zelo hvaležna za vse izkušnje, ki sem jih pridobila v razredu, saj so mi bile v veliko pomoč pri iskanju zaposlitve.
Trenutno si zaposlena v veliki korporaciji? Te mika, da bi se vendarle vrnila v prosveto? Svežih idej in pristopov ti ni bilo težko najti, zdaj bi jih še kako potrebovali. Oziroma nekoga, ki bi si drznil.
Da, trenutno sem zaposlena v pisarni spletne trgovine. Delo je precej drugačno od poučevanja. So prednosti in slabosti, tako kot povsod. Poučevanje mi je bilo in mi vedno bo zanimivo. Časi so se spremenili in v prosveti je trenutno precej zadržkov in pravil, ki omejujejo kreativno svobodo učitelja. Zato me bolj privlačijo alternativne oblike poučevanja, preko delavnic in tečajev. Morda pa se lotim kakšnega projekta v tej smeri. Kdo ve .
Tolmačenje,hm, sliši se zahtevno. Imaš izkušnje? Opiši nam delo tolmača.
Tolmačenje je posebna oblika prevajanja in zahteva dobro umsko kondicijo: poslušati, prevajati in govoriti hkrati. Delo tolmača si je najbolje predstavljati s prispodobo mosta, ki povezuje nasprotna bregova. Tolmač je tisti povezovalni del, ki nudi prehod in pot komunikacije med dvema različnima jezikoma. Tolmačenje me ni toliko pritegnilo, da bi se specializirala za to področje. Mi je pa znanje tolmačenja še kako prav prišlo na tekmovanjih v motokrosu, ko sem tolmačila na sestankih žirije ali pri pogovorih s tujimi gosti in funkcionarji. To delo je precej naporno, vendar je bilo zelo lepo videti zadovoljne obraze, ki so se lahko z mojo pomočjo nemoteno sporazumeli.
Tvoja izbira študijskih predmetov je nenavadna. Si morda kolebala med ljubeznijo do tujega jezika in hkrati hlepela po znanju zgodovinskih dejstev?
V srednji šoli si postavljen pred dejstvo, da se moraš odločiti, v katero smer se bo odvijala tvoja izobrazba. Izbira velikokrat ni enostavna. V mojem primeru je bila precej enostavna. Angleščino sem imela rada že v osnovni šoli in ta jezik mi je odpiral vedno nove možnosti izobraževanja in pridobivanja informacij, saj ves svet govori angleško. V srednji šoli sem se tudi spoznala z angleško književnostjo, ki me je očarala. Na drugi strani pa je bila zgodovina, vpogled v preteklost. Tudi ta predmet me je fasciniral že v osnovni šoli in vedela sem, da si želim nadaljevati študij v tej smeri. Zgodovina je okno v pretekost. Zame je to svet, v katerem lahko spozanaš ljudi, kako so živeli, kaj so počeli, zakaj so ravnali tako ali drugače. Zgodovina niso samo letnice in niz dogodkov. So zgodbe in pripovedi o ljudeh, njihovih vrednotah, željah in poteh. To me je prepričalo, da ne smem opustiti zanimanja za zgodovino. Pri izbiri študija se nisem želela omejiti, zato je bila izbira smeri precej preprosta. Izbrala sem oboje, angleščino in zgodovino.
No, s to tvojo vedoželjnostjo zgodovine lahko povežem tvoj nemirni duh po raziskovanju tujih krajev, dežel, sveta, potovanjih. Veliko si potovala. Lahko orišeš primerjavo med deželami, ki si jih potovalno doživela, in Slovenijo? Je res tisto: Povsod lepo, doma najlepše?
Za potepanja izkoristim vsako priložnost. Večkrat je treba menjati okolico, si nabrati energijo, spoznati in doživeti kaj novega. Slovenija je moj dom, tukaj bo vedno lepo. Pa vendar me ta majhnost včasih omejuje. Medtem ko potovanja odpirajo nove vpoglede na svet, nove ideje, drugačna videnja sveta. Pomembno je, da človek ostane radoveden in se ne zadovolji in omeji samo s tem, kar imamo doma. Veliko sem se potepala po Evropi in obisk vsake nove države me je prevzel. Najbolj me navdušuje odprtost in prisrčnost ljudi, ki jih srečaš v tujini, medtem ko se mi zdi, da v Sloveniji še nismo pripravljeni sprejeti kogarkoli in se ustaviti ter z neznamim človekom pokramljati.
Trenutno smo vsi omejeni glede potovanj. Kam te bo najprej odneslo, ko bo možnost? Zakaj?
Pogrešam potepanja. Trenutno mi že krajši izlet v drugo regijo pomeni cel dogodek. Najbolj pogrešam Italijo. Tam je življenje tako drugačno, bolj počasno, umirjeno. Pogrešam sprehode po muzejih, galerijah in ozkih ulicah srednjeveških mest. In male kavarnice z božanskim kapučinom, pa bistroje z najboljšo pašto in sladoledom. In temperamentne Italijane, ki te presenetijo na vsakem koraku s svojim energičnim načinom komuniciranja. Italija je zame nekaj posebnega. Bila je ena izmed prvih držav, ki sem jih sponazala bolj od blizu. Polna je umetnosti in zgodovine. In ko se naveličaš sprehajanja po mestih, so tukaj dolge peščene plaže ter turkizno morje. Pravi raj!
Tudi svet, ki si ga videla, si »shranila« na fotografijah? Morda bi jih delila z ljubitelji potovanj in fotografskih utrinkov na kakšni samostojni razstavi?
Fotoaparat in telefon sta povsod z mano. Slik je na stotine in ko se vrnem s potovanj se potrudim in najlepše fotografije zberem v krajši film. Tako lahko še staršem in prijateljem pričaram vsaj delček doživetij skozi moje oči. Zaenkrat teh fotografij še nisem delila s širšo javnostjo. Je pa zelo zanimivo po vsakem potovanju pogledati fotografije, podoživeti te trenutke. Tako si jih še bolj vtisnem v spomin.
Tvoja izobrazba je nekako »prizemljena«, a tvoja notranjost očitno potrebuje tudi ali predvsem ustvarjalnost, kreativnost. Umetnost torej. Fotografija je del tega. Ampak ti tudi slikaš. Od kod pa to? Barve, čopič, slike, voščilnice…Bi sploh lahko katero izmed svojih znanj in ustvarjanj postavila na prioritetno mesto?
Umetnost je z mano že od otroštva. Poskusila sem veliko likovnih tehnik in zadnje čase me zelo navdušujejo akvareli. Pri tej tehniki se moraš sprostiti in pustiti vodi, da gre svojo pot. Je zelo sproščujoče in hkrati precej težko, saj nimaš vedno popolnega nadzora tako kot pri fotografiji. Drugače pa v prostem času rada izdelujem voščilnice. Te izdelujem že kar nekaj let. To je moj pobeg iz realnosti, kjer si lahko dam duška in ustvarjam po mili volji. Zraven tega pa razveselim še mnogo ljudi. Zelo sem ponosna, da sem izdelela najina poročna vabila. Skupaj sva izbrala barvno shemo, izdelava pa je bila prepuščena moji kretivnosti. Poleg vabil sem naredila še kartice za sedežni red, poročni meni in darilca za svate. Drug večji projekt so nedvomno božične voščilnice, saj vsak leto izberem drug motiv in se lotim izdelave že dober mesec prej, saj jih odpošljem precejšno število. Trdno verjamem, da je ročno izdelana voščilnica še vedno eden izmed najbolj iskrenih načinov pošiljanja voščil.
Z ustvarjanjem odkrivaš dele sebe, svoje notranje potenciale, ki morajo zaživeti. Najbrž ne moreš ukazovati, kdaj naj »spregovori« npr. slikanje, kdaj fotografija. Kako se s teboj »razume« potreba po eni ali drugi umetniški spregovoritvi?
Ustvarjati na ukaz je zelo težko. Mora biti pravi čas, ko imaš navdih oziroma ko čutiš, da potrebuješ nekaj »za dušo«. Kreativnosti se ne da izsiliti. Včasih so dnevi ali celo tedni, ko enostavno ne zmoreš zbrati dovolj kreativne energije in takrat se moraš umiriti, stopiti korak nazaj. Fotografija je nekako vedno z menoj. S pomočjo tehnike in razvoja fotoaparatov si tako zmeraj »v pripravljenosti« za novo fotografijo, medtem ko za slikanje in izdelavo voščilnic potrebujem prvi tranutek, neko notranjo spodbudo in navdih.
Nameravaš kdaj opustiti t.i. eksistencialno zadolžitev in zaživeti od ustvarjanja?
Živeti samo od ustvarjanja so moje sanje, ki pa si jih zaenkrat še ne morem uresničiti. Sem realist in se zavedam, da je moja eksistenca trenutno odvisna od službe, ki jo opravljam. Moje ustvarjanje tako ostaja moj hobi, ki se mu z največjim veseljem popolnoma predam. Želim si, da bi Slovenci bolj cenili ročno delo in ustvarjalce. Tako bi nas lahko več ustvarjalo bolj brezskrbno. Posledično bi se lahko od tega tudi preživljali.
Smemo bralci revije Ventilator besed še pričakovati tvoje posnetke? Si zadovoljna z odzivom? Imaš morda nove zamisli, kako (spre)govoriti s pomočjo fotografije?
Zelo sem vesela in ponosna, da lahko sodelujem s svojimi fotografijami. Še posebej mi je všeč, ko vidim, da se prepletata poezija in fotografija. Dve umetnosti, tako različni in vendar z isto sporočilno vrednostjo. Svet je trenutno razdvojen, ljudje so konstantno obdani z slabimi novicami in težavami. Zato je dandanes še toliko bolj pomembno, da lahko ljudem ponudim lepe fotografije, ki jih vsaj za trenutek v mislih prestavijo na lepše. Želim si, da bi lahko to sodelovanje ohranila tudi v prihodnje.
Ingmar Bergman je dejal: »Prava umetnost je predvsem tista, ki v nas premakne kako čutečo struno, tista, ki nas razburi v najbolj intimnih čustvovanjih.« Bi prikimala?
Z vsakim umetniškim delom svetu razgalimo del sebe. Vsak umetnik ustvarja iz neke potrebe, želje. Včasih je ta sprožilec bolečina, razočaranje, obup, drugič veselje, pogum, navdih. Karkoli že je ta sila v ozadju, moramo biti hvaležni zanjo, saj nas premakne in potisne v tisto pravo smer, da ustavrimo novo delo. Brez tega ni umetnosti. Hkrati pa umetnost ponudi vsakomur možnost, da se postavi v perspektivo umetnika in pogleda na svet z njegovega zornega kota, vidi ter začuti njegovo žalost ali veselje. Tako spoznavamo raznolikost čustev in svetov. Se strinjam, da nas mora prava umetnost pretresti, razburiti, v pozitivnem ali negativnem smislu. Umetnosti ne moremo dojemati skozi razum in neka logična zaporedja. Umetnost se čuti, ko se ustvarja in ko se sprejema.
Hvala, ker si odkrila svoj ustvarjalni svet za bralce Ventilatorja besed.
Hvala tudi vam za izkazano zanimanje in podporo. Zelo mi je všeč, da lahko pripomorem k umetniškemu ustvarjanju nečesa tako lepega, zanimivega in vzpodbudnega za vsakogar. Želim si uspešnega sodelovanja tudi v prihodnje.
Pogovarjala se je: Sonja Votolen
Fotografije: osebni arhiv Mojce Fingušt Rup
