Tako je življenje kakor morje, zdaj gladko in ljubeznivo, mehko in prekrasno, potem pa zopet divje in hudobno. (Zofka Kvedrova)
21. stoletje; slovenska žena podpira tri vogale pri hiši…
Ženska spada v ranljivejšo skupino ljudi. Neznosno je, da se v demokratični družbi 21. stoletja ljudem na obrobju krši njihovo osnovno dostojanstvo.(cit.: Nataša Sukič, aktivistka, poslanka, pisateljica)
Današnja družba ni več patriarhalno usmerjena, vsaj mislimo tako, a se motimo. Življenje v današnjih časih ni naklonjeno, niti ženskam niti določenim moškim. Oba spola lahko doživljata zlorabe, neenotnost, izkoriščanje vlada vsepovsod, pa naj bo to v nerazvitem ali razvitem svetu.
Vsekakor je epidemija v marsičem bolj prizadela ženske. Na njih je družina, šolanje otrok in služba, ki je slabše plačana kot pri moških. Dogaja se čisto blizu nas: zloraba, družinsko nasilje, porast umorov, skratka patriarhalni vzorci, na žalost še živijo. Zakaj smo ženske, ki imamo enako izobrazbo kot moški, manj plačane v službah? Zakaj zasedajo ženske manj vodilnih mest kot moški? Je res, da je v naravi moških, da se lažje odločajo, da so bolj avtoritativni, da imajo kljub družini čas in energijo za delo v službi, ki ga opravljajo 12 ur in več na dan, a imajo še vedno dovolj energije za športne aktivnosti? Ločitve, ki jih povzročajo skoki čez plot, večkrat povzročijo moški kot ženske. Nataliteta pa pada.
Tudi v politiki ženska večkrat kot moški doživlja seksistične opazke in je umeščena v slabše izvojljiva mesta.
Družbena klima je odsev tega, kar se dogaja v politiki, ki je v nekaterih strankah še vedno sovražna do vprašanja prosilcev za azil, begunske problematike, problematike istospolno usmerjenih, pomoči revnim, invalidov, upokojenih, socialnega varstva, nižanje standarda človekovih pravic, napadov na državne institucije.
Na žalost prihaja do novega konservatizma družbe v Evropi in pri nas…Vsi bi se morali zavzemati za zaščito tistih, ki se jim godi krivica!
19. stoletje; življenje ženske je slučaj…
Tilda Ribičeva je bila rojena v miren in urejen dom. Očetu; davkarju, vestnemu in ponosnemu človeku, nekdaj je bil častnik, zelo urejen in prijazen. Ljudje so ga spoštovali, sicer pa tako ni veliko zahajal v družbo in ni imel prijateljev. Tudi značaj je imel korekten; umirjen in urejen. Njegov edini užitek v življenju so bile knjige. Prebiral je dela velikih pisateljev, potopiscev in potovalcev severa in juga, afriških pustinj in ameriških prerij, Maroka, Sibirije, Nila, Misisipija. Tu se je napajala njegova duša in polepšala vsakodnevno življenje, ki je bilo zelo mirno. V mladosti je kot častnik pridobil disciplino in vztrajnost.
Hčeri je bil vzor človeka in moža.
Mati je bila tiha ženska, malo celo podobna svojemu možu, bila pa je hči bogate družine. Ko se je zelo mlada zaljubila v Ribiča, so od nje zaradi mladosti zahtevali, naj se poroka preloži za tri leta, čeprav jim je bil mladenič všeč, saj je bil tedaj še častnik in druge narodnosti. V teh letih čakanja pa je družina zaradi špekulacij zgubila premoženje, gospodar je umrl in Tildina oče in mati sta se vzela. Odšla sta v Ribičevo domovino in se ljubila. Ženi je bilo hudo, da se je moral mož odreči vojaški karieri, a mirno življenje malega uradnika je bilo lepo in vzorno. Mogoče je v družini primanjkovalo razigranosti, nihče se ni nikoli smejal, niti sinova niti najmlajša Tilda.
Tilda je bila lepa, posebno lepe je imela oči, sicer pa mirna, z zlato dušo kakor sončni žarek. Ponosna, delavna in plemenita. Družina je bila srečna, niti se niso poljubljali niti prepirali. Vzdušje je bilo kot zrak na planini, čudovito in sveže.
Živeli so v trgu, kjer je veliko mladih fantov odšlo; v svet ali k vojakom. Nekateri se niso nikoli vrnili. Dekleta so s hrepenenjem čakale svojega moža, a nekatere niso nikoli stopile v zakon,* cvet je zaman uvenil. Niso se poročile in ne doživele radost materinstva. Vsaka trška prireditev, veselica, je bila priložnost, veliko pričakovanje, da se oglasi snubec…
Tako je bilo tudi tokrat…Tilda je bila lepa, nekaj plemenitega je bilo v njeni lepoti, bila je drugačna, posebna, najlepša od vseh, roža. Starša sta vedela, da živijo v malem trgu, ki ne zadostuje višjim življenjskim ciljem. Na zabavo so prišli tujci in domači neporočeni gospodje. Roman Sterle, mladi oskrbnik viške graščine v Dragi, štiri ure hoje od tam, zelo lep mladenič, živahen, vesel, da se je vse trlo okoli njega, brez zadrege,* kakor veter list, tako ga je nosilo življenje, se je vnel za Tildo. Najprej se je prikupil staršema, ni mu bilo nerodno pred resnim očetom, se pogovarjati z njim o knjigah, ki jih je tudi sam rad bral, materi se je približal v pogovoru o njenem rojstnem mestu, kjer je sam štiri leta študiral. Tildi je kupil šmarnice, govoril, da bo od strica dobil posestvo v bližini glavnega mesta, od matere pa hišo v Trstu. Silita ga, naj se oženi in tudi sam si tega želi, saj * se mlad človek v samoti izgubi, življenje nima pravega smisla in cilja. Ali leta počasi potekajo, prva mladost se že odmika in treba je misliti tudi na resno stran življenja.
Obiskal jih je na domu, povabili so ga na kosilo, kjer se je dobro izkazal, bil galanten, vina, je rekel, da ne pije. Zvečer sta se starša pogovarjala o njem. Oče je bil mnenja, da se Tildi ne mudi z možitvijo, mati pa je kar precej priganjala. Da živijo v odmaknjenem kraju, kamor ne zahajajo tako ugodni snubci. Oče bi se rad pozanimal o njegovi materi, stricu, njegovem zasebnem življenju, materi se to ni zdelo potrebno. Zameglila jo je Romanova vesela pojava z odkritosrčnimi očmi. Prigovarjala je tudi Tildi, naj se odloči zanj, saj je tam, v njihovem kraju, že tako dovolj samskih deklet.
*A zakon, veš, je nekaj posebnega; življenje je to. Ne bi rada, da tvoja mladost zaman odcvete. Ne vem, kaj te čaka, ali vse, tudi najtežje, je morda boljše kakor prazen nič.
Tako je dekletu, ki si zakona z Romanom ni tako močno želela, prigovarjala mati, ne vedoč, da jo sili v prepad. In nekaj hladnega ji je stisnilo srce, nekaj se balo v njeni duši. Vedela je, da o življenju ne odloča ženska, življenje ženske je slučaj. Vse je odvisno od moža, ki ji ga izberejo…. In poročila sta se. Tilda si je predstavljala življenje približno tako, kot sta ga živela njena starša.
*Njeno srce je bilo polno ponižne vdanosti in neke globoke pobožnosti. S čim jo obdari bodočnost, s čim jo zbiča? Koliko sreče jo čaka, koliko solz?….
*cit.: Zofka Kvedrova: Njeno življenje
Smejal se je, Roman, preveč se je smejal že na poroki. Da je pozabil darilo zanjo doma, zlato verižico, ki je ni nikoli videla, pa saj je dobila zlate uhane od matere.
Odpeljala sta se z vlakom. Proti morju. Prvič je srečala Romanovo mater, ki je bila presrečna, da se je sin oženil, in Tilda je izvedela za prve Romanove laži; bil je na Dunaju, kjer je ogromno zapravil, zalumpal, zakvartal, kradel, zastavil materino skromno hiško, a samo, da se je poročil, žena ga bo vodila in rešila. Saj je vodljiv in nežen. Tildi so stopile bridke solze na lica, * stemnilo se je pred njo, zbala se je življenja. A odločila se je. Taka je njena dolžnost, dolžnost poročene žene, bilo ji je sedemnajst let.
Roman je bil graščinski oskrbnik, Tilda pa je gospodinjila, malo kmetovala. Začel je pozno prihajati domov, da so se zabavali, je rekel, popivali, pobljuval je posteljnino. Tako se je začelo, zagnusilo se ji je. Bila je tiho, ni povedala tašči, še manj svojim staršem. Trda in molčeča je postajala. Bila je sama na svetu. …in težko pričakovala prvega otroka, hkrati se je bala. Dobila je hčerko. Mož je popival, kartal, preklinjal…Za prvim otrokom je prišel drugi, sin, in Roman je lahkomiselno zapravljal za pijančevanje, kartanje, izgubil je ves ponos, žena pa je molčala, v njej se je vse zdrobilo in ugasnilo sredi srca. In dobila je tretjega otroka, hčer, drobno in slabotno. Tudi sama je bila bolna. Dekla Lena je poskrbela, da je drobna Mimica preživela. Roman je prodal vse, kar se je prodati dalo, poneverjal. Ko je mati izvedela za to, je umrla. Stric Robert je poskrbel za prodajo hiše in poplačilo dolgov in jih vzel pod streho. Ni hotela oditi domov k svojim staršem, da jih ne bi obremenjevala, še vedno je upala v Romanovo dobroto. Tilda je dobila s stričevo pomočjo drugo kmečko hišico, s hlevom, vrtom in vinogradom, Roman pa novo službo, ki jo je kmalu izgubil. Doma je pobral vse, kar se je dalo prodati, vzel kovance celo otrokom iz hranilnikov, očital ji je, da ne ve, kaj je strast. Strast do kartanja in pijače. Elica in Mirko pa sta zbolela za škrlatinko in odšla drug za drugim. *S pestmi je tiščala srce, da ni vpilo od žalosti in obupa. Romana pa ni bilo, zamudil je pogreb svojega sina…
Tilda je rodila četrtega otroka, sina. *Kakor morje se je vzdignila ljubezen v srcu in se razlila v dušo. In spet je dobivala novih moči. Kmalu je spoznala, da je Rajko samo na videz podoben njenemu očetu, njegov značaj pa je bil Romanov. Vedela je, da je Roman izgubljen, zato je vse sile podarila Mimici in Rajku. Upala je, da ga še spremeni.
Roberta so zaradi goljufij zaprli in v zaporu umre za jetiko. Bila je tako revna, da se ni mogla udeležiti pogreba svoje matere. Z deklo Leno sta garali na kmetiji, a zaživeli so v miru. Otroka sta hodila v šolo, Mimica se je učila za šiviljo, a bila je bolehna. Rajko je bil ljubezniv, in zelo nemiren. Ko je umirala Mimica, se je poboljšal. Po Mimičini smrti je odšel v šole. Med počitnicami je bil pri stričevih in začel kvartati in popivati. Hodil je po očetovih stopinjah, oziroma je bil večkrat še slabši. Popival je, kradel, prodal svojo obleko, ki mu jo je kupila Tilda za šolo. Vsega tega se ni sramoval.
Tilda ni zmogla več. Poplačala je vse njegove dolgove in prekrške. Čakala ga je vse noči in prišel je šele po devetih dneh, opit. Nameraval je v Ameriko.
*Stala je pred njim visoka in bleda. Kakor iz kamna je bil njen obraz, obdan od bujnih belih las, ki so se dvigali nad čelom v strogo avreolo. Sinov smeh ji je butal v lica kakor smrdeča, odurna gnojnica.
Ko ji je povedal, da je dekli Leni ukradel ves denar, ki ga je hranila celo življenje, je segla po pištoli in sprožila. *Dolgo ga je potem gledala molče in brez solza.
Vso zapuščino je zapisala zvesti služabnici Leni.
Odšla je proti obali. Tu je prvič ugledala svojega moža Romana, poroka, rojstvo otrok: Elice, Mirka, Mimice in Rajka…brezuspešne borbe proti sinovi dediščini. Zavedla se je, da ni nič ostalo za njo, ni bila srečna, vse, kar je dobila, se je sproti zdrobilo, življenje jo je bičalo, samo trnje, samo trpljenje, strah, praznina, smrt in groza. Sama je ubila sina, ki ga je tako ljubila, a preveč trpela. Vrgla se je s pečine, uboga, željna miru in počitka.
