Vlasta Črčinovič Krofič – pisateljica, pesnica in slikarka
K intervjuju o ustvarjalnosti in o najnovejši knjižni noviteti Varuška ljubezni (Kulturni center Maribor, 2026) smo povabili vsestransko ustvarjalko Vlasto Črčinovič Krofič, ki se je prijazno odzvala našemu povabilu.
Drage bralke, dragi bralci, prijazno vabljeni k branju.
Ste vsestranska ustvarjalka. Kdo vas je navdušil? Kdo je prepoznal vaš talent?
Navdih za pisanje sem našla v najstniških letih, ko sem vsak dan v dnevnik zapisovala svoje misli, sanje in drobne zgodbe, z željo, da ustvarim nekaj, kar bi bilo zanimivo za bralce in bi ostalo zapisano za prihodnje rodove. Po upokojitvi me je pot zanesla v literarno skupino TOTI DCA Maribor – Vsaka beseda je lahko pesem ali roman, kjer sem prevzela mentorstvo. Od tukaj dalje se je vse odvijalo spontano. Udeležbe na literarnih razpisih in natečajih, na katerih so moje literarne stvaritve priplavale na površje, in tudi nenehno izobraževanje na literarnih delavnicah pod mentorstvom priznanih literatov so mi odprli nova obzorja in poglobili željo po pisanju, ki me še danes žene naprej.
Ste avtorica številnih knjig. V izjemni kondiciji. Poleg vsega zelo uspešni na likovnem področju. Pri nas in v tujini. Kako vam uspeva? In to res odlično? Kako poteka vaš ustvarjalni dan?
Hvala za dobro mnenje. Po naravi sem radovedna. Kultura – ne glede na vsebino in obliko – je odsev nekega časa in tista, v kateri najdem zadovoljstvo. Prepričana sem, da dnevi ne smejo spolzeti mimo, ne da bi se vprašala, kaj sem prispevala družbeni skupnosti, zato pišem in slikam.
Najprej se porodi ideja, na podlagi drobnih zanimivih zgodb, ki jih piše življenje. Sledi izbira žanra, oblikovanje koncepta, raziskovanje značajev v romanu nastopajočih junakov in jasen okvir o obsegu dela. Od tukaj dalje steče vse po cesti, ki ni vedno ravna.
Pisanje me povsem prevzame. O prizorih v zgodbi veliko razmišljam, povezujem jih z resničnim življenjem, vmes vpletem aktualne dogodke. Posamezni prizori se mi prikazujejo v sanjah, zato je naslednji dan pisanje tekoče in nekaj povsem naravnega. Pogosto se zgodi, da kakšna misel ali detajl iz vsakdanjega življenja vpliva na razvoj zgodbe in njen ton. Tako se skozi ustvarjalni proces prepletajo izkušnje, občutki in domišljija, ki oblikujejo edinstveno pripoved.
Pisanje romana (s kratko zgodbo je drugače, ker je hitreje napisana) razdelim na manjše dele, na posamezna poglavja. Pet dni v tednu pišem, vikend pa namenim druženju. S takšnim tempom je roman napisan, urejen in dokončan v dobrem letu.
Kadar ustvarjam sliko, je ustvarjalni proces podoben. Zanesem se na občutke in intuicijo, saj se navdih pojavi nepričakovano, kot strela z jasnega. Barve, poteze, pomen, ki ga slika skriva, so v meni, še preden spolzi čopič po likovni podlagi. Vsaka slika nosi del moje zgodbe in del sveta, ki ga opazujem z raziskovalnim očesom.
Ideja, da ste ustvarili ljubezenski roman? Poznamo vas tudi kot pisateljico kriminalnih in zgodovinskih romanov.
Do sedaj sem se preizkusila v žanrih kratkih zgodb, kriminalnih romanov, zgodovinskega romana in ljubezenskega romana. Varuška ljubezni, roman, natisnjen z letnico 2026 – za kar sem Založbi Kulturni center Maribor neizmerno hvaležna – je bil zamišljen kot socialna drama. Po naključju sem zasledila delavnico pisanja ljubezenskega romana Cankarjeve založbe pod mentorstvom Lare Paukovič in po uspešni vključitvi v skupino romanopiscev sem žanr spremenila v ljubezenskega.
V procesu pisanja sem spoznala, da ljubezenski roman ponuja široke možnosti za raziskovanje čustvenih globin likov in družbenih odnosov. Poleg tega je v slovenski literaturi ta žanr pogosto prostor, kjer se prepletajo dogodki z intimo posameznika. To me je spodbudilo, da sem pristopila k pisanju z večjo občutljivostjo do izkušenj protagonistov, nosilcev zgodbe.
Ne dvomim, da imate nove ustvarjalne načrte. Jih lahko zaupate bralkam in bralcem Ventilatorja besed, prosim?
Pri ustvarjanju literarnega dela se pogosto srečujem z vprašanjem, kako avtentično prikazati duh časa ter hkrati ohraniti univerzalnost čustev in izkušenj.
Trenutno se ukvarjam z mladinskim romanom, ki se dogaja v dobi socializma šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Zgodba ni zgolj prikaz nekega obdobja, temveč vstopa v notranji svet mladih, kjer odmeva kot opora in navdih. Hkrati skozi like mladih pripovedujem, kako so sanje, strahovi in hrepenenja presegali meje političnega sistema in socialnih pravil. S tem želim pri bralcih, ki so živeli v takratnem obdobju, prebuditi nostalgijo, mladim pa ponuditi priložnost, da preko literarnega potovanja odkrijejo vrednote, ki nas tudi danes povezujejo kot skupnost.
V prihodnje si želim raziskati nove žanre in morda povezati literarno ustvarjanje z likovno umetnostjo v projektih, ki bi združili besedo in podobo v eno celovito zgodbo.
Z Vlasto Črčinovič Krofič se je pogovarjala urednia spletne revije Ventilator besed, Vladimira Rejc.
VARUŠKA LJUBEZNI (Vlasta Črčinovič Krofič)
1. poglavje BOJAN
3. april 2023
V sončnem aprilskem jutru, ko je bil zrak prežet z vonjem pomladi, sem začel dan z običajnim ritualom. Oblekel sem si suknjič in s police vzel šop modro obarvanih posetnic:
Bojan Novak, zavarovalniški agent.
Moj poklic zahteva odgovornost in zanesljivost, kar skušam prenašati v svoj vsakdanji življenjski slog. Pri svojih štiridesetih imam dobro kondicijo, ki jo še kako potrebujem ob treh sinovih. Žena Marija je na zdravljenju, ker se mora na novo sestaviti, zato mi pri varstvu sinov pomagajo moja mama Olga in najete varuške. V tem letu je to tretja. Zalo, ki je čuvala fante do februarja, je nadomestila Maja, ki je vzdržala le tri tedne, potem pa je pobrala šila in kopita, češ da so otroci razposajeni in težko vodljivi.
Ob pogledu na žepno uro sem stisnil zobe in zagodrnjal: »Zamuja. Dogovorila sva se, da bo prišla ob devetih.«
»Ata, telefon piska,« me je opozoril Tim.
Prispelo je sporočilo:
Zdravo. Na kateri strani Igriške ste? Na S ali J? Lp varuška Vida
Takoj sem odpisal:
Na sredini, vrstna hiša, v bližini ribiške trgovine, B. Novak
Presneto, službo bom zamudil. Deset čez devet je, nje pa od nikoder. Potem se bo izgovarjala na promet in kdo ve, na kaj vse. Moram se umiriti.
»Fanta, hitro! Pospravita mizo! Umijta si zobe!«
»Nejc pa nikoli ne pospravlja,« je ugovarjal Lev, medtem ko je Tim molčal in bratu vneto prikimaval.
Nejc je s prstom šaril po sladki kaši in ponavljal: »Hitro! Hitro!«
Lev se je našopiril kot petelin in Nejcu pokazal jezik, Tim pa je najmlajšega brata Nejca na skrivaj uščipnil v roko.
Najmlajši se je skremžil, zacvilil in divje zatulil. Z iztegnjeno roko je pokazal na Tima: »Ata, ta, ta.«
Nejca sem vzel v naročje in miril dvojčka: »Mir! Varuška prihaja.«
»Ma-ja, Ma-ja,« sta poskočila in zaplesala indijanski ples okoli mize.
»Ne, Maje ne bo. Razbila sta ji očala, v topli vodi namakala njen telefon, s šminko porisala stene,« pomislil sem, kaj naj še dodam, a sem samo glasno izdihnil zrak.
Lev in Tim sta se spogledala in brez besed stekla v kopalnico.
»Nejc, ti si najbolj priden,« sem otroka pobožal po laseh.
Sin je prikimal in se stisnil k mojim prsim. Skozi tkanino srajce sem začutil zajetno količino sline in smrklja, ko se je drin-drin oglasil hišni zvonec.
