Ste opazili, kako trmasto moški ne iščejo pomoči? To raje brez konca in kraja tava po svetu, namesto da nekoga vpraša, kje se na primer nahaja ta-in-ta ulica.
Zanašajo se na voh, sluh in druga relativno zakrnela čutila, namesto da lepo zaustavijo prvo teto, ki kaže znake staroselcev. Najbolj zanesljiv znak je, da teta vleče polno vrečko zelenjave in se šibi pod bremenom obvez. To je garantirano domača ženska.
Lepo jo zaustaviš, dober dan, bog daj, iščemo to-in-to ulico, a veste kje je… In gremo. Tete rade pomagajo. Vendar ne, moški ne zaustavljajo tet, temveč zijajo vznak, ko skušajo dojeti, kje so, kam gredo in kam bi radi.
To obvezno traja desetkrat dlje, kot je normalno, in kadar se znajdem v takšni situaciji, zelo lahko dobim živčni zlom, saj tale moj, bog pomagaj, enostavno odklanja enostavne rešitve. Mislim tete…
Da bi se vse skupaj še bolj zakompliciralo, se moj Zakonski, sploh kadar gremo v kakšne egzotične kraje, kot so Pujanke, Mertojak, Kamen-Šine, Barutana, Kaštela in podobno, najraje parkira na prvem primernem mestu, ki ga zagleda v tej neznani deželi. In tak parkirplac je obvezno par kilometrov vstran od naše destinacije.
On se parkira in potem hodiva, čeprav nimava pojma, kam vse to pelje. On sicer navadno vtipka naslov v mobitel, le da od naslova v tem delu sveta ni nobene koristi, saj številke na fasadah najpogosteje ne sledijo nobene aritmetične logike. Stojiš pred številko 7, zgradba poleg ima številko 17. Kam je izginilo deset hiš? In potem hodiva, hodiva, v teh nenavadnih krajih so hiše razmetane na vse strani, od ene do druge je vsaj tristo metrov, da bi zasledil naslov ali številko na njej, moraš zaokrožiti okrog vsake hiše.
Naleti neka ženska z vozičkom za špeceraj in vozičkom s pripadajočim otročičkom. Naj jo vprašava…?
– Ne – pravi on. – Kaj imaš spraševati, saj nisva v džungli, tiboga!
Jaz nič. Hodim naprej! In tako celo uro. Potem naletiva na nekega fanta, ki ga nameravam ignorirati, češ kaj bi otrok vedel, kje je naš cilj. Ampak otrok se javi Zakonskemu kot najbližjemu sorodniku! Študent! Bog mu daj…
– Ampak, profesor… Popolnoma ste zgrešili. To je čisto na drugi strani – pravi poba in s prstom pokaže nekam proti Kozjaku. Jaz sem že čisto trda! Še dvajset kilometrov hoje! Onadva stakneta glavi…
– Pridete do tistega velikega križišča – razlaga fant – in greste na semaforju na levo. Potem se vozite navzdol kakšnih šesto metrov do tistega majhnega semaforja in tukaj spet zavijete na levo. Potem pridete do ene hiše, na kateri je velik plakat Mango, vozite navkreber do diskonta Studenac, spet zavijete na levo in po tristo metrih boste zagledali veliko zgradbo, belo, in to je to. Samo zapeljite naokoli in v pritličju boste videli tablo…
O preljuba mati! Pogledam ju s krvavim pogledom skritim za novimi, temnimi, dioptrijskimi, sončnimi naočniki in se fantu vljudno zahvalim, potem pa krevsam za tistim mojim spet šest kilometrov do avta, potem še trideset kilometrov do cilja, zraven pa poslušam njegova vprašanja, ki si jih zastavlja sam sebi. Kot: Je rekel levo? A je bilo Mango ali Zara? Je bil Tommy ali Studenac…?
In vse bi bila zlahka rešila, če bi bila vprašala žensko z vozičkom in vozičkom!
Vendar opažam, da Zakonski ni edini, ki se zanaša samo nase. Tudi tujci so takšni, če ne celo slabši.
Torej, pride iz Danske ali Nizozemske v Hrvaško in vzame v najem Volvo ali BMW. Pride v Split in med vsemi ulicami izbere zagotovo najožjo v mestu, če ne računamo tiste „pusti me proć“ blizu Svetega Duje. In to se potem s tem avtom vozi po moji uličici, hišna številka plačanega apartmaja se bo pokazala na GPS-u. Bo, figo… Sedim na stopnicah, kadim in z visokega položaja spremljam, kaj se dogaja.
Onadva v avtu. V njej prekipeva, vendar molči. Kdo ve, kaj je vse dala skozi, reva, a dopust se je šele začel. On vozi tri kilometre na uro in obtiči točno pod mojim južnim oknom. Z ene strani sosedov Twingo, z druge zid. Potem zija v mobitel, menda je vključil opcijo: Išči, išči, Rex! Vohaj, Rex! Rex nič.
Ona bi šla rada ven iz Volva, ampak vrata lahko odpre samo deset centimetrov, kar je celo za mačko premalo, kaj šele za gospo iz Danske.
Pride moj sosed, lastnik Twinga, ki, normalno, govori angleško kot vsi staroselci v Varošu. Njegova angleščina je nekje na nivoju dvomesečnega dojenčka, pa kaj zato, angleščini se ne gleda v zobe!
Dajmo, dajmo, še malo naprej – kliče lastnik Twinga in z obema rokama maha proti sebi. Tisti v avtu vkapirajo in krenejo. In potem se še bolj zagozdijo!
– Zdaj malo na levo, levo – vpije sosed in maha z levo roko – Left, left. Iizzziii…
Potem oni very easy krenejo na levo, Danka odpre okno in zre v ozko grlo, kamor se čedalje bolj zbijajo. Potem pa tako obtičijo in zdi se, kot da se bodo zjokali. Tedaj pa drugi sosed z okna na nadstropju zavpije svojemu zemeljskemu sosedu, naj jih, za boga milega, vpraša, kam gredo, pa naj tisti, h kateremu so namenjeni, odšlepa, kakor ve in zna. Nato prvi sosed, lastnik nedostopnega Twinga zavpije: Vot namber ar ju luking for? Ver ar ju going?
Potem tip za volanom spregovori v čudnem, nekam znanem jeziku, neprenehno ponavljajoč, da išče Vero. Sosed z nadstropja zavpije sosedi čez cesto, Veri, če so to njeni gosti, menda so Rusi. Ona vpije, da nič ne ve o kakšnih Rusih, ampak morebiti so to gosti druge Vere, tiste na koncu ulice. Potem se prikažeta obe Veri, pa nič ne pomaga.
– Čigavi so Rusi, za božjo mater? – zajamra lastnik Twinga, vidno pretresen, ker se njegov avto nahaja v ruski blokadi, njemu se pa zelo mudi. Spusti se tudi sosed z nadstropja, ki v tekoči, a zelo počasni hrvaščini, tisti za slaboumne, vpraša Rusa, če ima kakšen papir, podatke o misteriozni Veri. Rusu ni druge, kot da ukaže Rusinji, ki je videti kot Danka, naj prekopa torbico, in ona, do komolcev v globini torbe, končno najde kos papirja.
– Vero?! – sosedu se zaleti od smeha. – Tebi je to Vero?! Smola smolasta…
Potem se obrne h publiki, publike pa je je zbralo že oho-ho.
– Rus ima papir v cirilici! – slavnostno objavi sosed poliglot. – To so gosti tistega neotesanca Bepa! Ne piše ti tukaj, moj bačuška, Vero temveč Bepo. Be-Po! Zastopiš?
Rus je pobito kimal z glavo ves čas, dokler ni nekdo privlekel dotičnega Bepota, ki ga je, mic po mic, skupaj z lastnikom Twinga, porinil nazaj v Plinarsko. Na začetni položaj… Za krepat!
Eda Vujević,
Slobodna Dalmacija,
kolumna ‘Gospodinja po sili’
