Boris Vezjak v uvodniku ugotavlja, da nam dejstvo, da slovenska vlada trenutno hkrati rešuje krizo in uvaja sistemske reforme, zbuja dvojno dozo nelagodja in tesnobnih pričakovanj o prihodnosti. Svarila o temačni prihodnosti se kar vrstijo, med državljane spuščajo podatke o dvigu starostne dobe pri upokojitvi, o zamrznitvi plač in pokojnin, o delu do smrti. Čas treznjenja, pravzaprav kar pretirane resnosti – komentira Vezjak – je kot protiutež na trenutke že kar bizarnim geslom desnice iz preteklih let lahko po svoje na mestu, a nam ponuja pretiravanje v napačno smer. Takšen refleks verjetno ni bil načrtovan in prav zaradi tega je mogoče reči, da je gospodarska kriza posredno pokazala na ideološko krizo vladanja. Še več, pokazala je, da je vladajoča koalicija sama v krizi zaradi tega, ker je verjetno v krizi levica kot takšna.
Novinarka Andreja Kopač je pripravila intervju z angleškim gledališkim teoretikom in raziskovalcem ter profesorjem na londonskem King’s Collegeu, Alanom Readom. Read je o svoji tezi o »radikalni vključitvi«, ki jo razvija v zadnji knjigi in v kateri poskuša razširiti gledališki medij onkraj meja gledališča, letos predaval tudi v Sloveniji.
Tematski sklop sestavlja pet avtorskih prispevkov s področja kitajske filozofije. Članka slovenske sinologinje in filozofinje Jane S. Rošker in kitajskega filozofa Wang Zuolija raziskujeta logične osnove kitajske miselnosti. Članek Nataše Vampelj Suhadolnik osnovno starokitajsko načelo komplementarnosti predstavi na primeru antične kitajske umetnosti in njene tesne povezave s kozmološkimi premisami starokitajske filozofije. S komplementarno kozmologijo se ukvarja tudi prispevek sodobnega kitajskega filozofa Zhang Liwena. V njem se avtor zavzema za aktualnim razmeram prilagojeno realizacijo načela družbene »enotnosti«, ki naj bi temeljila na konotacijah starodavnega kitajskega načela komplementarnosti, ki ga intepretira kot »harmonijo konfliktov«. Kritiko tovrstne politične aktualizacije starokitajske tradicije oziroma deklarativnega obrata h konfucijanstvu, ki je zaznamoval intelektualno prizorišče v Ljudski republiki Kitajski v zadnjih desetletjih, v svojem prispevku poda filozofinja Helena Motoh. Gostujoča urednica tematskega sklopa Jana S. Rošker ob tej priložnosti poudarja, da če želimo izkoristiti pozitivne vidike globalizacijskih razvojev in poskušamo poiskati novo epistemologijo razumevanja, moramo najprej vzpostaviti tvorne dialoge kot osnove novih spoznanj, ki naj bi presegali omejenosti posamičnih etnocentričnih vrednotenj in razlikovanj. V tem duhu gre brati in razumevati tudi ta sklop člankov v Dialogih. Ti nam namreč odgrinjajo vsaj nekaj tančic, ki žal še vedno vse prepogosto zastirajo naš pogled na panoramo raznovrstnosti »drugega«, ki se nam tukaj kaže v podobi kitajske idejne tradicije.
V Kulturni diagnozi najprej urednica za vizualne umetnosti Nataša Kovšca piše o letošnji pregledni razstavi fotografij Roberta Mapplethorpa, enega najvplivnejših, a tudi najbolj razvpitih ameriških fotografov 20. stoletja, v dveh ljubljanskih galerijah. Gledališki kritik Tomaž Toporišič razmišlja o treh značilnih scenskih predstavah preteklega obdobja: najprej o rekonstrukciji enega najbolj znamenitih primerov uveljavitve telesa kot središčne točke predstave v zgodovini slovenskega gledališča, tj. predstave Spomenik GPosvetitvi pomladi in Svatbi Igorja Stravinskega v izvedbi Velikega kanadskega baleta iz Montreala in predstavi Empire francosko-avstrijske skupine Superamas. Objavljeni sta tudi dve filmski oceni: Nina Cvar piše o celovečernem prvencu Ex bobnar (Ex Drummer) belgijskega režiserja Koena Mortierja, Katja Čičigoj pa o letos zelo nagrajevanem angleškem filmu Revni miljonar.
V rubriki Detektor se je Nataša Kovšca pogovarjala z Miho Štrukljem, enim najobetavnejših slovenskih vizualnih ustvarjalcev o njegovi letošnji postavitvi projekta x=0/y=0 – Šum v procesu v slovenskem paviljonu na 53. beneškem bienalu. Štrukelj je v zadnjih letih za svoje ustvarjalne dosežke prejel dve pomembni nagradi: delovnoštipendijo fundacije Pollock-Krasner in nagrado za risbo Henkel Drawing Award 2008. Njegovo slikarstvo izhaja iz navdušenja nad manipuliranim podobjem, s katerim nas vsakodnevno preplavljajo množični mediji. Tako je npr. že leta 1997 je ustvaril serijo slik, s katero je obogatil pojem klasičnega avtoportreta – na slikarsko platno je prenesel barvno preoblikovane rentgenske posnetke svoje lastne lobanje. Svoj prispevek na Beneškem bienalu je zasnoval kot sintezo vsebinskih in formalnih raziskav zadnjih let. Najvidnejša nova elementa sta stenska risba, narisana neposredno na galerijsko steno, in t.i. lego slika, ki zelo učinkovito simulira digitalno podobo.
Dnevnik je pisal Branko Završan, igralec, plesalec, koreograf, pevec, prevajalec in po potrebi še kaj, kar morajo samozaposleni umetniki početi in znati. Dnevnik, ki je več kot samo zanimivo branje.
