Ob branju romana Irene Štaudihar: Fižolozofija je nastala refleksija, zgodba, ki jo pripoveduje mlad fant.
Kadar se nisva z mami učila al pa, če nismo šli v hribe, sem se igral zunaj okoli hiše. Najprej v peskovniku, pol ko sem shodil, pa na vrtu. Na naši parceli stojita dve hiši, eno sta naredila dedi in babi, in zdaj noter živi Manja z družino, drugo pa sta naredila fotr in mami, in so zdaj notri fotr, tud jaz sem bil tu, dokler nisem ratal džanki, in Nastja s svojima otrokoma Ajdo in Žanom, onadva trenutno študirata v Ameriki, in živita pr svojmu ameriškemu fotru.
Vrt je bil nekoč ograjen z ligustrom, zimzeleno živo mejo, ki jo je blo treba dvakrat na leto postrižt. To je bil velik ferker, ker je fotr strigu z mašino za živo mejo na elektriko – vlekel kabel s podaljškom za sabo -, in skoz je blo treba merkat, da ga ni precvikal. Ampak fotr ni furjast, tko da je kabel zmerom ostal cel. Vejice so letele na vse strani, midva z mami sva jih grabila, pometala, pobirala in s šajtrgo vozila na kup, ta kup je potem fotr s prikolico odpeljal na odpad, na Publikus. To je bla družinska vaja v druženju in čiščenju naše okolice. Manja in Grega se je nista kaj dosti udeleževala, midva z mami pa. In pol, k je blo vse pospravljen, tud orodje, sem jaz ostal pri ostriženi meji, nič nisem bil zmatran, odtrgal še kak cel listič in se pogovarjal z njim. Kar pravil sem mu kake zgodbe, al pa pravljice, k sem jih poznal. Otročje, saj vem, ampak men je zmerom pasal bit sam. Sam s svojim vrtom, s svojo živo mejo, mal skrit, da lahko prisluškuješ, kaj govorijo na drugi strani meje, al pa na domačem dvorišču. Znal sem se zaigrati, ves v svojem svetu sem se predajal fantazijam. Nobenga ni blo zraven, sam Ron, naš kraški ovčar, se je ulegel poleg mene in me gledal, kuker da razume moje govorjenje. Včasih je iz stare hiše pršla babi in mi prinesla emjliran lonček jagod in malin, ki jih je nabirala, ko so zorele, in šparala zame. Kar šparala jih je, vsak dan še kakšno dodala, nobenmu drugmu jih ni dala, ker sem najmlajši in je blo vse zame.
To so te stare mame, k imajo čedalje raje vnuke, bolj ko so stare, in jim zmerom kaj dajo. V svojih predpasnikih majo kak bonbon al pa piškot. Moja babi ni bla klasična stara mama, ker ni imela rute na glavi, ni imela dolgega krila, ampak trenirko, le ko je šla v vrt, si je nadela daljšo jopo, ampak se pa spomnim, ko pomislim nanjo, na jesenski ogenj in na pečen kostanj, ker smo velikokrat pekli, že pol, ko je bla mami z Rajcem, babi nam je pa kostanje lupila. Ali pa smo pekli krompir pa koruzo. Zvečer, ko so ble že zvezde na nebu, smo kurili, se pogovarjal in užival pozno v jesen. Babi je rada prisedla in govorila, velik je govorila in zmerom vedla, kdaj je polna luna, in se je tud ravnala po njej, ko je šla sejat ali sadit na zelenjavni vrt. Skrbelo jo je, če se je bližala nevihta al pa toča, kaj se bo zgodilo s solato, vedla je, kakšno vreme bo, če je pihalo z zahoda ali vzhoda. Pri nas smo J-V vetru rekli moravčan, ker je pihal iz smeri iz Moravč, in tega se je babi najbolj bala. Pojma nimam, zakaj. Imela je svojo mačko, sivo Miki, kuker na kmetih, – pa saj ona je bila s kmetov doma -, ki se je plazila okoli gredic, včasih je zašla tudi v hišo, babi ni motilo, če se je usedla k njenim nogam na kavču. Potem ni bilo v hiši miši, kakor hitro pa Miki ni bilo več, se je že znašel špičmoh (mala siva poljska miška) v dnevni sobi in smo ga lovili cel teden, tud mami je spravljal v obup, skoraj v paniko, ker moja mami nima rada teh malih toplokrvnih sesalcev.
V gartelcu, kot rečemo zelenjavnemu vrtu, je bila gospodarica babi, z leti, ko so ji moči usihale, pa je odstopala gredo za gredo moji mami. Jaz sem vedno rinil s svojimi rokami po zemlji, lovil deževnike, da sem bil ves blaten, ampak zemlja se mi je zdela prijetno topla in nič umazana. Moja mami, ta je pa znala pol nardit iz vrta pravi raj, čeprav ni vsak dan čepela in plela, ampak neumnemu kmetu zrase debel krompir. Imeli smo vedno dovolj sveže solate, bučk, ki jih otroci niti ne maramo preveč, korenje sem pulil kar iz zemlje in ga jedel, ne da bi ga opral, najraje pa sem počepnil med jagode, ki so bile velike, rdeče in sladke, zmerom sam ta rdeče, ker babi ni pustila trgati zelenih. Ob pesjaku so se vzpenjale kumare, vsako leto so ble tam, in komaj smo jih uspel sproti porabit. Za boljšo zemljo, polno dušika, je mami posadila fižol, k smo ga jedli v zelenjavnih juhah in v solati. Čez zimo je bil vrt kar mal divji, vse je raslo po svoje, življenja pa tu ni niti pozimi zmanjkalo, še vedno je blo velik solatnic, kot je motovilec in zimski radič, nizozemska blitva je prezimovala kar na gredi, tud por je včasih štrlel iz snega, spomladi pa smo ga prec lahko uporabljali. Okoli vrta so rasle oranžne rožice, ki jim je babi rekla smrdljivke, in so odganjale škodljivce. Četudi je sneg ležal na vrtu, sem prepoznal pomladni čas po glasbi, ki so jo ustvarjale ptice; sinice, vrabci, plavčki, male sinice, taščice in drozgi. Ma, ta vrt mi je res prirasel k srcu. Zmerom sem sanjal, ko bom velik, bom imel kočo v gozdu in gartelc.
Ko si otrok, se ti zdi, da poletja trajajo tako dolgo … Vse zasluge gredo vrtu in otroški nepokvarjeni naivnosti.
Sem pa vedno kosil travo, potem ko sem zrastel, to se mi ni zdel težko. Travo iz koša sva z mami porabila za zastirko in tako ohranjala zemlji vlago in rahlost. Ko mene ni bilo več doma, je kosila mami in po košnji prijetno utrujena zrla po dišeči zelenici, po kateri so se zvečer sprehajali polži in čez noč zašli tudi k zelenjavi. Se še spomnim, ko mi je bilo petnajst let, po koncu osnovne šole, nekega avgustovskega popoldneva, se je pripeljal foter s svojim črnim pasatom, tko čist počas, kuker da bi pazil, da ne bo koga povozil, tamalga Jaka ali pa Mijo, ki je takrat že poganjala poganjalčka po gladkih tlakovcih. Mami je grabila travo, jaz sem skakal na trampolinu, ble so še brezskrbne počitnice. Fotr mi je polglasno naročil, fak – tud on je imel tremo -, naj grem po svoje stvari, da bom šel z njim. Pizda, kar udarl je vame. Sej sem vedel, da bom šel živet k njemu, ampak tko iznenada.
Pred dvema mesecema smo bili vsi trije na CSD-ju na oddelku za družinske zadeve. Men je blo ob vikendih čist všeč pri fotrovi novi družini na Trati, v najeti hiši. Ni se blo treba učit, zmerom smo kam šli. Je fotr vsem kupil rolerje pa smo se šli rolat v Koper na uno cesto ob morju. Men je blo super, tko pobalinsko, k je tud fotr rolal, sicer ne z vetrom v laseh, ampak s čepico, ker je plešast, pa enajst let starejši od Nastje. Nastja se ob vikendih ni vtikala vame, tud če se zvečer nisem umil, igral sem se z Ajdo in Žanom, smo kar podobne starosti. Prvič sem jih srečal pozimi. Takrat pol nismo smučal v Cortini d’Ampzzo, k je mami une prospekte v Ljubljanco fuknla, ampak smo šli na Pohorje. Fotr pa jaz, Nastja pa Ajda in Žan. Saj je blo kar v redu, smučal smo, velik sonca je blo, Nasja je prihajala v sobo ponoči in nas pokrivala, kukr skrbna mamica. Mal jo je skrbel za Ajdo, da jo ne bi bolel trebušček, je bla takrat kr občutljiva, k je šel njen oči v Ameriko, pa Žan je bil tud še majhen, takrat še v šolo ni hodil. Pol je šla pa nazaj, v fotrovo sobo, zjutraj se je pa spet v naši sobi znajdla. Le koga sta farbala, Ajdo in Žana, mene že ne. Men se je zdel zanimiv, k je bla Nastja taka bolj vesela, dobr smuča, mal bolj divje k mami. Ampak pol, čez leta, se je pa vse precej spremenil. Matr, zdaj jo videt ne morem, kar nekaj pametuje, najbolj vesela je bla, k me je fotr iz bajte fuknil. Je Manji ponujala govedno, ja, prav meso iz skrinje, zdaj, ko mene ni več, in jo ne bojo mogli porabt. Pa ključavnico je dala zamenjat, pizda, pa tle sem doma.
No, v Loko je v nedeljah zvečer potem pome prišla mami, je fotr res zajeban, v petek me je on pobral, pome je morala pa mami prit. In šola se je začela, pri mami je bil pa zmerom red. Vsak dan v tednu. Ob ponedeljkih sem bil včasih tud brez naloge pa kar mal čez okn sem zijal, tko da so me učiteljce mami tožile. Pri mami je blo učenje, umivanje, treningi plavanja v bazenu, karate, inštrukcije. Zvečer pa dolgčas, k sva bila sama, pol se je že Grega v Ljubljano preselil. Ma, dost sem mel že tega. In sem se kar z lahkoto odločil. Pizda, mogoče bi blo danes drugače, če se ne bil pustil fotru, da me je usmerjal pri tej odločitvi. Fak.
Ko je gospod Perme, družinski svetovalec na CSD, rekel: »Luka, kje bi rad živel zdaj, ko si dopolnil petnajst let, pri očetu ali pri mami?«
»Pri očetu,« sem odgovoril brez razmišljanja, pred očmi sem imel očetove besede, da mi ne bo hudega, da bom imel blizu šolo in bo vse lepo in prav. Pa sej fotru res zaupam, on je taka avtoriteta, pa še pogrešal sem ga.
Oče se je pod izjavo o deljenem skrbništvu podpisal, mama pa ne. Čutil sem njeno težko dihanje, borila se je, da solze ne bi privrele na dan, ni hotla razkrivati svoje bolečine, Perme jo je prosil, naj spet pride čez dva dni. Vstala je, njena drža tokrat ni bila pokončna, čeprav je imela na sebi belo-modro poletno oblekco brez rokavov pa ene take žive koralde, obuta v modre opanke z visoko, polno peto brez nogavic, ampak videt je bila manjša, kot je v resnici, čisto majhna – nepomembna za fotra, rahlo zgrbljena in utrujena. Odhajala je brez pozdrava in ko sem jo še enkrat videl, ko sva jo s fotrom v avtu prehitela, me je bilo sram. Res sram, sem kar stran gledal. Vedel sem, da sem jo izdal. Da sem zavrgel vso ljubezen, ki mi jo je dala, predvsem v teh petih letih, ko sva bla čist sama v naši bajti. Do nedavnega sem se počutil zaradi tega usrano. Šele zadnjič mi je Štefan povedal, da mi mami ni zamerla, da sem odšel od nje takrat, ko sem bil praktično še otrok. Mnogo kasneje sem spoznal, da je moja mama živela zame kuker ptica za mladiče, ki plete svoje gnezdo, vsako bilko ukrivi tisočkrat, tisočkrat pritisne s svojim telesom, s svojimi prsmi, s srcem, tudi s svojim hitrim dihanjem, z utripi srca.
Zdaj, sredi avgusta, ko sem dopolnil petnajst let, je bil fotr tu, prišel je pome, mami pa je samo poltiho rekla: »Dogovorjena sva bila za začetek šole ne sredi avgusta, » in z grabljami v roki odšla zadaj za hišo, kjer je izjokala svoje solze in besede, ki jih je poslušala na CSD-ju: »Gospa, fant rabi očeta. Pustite, naj bo z njim. Ne bo ga lahko vzgajati, fant bo začel rasti. Tudi glede denarja bo lažje, če glavnino prevzame vaš bivši mož.«
In sva šla. Takrat se je končalo moje otroštvo.
