V začetku novembra smo v okviru Študijskega krožka Svet v dlaneh – skozi druge kulture spoznavamo sebe v Mestni knjižnici Izola gostili Tomaža Hožiča, ki nam je predstavil Japonsko skozi tri letne čase: jesen, zimo in pomlad. Spoznali smo utrip nekaj najbolj znanih japonskih mest: nekoč cesarski mesti Nara in Kyoto, glavno mesto Tokyo s stolpnicami, muzeji in parki, Osako in Himeji s svojima gradovoma ter tragični mesti Hirošima in Nagasaki, ki sta bili med drugo svetovno žrtvi atomske bombe. Predavanje o daljni deželi vzhajajočega sonca je napolnilo našo čitalnico in številni obiskovalci so z zanimanjem prisluhnili popotniku ter ga ob koncu večera še zasuli z vprašanji, na katera je rad odgovoril. Tomaža Hožiča smo nato prosili, da bi nam o svojem potovanju kaj povedal tudi za naš časopis.
MKI: Tomaž, bi se nam morda za začetek najprej predstavili? Od kod prihajate in kaj ste po poklicu?
TH: Najprej bi se rad zahvalil, da ste me povabili medse, da sem lahko predstavil svoj pogled in vtise s popotovanja po tej zanimivi deželi. Preživeli smo prijeten popotniški večer, ki mi bo še dolgo ostal v lepem spominu. Prihajam iz okolice Ljubljane, kjer živim nedaleč od slikovitega Zbiljskega jezera. Po izobrazbi sem informatik in učitelj, sedaj pa ravnokar začenjam stopati po samostojni podjetniški poti s področja izobraževanja in fotografije, zato je vsak moj dan še toliko bolj zanimiv in razgiban.
MKI: Vaša velika ljubezen je fotografija, poleg te pa tudi potovanja. Zakaj ste se odločili prav za potovanje na Japonsko, ki ste jo obiskali kar trikrat?
TH: Drži, fotografija je moja strast, s katero sem se v preteklosti kar intenzivno ljubiteljsko ukvarjal in v zadnjem času se bom po določenem premoru zopet vse bolj in bolj. Tega se zares veselim. V 80.-tih, pri rosnih 16.-tih sem si oprtal nahrbtnik in prvič samostojno odšel na daljšo pot, takrat za 14 dni na skrajni jugovzhod Srbije. Dogodivščino sem ponovil pri 17.-tih. Nisem popotnik v običajnem pomenu besede, ker ne potujem prav pogosto, izjema je Japonska, kamor sem se leta 2009 in potem 2010 intenzivno vračal in jo obiskal vsakič za 14 dni. Ker sem si vse poti financiral sam, žal niso mogle trajati dlje. Zakaj prav Japonska? Kot srednješolec sem se navduševal, predvsem zaradi v 80.-tih takrat zelo priljubljene nanizanke Shogun, nad samuraji, običaji in deželo nasploh. Kot sem kasneje izvedel, se nadaljevanka ni prav posrečeno držala zgodovinskih dejstev, pa vendar. Kasneje, nekje leta 2004 sem se ob ogledu dokumentarnih filmov, ki so bolj strokovno prikazali različne vidike Japonske, spomnil na srednješolske dni. Leta 2009 so se želje in predvsem finančne zmožnosti končno »ujele« in končno sem lahko obiskal Japonsko. Toliko je zanimivega za videti in doživeti, da se bom v prihodnje nedvomno vračal, jo še podrobneje raziskoval in spoznano delil s podobno radovednimi.
MKI: Dobro poznate tudi zgodovino Japonske, posameznih mest in cesarstev, nastanek japonskih pisav hiragane in katakane, nekatere legende o samurajih in druge zanimivosti. Ste se pred odhodom pripravljali na potovanje tudi z branjem literature in brskanjem po spletu?
TH: Ne bi mogel trditi, da omenjena področja podrobno in strokovno poznam, trudim se pa spremljati čim bolj strokovne vire. Vsak dan se kaj novega naučim, saj sem že pred odhodom spremljal in tudi sicer spremljam in raziskujem različne starejše in sodobne vire, tako japonskega, kot tudi angleškega, nemškega in seveda slovenskega izvora. Splet, knjige, revije, časopisi, novejši dokumentarni filmi idr. Pomagajo mi tudi stiki z japonskim osebjem veleposlaništva Japonske v Sloveniji. Imam sicer tehnično izobrazbo, kot geološki tehnik tudi naravoslovno, a hkrati me zanimajo tudi ostali vidiki Japonske. Veseli me raziskovati različne vidike in si širiti obzorje. Starejši kot sem, s ponižnostjo in skromnostjo spoznavam in se zavedam, kako malo vem, ne le o Japonski. To me spodbuja, da bi vedel vse več in več.
MKI: S katerega letališča ste odpotovali? Koliko časa traja let? Kakšen denar imajo Japonci?
TH: Odpotoval sem kar z Brnika, ker je bila letalska karta izjemno ugodna in povrhu je omogočala polet skorajda z domačega praga, če lahko tako rečem. Očitno mi je bilo tako namenjeno. Najprej sem letel do Pariza (CDG) in od tam do Osake oz. letališča Kansai, ki je na umetnem otoku 4 km pred Osako. Let iz Pariza do Osake traja slabih 12 ur, v obratni smeri slabo uro dlje. Kljub temu, da lahko marsikje plačujemo s kreditnimi karticami, je zelo priporočljivo imeti pri sebi dovolj lokalne valute, se pravi jenov (¥). Japonska je še vedno dežela, kjer se najlaže plačuje z gotovino.
MKI: Kje pa ste po prihodu prenočevali in se prehranjevali? Kakšnih prevoznih sredstev ste se posluževali?
TH: Moje prvo prenočišče je bil t.i. Ryokan in je zares pravo doživetje. Imel sem sobo velikosti okoli 2,5 krat 3 metre, ležišče je bilo kar na t.i. tatamiju, to so položene tanke preproge iz riževe slame na katere damo t.i. futon oz. po domače neko tanjšo žimnico, ki jo zjutraj pospravimo ali pa kar pustimo razgrnjeno. Na tatami smemo stopiti le bosi ali v nogavicah. Kopalnica je bila skupna za vse goste ryokana, a jo je prvi seveda imel zase. Najprej se temeljito stuširamo od glave do nog in potem se lahko najpogumnejši namaka v kadi, napolnjeni z vodo temperature 42 stopinj celzija. Tako vročih kopeli nismo navajeni in tudi jaz sem potreboval kar nekaj časa, da sem se za silo privadil. Prehranjeval sem se pretežno z ulično prehrano, ki je sveža, okusna in seveda cenejša, da ni preveč obremenila mojega proračuna. Soba, udon, yakitori, okonomiyaki, gyu-don so pretežno sestavljali moj jedilnik. Seveda tudi kakšen riž s curry-jem (kare-raisu), slastna je bila tudi jegulja oz. una-don. Na japonskem bomo pravzaprav na vsakem koraku uživali v raznovrstni, sveži in okusni hrani. Za večje razdalje, med Tokyom, Osako, Hirošimo in Nagasakijem ter jugom otoka Kyushu, je bil najboljša izbira t.i. Shinkansen, ponos japonskih železnic. Je najbolj varna vrsta vlaka na svetu, brez nesreče s smrtnim izidom, izjemno udoben, točen in hiter. Največja hitrost je okoli 300 km/h. Uporabil pa sem tudi lokalne hitre vlake, običajne vlake, podzemno železnico, avtobus, taksi in včasih tudi kolo.
MKI: Za lažje sporazumevanje ste se naučili tudi nekaj osnovnih fraz v japonščini. Na ulicah ste seveda slišali samo japonščino. Tudi napisi so v njihovih pisavah. Vse to se vam je moralo zdeti zelo nenavadno. Kako pa Japonci poskrbijo za to, da bi se tuji popotniki znašli v njihovi deželi?
TH: Osnovne fraze, kot so »oprostite«, »hvala«, »prosim«, »da«, »ne«, »izvolite«, »okusno je«, »hvala za jed« in predvsem »oprostite, vas smem fotografirati?« so mi omogočale, da sem vzpostavil bolj človeški stik. Zares so veseli, predvsem kuharji in osebje, ko pohvalimo okusnost in se zahvalimo za jed. Na železniških postajah in vlakih ter podzemni železnici so navodila tako v japonščini, kot tudi v angleščini, prav tako napovedi po zvočnikih. Označbe so enkratne in pravzaprav ni možnosti, da bi se izgubili. Če se pa to slučajno zgodi, nam bo prijazno osebje, ki sicer ne zna tako dobro angleško kot mi, pomagalo. Če se pa med raziskovanjem mesta izgubimo nekje na »površju«, se lahko kadarkoli obrnemo na policista, ki stoji pred majhno hiško, t.i. koban, in iz nje potegne zemljevid z rdečo piko kjer zraven piše »You are here«. Potem je le še stvar ustno-ročnega sporazumevanja, da skupaj poiščemo pravo pot do cilja.
MKI: Čeprav ste na ulicah srečevali evropsko oblečene ljudi, pa ima Japonska čisto drugačno kulturo kot jo imamo v Evropi. Kaj vas je ob prihodu v to deželo najbolj presenetilo?
TH: Na kratko povedano, vse. Vse razen omenjenega in poznanega oblačenja. Do tedaj povsem nepoznano okolje s svojo pisavo, zvoki, podobami, hrano, prometom, označbami, jezikom, arhitekturo, muzeji, svetišči, templji, vrtovi, kopališči, načinom bivanja, pokopališči, načini zabave, načinom dela in nudenja storitev ter običaji.
MKI: Podzemne železnice niso samo proge in postajališča za čakajoče, pač pa so pod zemljo tudi mnoge restavracije in trgovine. Med mestnimi stolpnicami so posejana miniaturna pokopališča. Avtomobile in kolesa prebivalci parkirajo kar v nadstropjih. Muzeji so interaktivni in na različne načine omogočajo obiskovalcem izkustveno doživeti zgodovino. Japonci so zgradili umeten otok iz smeti. Ste morda opazili še kaj takega, kar se vam je zdelo zanimivo in kar bi lahko posnemali tudi pri nas?
TH: Vse to in še mnogo več. Če za trenutek odmislimo vso tehniko, tehnologijo in ostale rešitve, bi najraje izpostavil predvsem nekaj. Bojim se, da jih nikoli ne bomo dosegli na ravni spoštljive medosebne komunikacije, četudi se veliko trudimo, seveda v lastnem okolju, ki ima svojo »zgodovino«. Na Japonskem je kupec res kralj in lahko prav uživamo. Po drugi strani je takšna skrb za stranko zelo velika odgovornost za vse, ki se trudijo stranki ustreči. Vsega ne moremo prenesti v lastno okolje, a če bi le nekatere elemente te medosebne komunikacije »posvojili«, bi nam bilo v teh časih, polnih negotovosti in osebnih stisk, marsikdaj lepše bivati.
MKI: Rekli ste tudi, da so ulice zelo čiste, da nihče ne odvrže na tla niti papirčka, niti cigaretnega ogorka, čeprav je to dežela kadilcev. Da pa se po ulicah sprehajajo srne in srnjaki, ki zaidejo celo v kakšno trgovino.
TH: Seveda sem zelo posplošil in seveda sem našel, sicer po vztrajnem iskanju, tudi jaz kakšen papirček na tleh, ali bolj slabo zaprt smetnjak, pa vendar. S težavo sem našel smetnjak, a enako težko tudi odvržene smeti. So izjemno disciplinirani in pod častjo jim je smetiti po tleh. Če na poti kupijo hrano, potem embalažo nosijo v torbi(ci) ali vrečki in odvržejo v smetnjak, ko nanj naletijo. V nasprotnem smeti nesejo domov. Ločevanje odpadkov in reciklaža je pri njih na zelo visoki ravni, kar pa je tudi nuja, saj hkrati proizvedejo zelo veliko smeti. To pa zato, ker se pogosto vsak izdelek, četudi posamezen sadež, zavije vsaj enkrat, če ne celo dvakrat. A so zelo iznajdljivi in umetni otok Odaiba, ki je v tokijskem zalivu, je nastal ravno tako, da so navozili smeti in usedline zaliva. Kakšen ogorek se vseeno še kje najde. Prva cesarska prestolnica Nara je zares nekaj posebnega. Tudi zato, ker se srne in jeleni, ki veljajo za svete živali, lahko gibljejo prosto po parkih, tako zaidejo tudi na ceste. Takrat se promet ustavi, a nihče se ne pritožuje, konec koncev so srne »svete«. Zares lepi prizori.
MKI: Omenili ste, da so ljudje zelo prijazni, ustrežljivi, vljudni in disciplinirani ter da ste se ob povratku težko spet navadili na našo grobost in sebičnost.
TH: Ob prihodu na Japonsko sta me povsem prevzeli njihova prijaznost in ustrežljivost. Suhoparni pojem »kakovost storitve« znajo udejanjiti z zelo človeško noto. Ob prihodu v prodajalno so me pozdravile vse prodajalke, kar je pri nas bolj redkost. Nevajen tega se sprva počutiš malce čudno, a hkrati počaščen. Ko sem prispel do blagajne, je gospa lepo pospravila izdelke v vrečko, podani bankovec je vzela z obema rokama in se priklonila ter mi vračilo denarja položila na dlan. Med tem ko sem pospravljal denarnico, je počakala in ni sprejela druge stranke. Obrnil sem se, podal proti izhodu in zaslišal besede zahvale za nakup. Šele potem je bila na vrsti naslednja stranka. Ob vrnitvi domov sem predvsem v nakupovalnem centru zares opazil, da je vse zasnovano za hitrost, storilnost oz. čim večjo »pretočnost«. Pozdrava na blagajni ni bilo, izdelki so drveli po klančini mize hitreje, kot sem uspel pospravljati v vrečko, bankovec mi je bil skorajda iztrgan iz rok, vračilo denarja je »poletelo« na kovinsko podlago, ni bilo zahvale in naslednji kupec je sodeloval pri tem divjem »postopku«, ker ne le da se mu je blagajničarka že posvetila (jaz sem že opravil svoje in sem bil tako rekoč »zaviralec« postopka), tudi sam se je pomikal v moj osebni prostor, kar mi je bilo skrajno moteče in po eni strani ponižujoče. Ko sem odšel na svež zrak, sem najprej pomisli: »Kam le sem prispel? Želim nazaj na Japonsko!«
MKI: Japonci so znani tudi po tem, da so natančni in da veliko delajo. Fotografirali ste na primer mestno hišo, kjer je zaposlenih 14.000 uslužbencev in v kateri so bile še ob pozni nočni uri prižgane luči.
TH: Zares so natančni, točni, delavni in marljivi, a tudi po delu se zelo radi družijo. To pomeni, da se vrnejo domov zelo pozno ponoči in noč je lahko kaj kmalu prekratka za dober počitek. Na podzemni železnici se zares opazi mnogo ljudi, ki izkoristijo le nekaj minut za t.i. »mikrospanec«. Na spletu si lahko ogledamo posnetke izjemne utrujenosti, čeprav ni lepo ljudi slikati v teh okoliščinah. Sam sem naredil le eno takšno sliko ali dve, ki pa le prikazujeta omenjeno utrujenost, vendar do osebe vseeno na spoštljiv način. Gostota prebivalcev je največja prav v Tokiu in še posebno v ustanovah državne uprave. Omenjena zgradba je več kot le mestna hiša, je izjemna stavba, pravzaprav dve stolpnici, zasnovani od legende japonske arhitekture, arhitekta Kenzo Tange. Z okoli 35 milijoni prebivalcev mesto Tokyo in celotna prefektura še vedno predstavljata največjo metropolo na svetu.
MKI: Čeprav je Japonska bogata dežela, pa ima tudi svoje brezdomce. Kako poskrbijo za njih?
TH: Žal je globalna kriza udarila tudi Japonsko, ki je zelo bogata dežela in gospodarska ter finančna velesila. Trenutno je na tretjem mestu. Komaj si je opomogla od lastne finančne in nepremičninske krize devetdesetih let prejšnjega stoletja, že je udarila nova kriza, tokrat z izvorom v ZDA. Ravno tako kot pri nas imajo razdelilnice hrane. Brezdomci živijo odmaknjeno ob rečnih bregovih, pod mostovi ali v bolj odmaknjenih predelih parkov. Ne prosjačijo in niso vsiljivi. Okolica bivališč je pospravljena in kot sem opazil, brez smeti.
MKI: Na Japonskem ste bili jeseni, pozimi in spomladi. Se boste tja naslednjič tja odpravili poleti?
TH: Seveda si želim doživeti tudi poletni čas, z mnogo festivali, ognjemeti, okusno sezonsko hrano in z vsem, kar sodi zraven. Tudi s precejšnjo vročino in vlago. Če bo to že prihodnjič? Bomo videli.
MKI: Obiskali ste predvsem največja in najbolj znana mesta. Se boste kdaj podali tudi na japonsko podeželje?
TH: Nedvomno in z veseljem. Japonska mesta so izjemno zanimiva, vendar je to le en pogled na tako veliko in raznoliko deželo. Japonska je zelo hribovita in gozdnata dežela, prav tako kot Slovenija. Po velikosti je tako velika kot Nemčija in Slovenija skupaj, z veliko otoki, vulkani in širokim razponom podnebnih pasov.
MKI: Kakšne napotke bi dali nekomu, ki se odpravlja na Japonsko?
TH: Poleg povsem običajnih predpriprav bi svetoval, da pazimo na nekaj osnovnih določil. Ne jejmo na cesti ali med hojo, ne telefonirajmo in ne bodimo glasni na sredstvih javnega prevoza, na tatami stopajmo vedno le bosi ali v nogavicah, v javnih kopališčih se zares temeljito umijmo, preden se potopimo v skupni bazen. Pomaga, da pri umivanju opazujemo Japonce in storimo enako temeljito. Kopamo se brez oblačil, a ne skrbite: ženske in moški se kopajo ločeno. Pri jedi palčk ne zapičimo pokončno v skledo riža – to naredijo le na pogrebih. Tujcem seveda oprostijo marsikateri spodrsljaj, a vseeno se potrudimo po najboljših močeh. Povsem v redu je, če pri pitju juhe glasno srebamo oz. srkamo, tako juho kot rezance. To pomeni, da nam je jed všeč in s tem pohvalimo kuharja, zato naj vam ne bo nerodno srebati. Prijaznost vas bo prevzela, ob povratku domov pa pričakujte težave pri aklimatizaciji na naše običaje.
MKI: Tomaž, še enkrat hvala za prijeten večer in za pogovor. Bi morda želeli našim bralcem sporočiti še kakšno misel za zaključek?
TH: Veleposlaništvo Japonske v Sloveniji organizira za ljubitelje japonske kulture in jezika marsikateri zanimiv dogodek, zato ste vabljeni spremljati napovednik dogodkov na njihovi spletni strani.
Hvala vam za gostoljubje vaše knjižnice. Bralcem bi sporočil le še to. Obiščite Japonsko, ker bo doživetje zares lepo in nepozabno.
