Ko pobrskam takole po sebi, priznam, da me Azija ni nikoli prav posebej privlačila. Ker sem študirala španščino in sem se s tem jezikom »okužila« že za časa srednje šole, sem svoj denar, energijo in sanje (ne nujno v tem vrstnam redu) usmerjala v špansko govoreče države. Tako nisem bila v Angliji, Francija je bila zame zgolj tranzitna država. Dobro, manjka mi še cela kopica drugih destinacij, ampak navedla sem le dve najbolj vpijoči. Od nekdaj pa me je privlačila Japonska. Ker je otok in ker verjamem, da otoško prebivalstvo loči nek drug utrip in pogled na svet kot nas, celince. Mistična dežela me je, to trdno verjamem, nagovarjala k sebi. Dve leti nazaj sem prvič stopila na njena tla in se počutila kot doma. Topel občutek je bil to, zdelo se mi je kot neke vrste zaljubljenost. Hrana, ljudje, vsakdanje življenje, neverjetna čistost, organizacija, varnost in občutek, da si lahko drzneš več. Morda svoje naredi tudi dejstvo, da so bile to pač moje počitnice in sem lahko neobremenjeno srkala vase nova doživetja. Tudi sedaj, ko sem tu, tokrat v Kyotu, občutim podobno. Milijonsko mesto sem v manj kot tednu dni spoznala do te mere, da se brez težav orientiram in pohajkovanje po ulicah brez zemljevida me navdaja s samozavestnim občutkom nekoga, ki tu živi že dlje časa.
Kako se je pot začela? Najprej s tehnološkimi zapleti. Mojemu fantu, ki je pravzaprav razlog mojega potovanja čez, recimo, pol sveta, niso dali pravega mobitela. Naj razložim. Na Japonskem delajo samo UMTS-telefoni, kar pa ne njegov ne moj nista. Tako je nekaj dni pred odhodom nujen opravek še najem takega telefona. Ko sem si priskrbela ustrezna telefona, me je preostalo le še čakati na naročen laptop in ga dati v računalniško oskrbo, da se ga dopolni z ustreznimi programi. Po ne preveč poglobljenem srfanju internetne ponudbe in nepoznavanju oznak in moči procesorjev, sem se odločila po ključu lepote in izbrala roza netbook, za katerega sem kasneje dobivala pohvale še na letališču. Zanimiva pa se mi je zdela primerjava, da je kupiti računalnik v Sloveniji in ga nesti na Japonsko, kot bi šel z golobom v Benetke. Samo kaj naj delam z Japonskimi Windowsi ali tipkovnico? Po izkušnjah prodajajo v tukajšnjih trgovinah modele za domači trg pa tudi če bi dobila evropsko verzijo, bi me bilo malček strah, da pri nas ne bi deloval zaradi kakšnega skrivnostnega razloga. Čakala me je torej »samo« še celodnevna, pravzaprav skoraj dvodnevna pot, ki je na srečo minila brez večjih pretresov in s samo dvourno zamudo iz Frankfurta. Čeprav moram reči, da me je pilotova razlaga, da zamujamo zaradi zamenjave nedelujočega dela letala, rahlo vznemirila, ampak kmalu sem se sprostila in se preobula v copatke. Lufthansa se je zopet kulinarično izkazala in me pripravila na japonske okuse. Zeleni čaj, ki mi je zapasal po večerji, pa mi ni dal spati vse do jutra, tako da sem noč preživela v gledanju filmov.
Jutro smo zelo prikladno doživeli v deželi vzhajajočega sonca, po opravljenih formalnostih na carini, kjer moraš prijaviti, da ne poseduješ nevarnega orožja, eksploziva, drog, da nisi bil aretiran ali izgnan iz Japonske, sem prevzela prtljago in ponovno oddala drugo izjavo, kjer soglašam, da ne vnašam nedovoljenih količin cigaret in alkoholnih pijač. Carinik se je netipično za Japonca kar razgovoril in za hip, ampak res samo za hip, spomnil na razna namigovanja, ki smo jih včasih ženske deležne s strani njegovih hrvaških kolegov. Hvaležna sem si bila, da sem že doma preučila zemljevid letališča in sem tako brez težav našla mesto, kjer prodajajo karte za vlak, kupila karto in se postavila na ustrezen peron za Narita Expres vlak, ki me je popeljal do železniške postaje v Tokiju. Tam po intuiciji do drugega okenca po karto in po labirintu do 14 perona na petnajsto mesto. Vlaki na Japonskem so hitri, čisti, točni, predvsem pa zelo hitro speljejo s perona. Tako ima vsak potnik točno določeno mesto, kjer se ustavi vagon, v katerem ima svoj sedež. Ker sem imela sedež v vagonu 15, sem torej čakala na mestu številka 15. Izbrala sem si pa sedež E, ker je to po nasvetu Levovega profesorja mesto, od kjer se vidi gora Fuji. Opazovala sem neskončne vrste nebotičnikov, ki so v nadaljevanju ponehali v podeželski pokrajini, ki je zaostajala za menoj … otroci so igrali baseball, ljudje so se peljali s kolesih, na balkonih se je sušilo perilo, kmetje so obdelovali polja. Čeprav sem bila na vrhunsko hitrem šinkansenu tipa Nizomi, se mi je pot kar vlekla. Na Kjotski železniški postaji sem bila zopet soočena z izzivom, kako najti izhod, nato pa sem odbrzela čez cesto, kjer me je pod Kjotskim stolpom v kavarni Starbucks čakal Lev.
