Jaroslaw K. Lodzermensch v MKI

0
134

Jaroslaw K. se je rodil leta 1959 v Lodzu na Poljskem. Od vedno je rad slikal. V času komunizma je na Poljskem opravljal zelo različna dela. Pravi, da takrat ni bilo težko pustiti službo in najti drugo delo. Tako je delal v gledališkem ateljeju, kjer je pripravljal scenografije za gledališče predstave. Bil je strežnik v bolnišnicah,  ukvarjal se je z živalmi, na primer s konji, bil je šofer.  Čeprav je pogosto menjal službe,  pa mu ni bilo nikoli  težko prijeti za delo, vedno si je rekel: »Zakaj pa ne?« in začel delati. Zadnjih pet let pred padcem komunizma je imel zasebni atelje, v katerem je delal reklame za trgovine. Bil je uspešen, a po padcu komunizma in z uveljavitvijo evropske ekonomije so vsa mala podjetja na Poljskem propadla. Tako je leta 2003 zapustil Poljsko. Tri leta je živel v Španiji, kjer se je preživljal s pobiranjem pomaranč in drugimi  kmečkimi deli. Nato je bil pet let v Franciji, kjer pa je dela za tujce malo.  Na kolesu s prikolico je prepotoval  Francijo in slikal, zadnje leto pa je opravljal priložnostna hišna in vrtna dela. Štiri mesece je bil v Angliji in  v tem času je dobil delo le za tri tedne, ko je v neki tovarni pakiral solato za trgovine, restavracije, bare. Eno leto je  v Nemčiji delal kot krojač. Pot ga je zanesla na Nizozemsko, vendar zaradi nepoznavanja jezika dela ni našel – zato pa je med potjo veliko ustvarjal. Pravi, da angleško zna slabo, nizozemsko še manj. Lahko bi se znašel z nemščino, ki pa je Nizozemci  ne marajo. Na Švedskem pa je en mesec preživel kot »švedski hipi«. Pove, da so »švedski hipiji bolj urejeni kot nemški skavti. Opazoval sem mlado švedsko hipijko, ki je tetrapak od mleka pomila, preden ga je vrgla v smeti. Ko sem jo vprašal, zakaj, je rekla, da neumitega tetrapaka ne bi hotel nihče pobrati iz smeti.«

Med dvanajst let trajajočo potjo po Evropi si je nabral veliko spoznanj. Pravi, da je povsod po Evropi zelo močna birokracija, ki tlači ljudi. A vsa ta evropska birokracija ne more ukalupiti ljudi. »Vsak narod ima svojo kulturo, ljudje v različnih evropskih državah imajo drugačen način mišljenja. Hvala Bogu, niso vsi narejeni po istem kopitu! Birokracija tlači ljudi, kultura jih dviga!«

In kako se je znašel v Sloveniji? Iz Nemčije je hotel odpotovati v Grčijo. Oktobra je bil na Madžarskem, bližala se je zima, do Grčije je bila še dolga pot, prečkati bi moral gore. Tako je pogledal na zemljevid in se odločil, da je veliko bliže priti do jadranske obale. Prišel je do Kopra in se tukaj ustavil. Tu je prvič na dolgi poti srečal ljudi, ki jih je zanimalo, kdo je in kako živi. Pravi, da so pri nas ljudje veliko bolj odprti do tujcev kot na primer v Franciji ali Španiji. Meni, da je za »ves slovanski svet, tako za Čehe, Poljake, Ukrajince in Ruse, značilno, da so bolj odprti, bolj gostoljubni, bolj razgledani. Celo cestni pometači so tu bolj široko razgledani kot francoski inženirji, veliko več vedo.  Na zahodu so ljudje ozkogledni, zaverovani v svojo ‘disciplino’. Slovanski svet pa je čisto nekaj drugega! Nikjer na  zahodu nisem imel tako dobrih stikov z ljudmi kot tukaj v Sloveniji.«

O slikanju pa je povedal: »Slikanje je moj jezik, je način, kako povem, kaj mislim in čutim. To so moja slikarska razmišljanja. Slikam od vedno, tudi med potjo sem veliko slikal. Uporabljam akrilne barve, ki se hitro sušijo. Na prikolici mojega kolesa ne morem tovoriti oljnih slik, oljne slike se sušijo počasi. Slikam tudi akvarele. Veliko slik sem prodal, da sem lahko preživel. Nekatere slike pa delam samo za razstave. Nekaj slik sem naredil prav za razstavo v vaši knjižnici. Za prodajo pa delam bolj komercialne slike.« Ko ga prosim, naj mi pokaže še te ‘komercialne’ slike, odpre mapo z manjšimi akvareli.  Odkrijem, da še zdaleč niso tako ‘komercialne’, kot mi jih skuša predstaviti. Vsaka ima svojo osebno noto, vsaka je unikatna, v vsaki pusti svojo misel in svoj prepoznavni slog. Tako na primer slika z naslovom Naravni rezervat Škocjanski zatok, narisana v odtenkih sive barve, predstavlja cesto s kolesarjem, pa tudi veliko parkirišče za jeklene konjičke. Njemu se zdi to »komično, protislovno. Ne more  nekaj biti  naravni rezervat, obenem pa še velikansko parkirišče za avtomobile.«

 

 

Tudi zaradi odnosa do umetnosti smo mu Slovenci všeč, tako je povedal: »Vidim, da Slovenci ne hodijo kupovat ‘šmira’ h Kitajcem. Ljudje tukaj hočejo imeti nekaj posebnega, osebnega, individualnega. V velikih trgovinah v Parizu, Londonu in povsod drugod po Evropi  prodajajo slike z enakimi motivi, ki nič ne sporočajo, so samo dekorativne.  Slovenci pa čutijo, da so moje slike nekaj posebnega, da so unikatne, da jih drugje ni. Francozov na primer moje slike niso zanimale. Oni so potrošniki, oni kupujejo ‘kitajske’ slike v megamarketih. Slovenci so drugačni. Slovenci znajo misliti s svojo glavo, niso ukalupljeni.«

Razstavo z naslovom Evropejci, ki ima morda prav zaradi zgoraj naštetih izkušenj malo otožen značaj,  si lahko bralci naše knjižnice ogledate do konca aprila.