"Hiša iz stekla Tatjane Debeljacki je med pesniškimi zbirkami miniatura. Obsega osemnajst pesmi – morda je prej kot zbirka ciklus. V prid trditvi, da gre prej za ciklus kot za pesniško zbirko, govori tudi izjemna kompaktnost besedila. Kompaktnost obstaja na tematski in jezikovni ravni. Torej najprej o temi.
Če izhajamo iz osnovne metafore ženske kot jablane (plodnega drevesa) v vrtu, potem je v drugem slast njenega plodu. Pričakujemo razvoj v ljubezensko poezijo. A se prevaramo. Res je, da se to lahko odigrava med moškim in žensko, toda gre za veliko več – za odnos z Drugim. Če bi šlo za ljubezensko relacijo, bi lahko govorili o značilni insuficienci moškega. Kakor da Drugi, ki nam je usodno dodeljen (po Platonu) ni več sposoben potešitve, kadar se razdeljeni polovici srečata in se okleneta drug druge. Seveda gre za izpolnitev, kar bi po mojem tudi bil pravi prevod Platona, ne za potešitev, ki jo spremlja sum minljivega medsebojnega použitja. Tudi tako je mogoče brati poezijo Hiše iz stekla. Vsekakor gre za zanimiv vidik ženskega branja, ki govori o insuficienci nosilca falokratske civilizacije.
A vendar gre za veliko več. Pesnica sprašuje: Kaj je z drugim človekom? S tem se odnos moški–ženska transponira na raven človek–drugi. Kajti globoko v sebi vemo, da se niti ljubezen in niti osebno in niti socialno življene več ne dogaja na Veliki zgodbi ljubezni. V pleonazmu čutnosti investiramo v predmete prav toliko kot v ljudi. Ljubezen je slučajni trk med osamljenimi atomi, z drugimi nas veže so-posest, so-pogled, so-užitek. Ljubezen je obsojena na sublimnost in neulovljivost. Kot predmetna se lomi. Drug drugemu pripadamo kot projekt in to šele takrat, ko se pririnemo skozi gozd zunanjih stvari. Odnos je veliko bolj »my flat – your flat« ali moj svet – tvoj svet. A tisti drugi je kakor ugašajoča zvezda. Odleti, izgine.
Steklena hiša je simbol transparentnega življenja, kar pa je mogoče samo kot skrajno subjektnivni pogled iz sebe, kot doživljanje svoje duše, in nikakor pogled v drugega. Možna je kot poezija. Ali pa je ciklus samo metafora neke druge, Eisensteinove Steklene hiše, ki je zaradi številnih premis in vstopnih idej postala preprosto neizvedljiva, kot je neizvedljivo trajno in dokončno platonovsko zlitje dveh polovic. Prav v naslovni pesmi namreč Tatjana Debeljacki govori o krhkosti človeških razmerij.
Temu drobljenju sledi tudi jezikovni vidik Hiše iz stekla – zanimiv je zaradi tega, ker so pesmi zgrajene iz kratkih povedi, odsekanih med seboj kot kocke. To ustvarja zvočno homogenost zbirke." – Marjan Pungartnik
HIŠA IZ STEKLA
Prevod : Franjo Frančič
Užice – Piran Junij 2013.
Če si na drugi strani poti, če sem drevo v tem dvorišču,
naj te z sadjem sladkam,
naj me pogled tvoj zaobjame,
poglej me še z več žara,
najlepše sadje ti bom rodila.
Iščem česar nimam, a imam v iskanjih.
Med oblaki,
a nisem med njimi.
To samo sreča odhaja,
ko spim in naprej, ko spim, sen je izbira..
In sem med vsemi potrebami.
SPOMINSKA SREČA
Kolikokrat sem se poniževala?
Klečala, se plazila, sledila za tem, odklenkala je moja spominska sreča!
Malo nesigurno, malo varljivo,
nikoli se ne ve koliko časa traja.
Predam ti dva hladna kamna,
moje hldne roke, sramežljiv obraz.
Sporoči to na steklenem zvonu.
NAPAKE
Napak se ne spominjamo več,
naša hiša se začenja podirati,
dodaj še eno iskro.
Čakaš na čast za ves trud in ogenj?
Sva sploh kaj čutila.
A rodila sva se…
Najhujše je notranje umiranje,
počasno odmiranje…
PREDAJ SE ŽELJAM
Predaj se željam, daj, začni.
Naj se prične najlepša pesem,
naj ti bo čisto blizu.
Ukradi sanje z vzglavnika.
Bodi tu, prebudi domišljijo.
Nocoj se zaljubi v romantiko.
Ostani z mano, osvoji me!
Nesi me! Sleci me!
Naj se ti naselim v žile.
Sleci me nocoj, vzemi me do roba utrujenosti.
Zidove lastnega srca lahko zrušiš in eno ime vanj zarežeš.
Nekega lastnika sprejmeš in za vedno zakleneš.
Zastrupljene krvi ne moreš zamenjati, samo ta nekdo ostane.
In potem, ko vse to zavrti, ni več enostavno.
Ko se zavrti, nastaja puščava!
