Več o natečaju: https://www.ventilatorbesed.com/?opcija=kom_clanki&oce=66&id=5467
1. ZGODBA: Orumenela fotografija. Avtorica: Majda Arhnauer Subašič
Črno – bela fotografija. Z nazobčanim robom. Že rahlo orumenela. Drobni obrazi zrejo vame. Nekateri skoraj prestrašeno, drugi slovensko, tretji s komaj zaznavno navihanostjo v očeh. Med njimi zrelejši z resnim pogledom, za katerega se zdi, da sodi v nek drug čas in prostor.
Podoba, zarisana v čas, oživi pred menoj. Kje ste zdaj, Maja, Karmen, Miha, Barbara …? V duhu vidim, kako se otroške poteze prelivajo v mladostne, iz katerih počasi izginja mehkoba, da postajajo vse ostrejše. Utrujenost seda nanje. Izkušnje, tudi boleče, se zrcalijo v njih. Le kam vas je vodil tok življenja? Vas, ki ste skupaj z menoj tistega prvega septembra pred več kot štiridesetimi leti polni pričakovanj, a tudi strahu pred neznanim, vstopili v mogočno stavbo na obrobju mesta, ki nosi ime po znanem pesniku. Kadar sem prej stopala mimo nje, sem občutila spoštovanje do vsega, povezanega z njo. Vpijala sem besede o tem, česa vse se lahko naučiš v njej. Zdelo se mi je, da predstavlja prvo stopnico na poti v svet odraslih. Zavidala sem starejšim otrokom, ki sem jih s torbo na ramenih videvala ob jutrih, ko me je oče na kolesu peljal v vrtec. V svoji otroški fantaziji sem si slikala prizore, o katerih sem slišala govoriti starejše. In kako debele knjige so prebirali šolarji! Občudovala sem njihovo znanje, saj so znali računati z več kot desetimi prsti na rokah. Ko bi tudi jaz znala risati kot oni, sem večkrat pomislila. Nekateri, že starejši, so se učili celo angleščine, kar se mi je zdelo zelo prestižno.
Kar nisem mogla verjeti, da bo po dolgem poletju slednjič nastopil dan, ko se bom tudi sama znašla v družbi šolarjev. Nekoč bom celo postala pionirka in se ponašala z modro kapico, prav takšno, kot so jih nosili partizani. Na njej se bo bleščala značka in vrat mi bo krasila rdeča rutica. Pred pionirsko zastavo bom ponosno prisegla, da se bom pridno učila, da bom lahko koristila svoji domovini. Tistega dne naj bi dobili celo torto ali kremšnito, kot so vedeli povedati starejši učenci.
Nestrpno sem čakala dan, ko si bom lahko na rame nadela čisto pravo šolsko torbo. Zeleno, z modrimi trakovi in močnimi naramnicami. Kupljeno v Trstu, seveda. Tako kot peresnico, v kateri so bili skrbno ošiljene barvice, svinčnik in radirka Pelikan. Za kasneje sem imela pripravljeno tudi nalivno pero ter črnilnik. Vsak dan sem občudovala dva bledo oranžna zvezka z mojim imenom in priimkom v okencu. Z vso skrbnostjo sem večkrat vzela v roke Prvo berilo. Komaj sem čakala, da se bom lahko ponašala s svojim znanjem branja in pisanja.
Odštevala sem noči, ki so me še ločile do težko pričakovanega dne. Tudi zato, da sem lahko obula nove lakaste čevlje, kupljene posebej za to priložnost, in oblekla bele žabe, ki sem jih imela le za boljše prilike. Imela sem tudi novo krilo ter bluzo s čipkastim ovratnikom. Še mama, ki se je le redko ličila, si je pordečila ustnice in se odišavila. Da prvi šolski dan ni kar tako, sem videla tudi po tem, da si je nadela ogrlico iz pravih ohridskih biserov. Seveda je popoldne pred tem obiskala frizerko, tako kot tudi mame drugih deklic iz okolice.
Zadnji večer ni hotel prinesti spanca in umiriti misli. Slednjič se je noč le prelila v jutro ter odgnalo skrbi in dvome, ki so me obdajali. Bodo opazili moje nove čevlje? Se ne bom polila z mlekom? Si umazala žabe? Se nerodno spotaknila, da se mi bodo vsi smejali? Rekla kaj neprimernega?
Tudi vedno razigrana prijateljica, s katero sva se skupaj odpravili v hram učenosti, je bila tokrat videti zadržana. Se je tudi vanjo prikradel strah pred neznanim? Beseda kar ni stekla. Še mami, ki sta nama sledili nekaj korakov za nama, nista – kot običajno – sproščeno klepetali. Zavedali sta se, da se nepreklicno zaključuje neko obdobje in pričenja novo. Kdo bi le vedel, kaj bo prineslo?
Tako nebogljeni smo se zdeli, ko smo skupaj s starši stopali skozi glavni portal. Izgubljeni med stebri v veliki avli. Nezaupljivo smo pogledovali naokoli. Ko se je na stopnišču pojavil ravnatelj, je vrvež poniknil. Prijazen in mehak glas nam je izrekel dobrodošlico. Za njim so stale učiteljice. Katera bo moja? Starejša in bolj sloka? Dobrodušna črnolaska, ki se smehlja? Tista v modri svileni halji s strogim pogledom? Med ocenjujočim premišljevanjem zaslišim svoje ime. Kot v transu se odpravim h gruči bodočih sošolcev. Negotovi in polni mešanih vtisov se ogledujemo. Nekoliko obotavljajoče se pomikamo proti učilnicam. Starši ostajajo v avli. Daleč. Oh, mami, pa ravno zdaj bi se še nekoliko privila k tebi! Samo malo, za kanček poguma, ki mi ga zmanjkuje. Ima me, da bi zajokala. Še sama ne vem, zakaj. Preveč vtisov naenkrat?
Pot po dolgem hodniku se vleče, a slednjič se le znajdemo v velikem prostoru s tablo, klopmi, katedrom in slikami na stenah. Vse skupaj res izgleda tako, kot sem si predstavljala. Bo to zdaj res moj drugi dom, kot razberem iz napisa na tabli?
Tišina, ki reže. Povsem drugačno vzdušje, kot sem ga bila vajena iz vrtca. Ko bi se le od kje vzela tovarišica Marinka in s svojo sproščenostjo razblinila to moreče razpoloženje. Poslušam, a ne slišim glasu, ki nam prijazno prigovarja. Njegova barva se ne ujema z izrečenim. Ničesar ne vem o govorici telesa, a intuitivno čutim neko nedoločljivo neskladje, ki me zmede. Zapletem se v krog svojih misli in občutkov. Plah nasmeh že znanega obraza prijateljice, s katero si deliva klop, me opogumi. V njem začutim zavezništvo.
Minevali bodo dnevi in meseci, pomladi se bodo prevešale v poletja, menjavale se bodo učiteljice, učenci pa se bomo zbliževali. Nekateri bolj, drugi manj. Porajala se bodo prijateljstva, se netili prepiri, dogajale tudi krivice. Naučili se bomo sprejemati razočaranja in poraze, si ob uspehih krepili samozavest. Rasli bomo in se razvijali. Sanjali. Na trenutke obupovali. Zazrti v prihodnost premagovali ovire in stopali po poti, ki nas bo vodila med čermi usode.
Spomin na tisti septembrski dan se bo počasi ovijal v tančico nostalgije. Prekrivali ga bodo novi vtisi. Naključno srečanje ali bežna novica bosta predramila občutja, ki so ga spremljala. In privabila nasmeh na ustnice. Pot pezo let morda vse bolj otožen. Žalujoč za časom, ki se izgublja. Morda zato še bolj dragocen.
2. ZGODBA: Polžkova hiška (avtorica Bojana Bučar)
Na stolu z lesenim in zato trdim sedalom in z enakim naslonom – le da je imel le-ta robove zaradi zoba časa že precej ostre in na več mestih okrušene; da se je pletena jopica vedno, ko sem jo obesila tja, utegnila ujeti nanje ter so se zato uboge zanke na njenih ramenih čudno raztegnile in jih je mama le stežka vrnila na svoje mesto ter jim povrnila obliko – , je bilo poleg bele jopice z zlatimi gumbki položeno tudi nabrano krilce modre podlage s pisano paleto cvetlic vseh vrst in oblik ter rumena srajčka z ovratnikom dolgih krajcev. V rdečih čeveljčkih, na katerih si bom naslednje jutro s paski umirila nemirni nogi, so tičale bele dokolenke, strojno pletene, z luknjičastim vzorcem in z napeto elastiko na vrhu; da bi ne zdrsnile po mečih navzdol in jih – nikar! – razkrile. Ob čeveljčkih, lepo zloženih in poravnanih in od kamenčkov še nenačetih, je stala šolska torba, rjava, saj črne nisem želela, drugih pa v trgovini tako ali tako niso ponujali. Bila je moja in bila je – nova.
Redkokdaj je bilo v tistih časih nekaj res samo in zgolj – moje; večino oblačil, čevljev in raznovrstnih predmetov sem nasledila od starejših otrok v naši hiši.
Imela pa sem – kako dobro zame! – vendarle nekaj, česar z nikomer drugim nikoli nisem delila; ta nekaj je bil – nekdo.
Moj Marko.
Vsak dan sva v paru nabirala izkušnje, ki so naju delale pametnejša, modrejša in težko so naju razdvojili; kot bi naju že od ropotuljic in pretlačenega sadja z nastrganim Albert keksom dalje, ko sva v času opoldanskega počitka spala v isti posteljici, neka nenavadna kemijska zmes združila v sožitje, staršem tako zelo ljubo in v njihovih očeh ljubko, a vendarle nenavadno. Dve leti sva pri priletni gospe sosedi nabirala prva znanja za pripravljenost na vstop v vrtec in kot že poprej tej prijazni starki, sva tudi vzgojiteljicama kmalu pokazala, iz kakšnega testa sva in da iz te moke, ki bi naj ločila naju, kruha ne bo moč speči. Kot bi skupini deklic in dečkov ne obstajali; včasih sva se skupaj postavila v kolono k enim in naslednjič spet k drugim, nikoli pa si nisva zrla iz oči v oči in stala v nasproti stoječih vrstah. Trajalo je nekaj časa, a prijazne tete v vrtcih so bile tiste čase to res v pravem pomenu besede in dovolile so nama še naprej biti polžek in njegova hiška.
Četrto jesen od tiste izpred let, katere tedni so bili za naju v vrtcu prvi in povsem novi, se nama je obetala velika preizkušnja. Postala sva šolarja.
Tudi Marko je izbral rjavo torbo. Okenčka za zapis imena lastnika takrat na torbah še ni bilo doma, pa tudi motilo naju ne bi prav nič, če bi torbi po pomoti pristali na drugih ramenih; bi pač – preden bi prispela na pravi hišni prag – obiskala še sosedovo hišo. Tako, kot se je včasih godilo najinim kapam, šalom, rokavicam in vsem tem rečem, ki so se po kdo ve kakšnem ključu znašli na Markovi, namesto moji glavi, vratu ali rokah.
Poleti sva, ko sva zgradila že vse mlinčke na ozkih potočkih, za pokušino vsakih nekaj dni premagovala razdaljo od doma do vaške šole. Dobro nama je šlo in prijetno sva se počutila. Seveda sva vedela, da bova to počela skupaj še naslednjih nekaj let in prav je bilo tako. Vedela sva tudi, da se bodo najini čevlji, ko bova prispela v šolsko garderobo, stikali pod klopco in čakali na naju, da naju bodo ponesli popoldanskim norčijam naproti in prav nič jih ne bo motilo, da se bodo – nemara blatni, mokri ali s sledovi soli – z lici dotikali lic, se greli, sušili ali pa hladili; kakor pač bo naneslo glede na njune jutranje spremljevalce na vaškem makadamu. Vsak dan sva govorila o šoli in prvem šolskem dnevu; kot bi rojstni dan sedemletniku nenadoma ne bil več najpomembnejši dan v letu in kot bi prihod dedka Mraza izgubil sijaj. Še prvi zvončki, ki so svoje glavice plaho sklanjali k tlom tudi še, ko so že pokukali na plano, nama ne bi mogli nadomestiti veselja, s katerim sva bila prežeta in ki se je iz dneva v dan še nadgrajevalo ter se kmalu oplemenitilo tudi z nemirom in kančkom prevelikega pričakovanja. Toda, vedela sva, da bo vse, kar bo tega tako zelo pričakovanega dne za naju prvega, zgolj šolski dan. Vse ostalo je bilo za naju – že od nekdaj.
Z roko v roki sva jo mahnila, le da sta se roki v šoli, v množici drugih otrok, kmalu razprli in toplo ter malce potno in prijetno, znano zavetje, je nadomestil hlad in tako tuja se mi je naenkrat zdela dlan brez njegove. Med najinimi čevlji so vrinjeno stali gumijasti škornji kdo ve katerih nog in moja lepa rjava torba je nenadoma postala tako zelo težka, vlekla me je nazaj in ramena, ne le tista bele jopice, temveč tudi moja, so dobivala čudno obliko in naklon, nato pa nas je tovarišica v sivi halji kot velikanski hrošč kleščar zaobjela s svojim dolgimi okončinami in nas sicer prijazno, a vendarle, porinila v velik prostor, poln majhnih mizic in s po dvema stolčkoma ob vsaki izmed njih; prav takšni so bili, kot moj doma in z olajšanjem sem se zazrla v Marka, češ, takšnega že poznam!, toda, ojoj, na moji desni ni stal Marko, bil je neki tuj otrok, jezno me je gledal, še njegove pege na obrazu so iz rjavih postajale vedno bolj črne in njegovi kuštravi lasje so mu silili v oči in nič ni bil podoben tistemu prelepemu obrazu, ki sem ga tako zelo želela uzreti ob sebi. Izgubila sem – ubogi polžek! – svojo hiško.
Že smo sedeli za mizami in bolj, ko sem se ozirala in ga iskala, bolj sem se v iskanju izgubljala in le od daleč sem slišala besede, ki nam jih je iz sicer navzgor obrnjenih ustnih kotičkov za nas pesnila naša tovarišica Breda, njene roke, s katerimi me je pahnila stran od Marka, pa so se iz kleščarjevih nenadoma preobrazile v bogomoljkine in mahala je z njimi, izvajala ples nenavadnih kretenj, ko je govorila vse tiste besede, ki sva jih še to jutro, na poti v šolo govorila midva; o ošiljenih svinčnikih, radirkah, malici, pevskem zboru, domačih nalogah … Sililo me ja na bruhanje, moji dokolenki sta zdrsnili do gležnjev, a ni mi bilo mar, pustila sem ju tam in žalostno kazala razkriti meči svojih porjavelih nog … Zlati gumbek moje lepe bele jopice se je zataknil kdo ve kje in tam, kot kaže, tudi ostal, da sta dve rumeni nitki klavrno štrleli iz roba pletenine. Le kdo bi, če bi bil na mojem mestu, ob šolskem zvoncu, ki je ravnokar nakazal, da nas v jedilnici čaka mlečna kaša, zaradi prvega šolskega dne bogato posuta z Benko kakavom, zajadral v jedilnico, ko pa so se mi krči v želodcu stopnjevali do bolečine, pa ne zaradi lačnega strica pajka, ki bi v moji notranjosti pletel mrežo. Ne, nos me ni vodil bogatemu in obetajočemu vonju kadeče se malice naproti; tekla sem ven in se skrila za debelim deblom stare prijateljice, ki je – tako se je zdelo – tukaj postala sadika in nato iz mladike drevesce ter danes, zame in za Marka, gospa častitljivih let in številnih kolobarjev v deblu – zaradi mnogih, premnogih let, ko je rasla tukaj – , da sva se, ne da bi vedela, da se bo to zgodilo, našla ob njenem deblu in se ji zahvaljevala, lipi, ki nama je dajala zavetje, dokler se hrup iz jedilnice ni polegel, da sva lahko stekla stran, v copatih in brez torb na ramenih. Tekla in ob robu gozda našla še eno njeno sestro ter splezala nanjo in šele pozno popoldan, ko so se ptice odpravljale večernemu petju pesmi naproti, so naju našli in naju kot črička iz luknjic izbezali izpod njene krošnje. Šele, ko so spoznali, da bo lipina krošnja, bodisi slednja ali tista lipe na šolskem dvorišču, postala najina hiška, so pri ravnatelju izprosili, da sme Marko nadomestiti mojega pegastega soseda in še danes se, ko zgodaj zjutraj, ko je noč najbolj črna in ko ptice pojo jutranje viže, najprej zazrem na desno stran postelje; vedno malce v strahu, a kmalu povsem pomirjena, ko ga vsakič znova uzrem, kako mirno spi ob meni in preden bom vnukom skuhala mlečno kašo z veliko mero kakava, se nežno privijem k njemu in tako zelo toplo je in prijetno, znano in – domače, potem, ko sva vsa ta leta, toliko mnogo let!, to počela prav vsak dan. Polžek in njegova hiška.
3. ZGODBA: SPOMINI NA MOJ PRVI ŠOLSKI DAN. Avtorica: Slavica Uršič
Kako živ je še v meni. Kakor, da bi bilo včeraj, pa je od tega minilo že mnogo desetletij. O, kje so tisti časi, ko človek še ni bil tako oddaljen drug od drugega, ko mu srce še ni bilo tako hladno, duša tako potemnela! Ko človek še ni bil »homo, homini lupus«.
V kraju, kjer sem se rodila, kot zadnji otrok številne družine se je v vseh hišah, ki je štela mnogo otrok plazila revščina. V želodčkih je največkrat krulilo. Pozimi je v rokice in drobne nožice je zeblo. Ušesca so bila od mraza rdeča. Matere so po cele dneve delale pri kmetih in zvečer je prinesla večerje – kislo mleko ter krompir,ki smo ga pojedli v oblicah
Včasih sva s sestro hodile k materi, ki je žela pšenico pri bogatem kmetu ravno v času malice. Gospodinja je bila dobrega srce in tudi nama dala za jesti Na bel kruh namazano maslo in vsaki je nalila skodelico ravno pomolženega mleka. To ti je bila pojedina!
Strnišče požetega žita je bilo ostro za najine bose nožice, a kaj bi to – želodček je bil poln in metulji, ki sva jih lovili tako lepi
Spomin mi seže tja do petega leta. Takrat se je stopilo moje otroštvo.
»Silvica, s sosedo sem se domenila za pak krompirjev. Rekla sem ji, da prideš ti,« je izrekla besede mama z nemalo grenkobe. Na že tako drobcene in suhcena ramena mi je posadila platneno malho. Bila je pozna jesen in zunaj je že bil mraz. Mati me je spremila do vrat. Hotela sem ji reči, da se bojim, ker bo kmalu noč, a sem jo le pogledala z žalostnimi očmi, v katerih so se nabira solze. Z drobcenimi koraki sem prišla do sosede, ki me je najprej posadila k štedilniku, v katerem so gorela drva in oddajala prijeten vonj po gozdu. Kako je bilo prijetno! Ogrela sem si drobno telesce in dobra soseda me je nahranila še z mlečnim rižem, ki se je topil v mojih lačnih ustih. Soseda mi je naložila malho s par krompirji in me spremila do vrat. Zunaj je že nastajal mrak.
Mama ni hodila v cerkev, a v srcu in duši je bila pobožna. Vsi otroci smo znali moliti. O vseh molitev mi je bila najljubša »Sveti angel varuh moj..« V hiši – tako smo prostor imenovali, kjer je bila krušna peč je na steni visela slika, ki je prikazovala angela, vsega oblečenega v belo z velikimi belimi perutmi, ki s svojimi rokami varuje fantka in deklico, ki gresta čez most pod katero je tekla razburkana reka.. Otroka sta se držala za roki in bila sta zadovoljna in nasmejana. Da, varoval ju je Angel varuh. Mati mi je včasih, ko za trenutek ni imela dela pripovedovala, da ima vsak človek angela varuha Otroke pa da ima Angel varuh še posebno rad. Morda se zaradi teh njenih besed nisem več bala hoditi po temi.
Mnogokrat sem morala že po mraku z malho k tej ali oni sosedi ali po koruzno moko ali po mleko, revni smo bili. Naša mati je veljala za eno izmed najbolj pridnih dninaric, tudi vsi starejši bratje in sestra so že morali delati pri bogatih kmetih, saj se je v naših kamrah plazila revščina. Očimova rudarska plača je bila majhna in še pil je rad Mnogokrat je zaradi tega padla kašna grda beseda in tudi roko je položil na mamo. Takratn am je bilo otrokom posebno težko. Saj ne bi rekla, da je bil trdega srca le pijača ga je spremenila.
Za igranje nisem imela časa, a tudi igrač nisem imela. Imeti punčko je bila moja želja, a vedela sem, da v omari ni zadosti moke, sladkorja, tudi soli ni bilo. Vsega je manjkalo. Največkrat pa sem pogrešala, da bi me eden od staršev pobožal moj drobcen obraz, me stisnil k sebi. Tolikokrat sem jih z očmi prosila – ali so spregledali ali niso imeli časa.
Prišlo je leto, ko so me vpisali v prvi razred. Moje malo srčece je bilo tako vesela: V šolo, v šolo, sem poskakovala od sreče in srčece je bilo polno radosti.
Zbudila sem se zelo zgodaj .Megleno in hladno jutro je bilo, a v meni je bil sladki nemir. V kuhinji je mama že zakurila v štedilnik in naj je e bil položen lonec z mlekom. Na mizi meje čkal odrezan črn kos kruha pomazan s tanko plastjo masla. Mama je bila redkobesedna in jo nisem hotela motit v njenem razmšiljanju. Da so bile njene misli nevesele, so kazale gube na čelu in žalostne oči.
Na zmajanem divanu sem jo zagledala. Upala sem, da bo torba, saj otroci hodijo s torbami v šolo. A na divanu me čakala taka aktovka, ki se je zapirala z zadrgo.. Zajtrk mi ni več teknil. Šla sem do divana, vzela v roke aktovko, jo odprla in videla v njej tri zvezke, ki še zaviti niso bili in svinčnik ter že uporabljeno radirko.
»Mama,« sem s plašnim glasom poklicala. Glas se mi je tresel. Mama, ki je bila ves čas obrnjena k štedilniku me je pogledala.
»Mama, čitanko bi tudi morala imeti in računico in..« nisem dokončala misli, saj me je pretresel mamin žalosten obraz.
»Silvica! Saj dobiš, ampak sedaj ni denarja. Dobiš.« In zopet se je obrnila k štedilniku in si dala dela nalaganjem drvi, da ogenj ne ugasne.
Oblečena v že ponošeno krilce, jopico brez dveh gumbov, ponošene čeveljce, ki so že malce tiščali, sem šla do matere in jo vprašala, če gre z menoj na prvi dan šole..
»Ne morem. Silvica. Doma je toliko dela. V šoli lepo poslušaj in bodi pridna.«
Solze so se nabirale ko sem stopala po klancu navzdol. Niso tekle po upadlih licih, padala so na moje drobno srčece, da je še bolj bolelo.
Počasi sem stopala po makadamski cesti in zaradi zlizanih podplatih čutila vsak najmanjši kamenček.
Sredi poti sem se ustavila, da malo počijem. Od nekje je priskakljal zajček, malo posmrčkal. Videl je moje solzne oči in kmalu odskakljal v gozd, da je povedal, kako žalostna je njihova prijateljica.
Utrujena sem prišla do šole, kjer je e vladala otroška razposajenost. Videla sem, kako so bili moji vrstniki lepo oblečeni in počesani. In kakšne lepe torbe so imeli! Sama sem se skrila,kjer me drugi niso mogli videti..
Ko je pozvonil zvonec so se odprla velika vrata in kar na enkrat so vsi hoteli biti prvi v šoli. No – učitelji so nas malo mirili in vrvež je kmalu pojenjal. Drugi zvonec je oznanil, da mora v razredu biti mir.
Šla sem v 1. A razred. Učilnica je bila svetla. Imela je velika okna . V kotu je stal v zeleno pobarvan gašperček. Na steni je visela velika zelena tabla, ob oknu je stal kateder, kjer je imela vse lepo pospravljeno učiteljica..
Učiteljica je pričela z nagovorom. Prisotne vse lepo pozdravila. Govorila je o učnem načrtu..
Sama sem bolj malo poslušala. A opazila , da so ob stenah stali starši otrok, ki so prvič prestopili v prvi razred, videla je sestro, ki je namesto staršev prišla v šolo za brata. Le jaz , le jaz pa sem bila tako sama. Nihče ni prišel z menoj. Ne starši, ne brat ali sestra. Tako sama sem se počutila. A to še ni bilo najhujše. Ko je učiteljica rekla naj učenci zložijo na klop svoje potrebščine, mi je postalo tako milo, da bi najraje zajokala. Vso so imeli v tako lep papir zavite zvezke, pa berilo in računico. Le jaz sem imela samo tri zvezke in svinčnik ter radirko. Postalo me je sram, in najraje bi zajokala. Učiteljica je spregledala mojo stisko in prisotnim govorila o šolskem letu, kako naj vspodbujajo otroke k učenju. Vse sem poslušala, a zdelo se ji je, da govori nekdo daleč, daleč.
Malice tistega dne ni bilo in ko je učiteljica končala s svojim govorom, smo se razkropili vsak po svoje. Z menoj ni bil nihče. Mati mi je zjutraj stisnila v roko pet dinarjev »Da si kupiš malico« Šla sem v trgovino i n si zaželela kruh z marmelado. Takrat se je še dobila marmelado, da so ti jo stehtali. Trgovka mi jo je namazala na kruh. Ni skoparila in vesela sem bila tako obilne malice. Po visokih stopnicah sem šla do cerkve, ki je bila na hribu. Pred cerkvijo je bila klop in miza. Tam sem se usedla, vzela iz papirja kruh namazan z marmelado in ga z užitkom pričela jesti. V zvoniku je odbilo. Ura je bila pet. Počasi sem se odpravljala proti domu s svojo aktovko, v kateri so bili trije zvezki, svinčnik in radirka in z grenkim spoznanjem, da bo moje življenje odvisno od mojih odločitev. Da ne bom imela nikogar, ki bi me vodil. In moja duša je bila mnogokrat »viharjev notranjih igrača«in v mojem življenju je bilo mnogo zgrešenih poti.
Povedati še moram o mojem NAJSREČNEJŠEM dnevu v življenju. Bilo je 15. Septembra, dan, ko so rudarji prejeli plačo.
Mama je prišla domov z neizmerno srečo na obrazu. Dala mi je zavitek. Z majhnimi, nespretnimi prsti, sem ga hitela odvijati. In kaj sem zagledala! Prvo berilo.
Stisnila sem ga k sebi kot veliko dragocenost.
»Mati, hvala vam!« sem komaj izrekla besede
Kakor hitro sem naslednjega dne videla svojo tovarišico, sem jo poklicala
»Tovarišica, tovarišica – sedaj pa imam tudi jaz Prvo berilo!«
Da, takrat ni bilo srečnejšega otroka na svetu.
Med prvimi sem se naučila brati in strast me še do danes ni zapustila.
Mogoče pa je prav to moje Prvo berilo »krivo«, da je nastala ta pripoved.
Ko danes, po tolikih desetletjih gledam prvošolčke, ki gredo prvič preko šolskega praga in vidim tiste njihove velike torbe, ki jih komaj neso, privrejo spomini na dan.
