JESENSKO TIHO

0
379

KONCERT ZBOROVSKIH DEL IN SAMOSPEVOV SAMA VREMŠAKA (1930–2004)

 

SLOVENSKI KOMORNI ZBOR

Umetniški vodja Martina BATIČ

 

Štefica STIPANČEVIĆ, sopran

Vlasta DOLEŽAL RUS, klavir

 

MEŠANI PEVSKI ZBOR OBALA KOPER

Umetniški vodja Sebastjan VRHOVNIK

 

Ljubljana, Viteška dvorana Križank

sreda, 4. februar 2015, ob 20.00

 

Vstop prost

 

Program:

SLOVENSKI KOMORNI ZBOR
Umetniški vodja Martina Batič

 

Samo Vremšak         

JESENSKO TIHO (Srečko Kosovel)

NA VEČER (Ivan Minatti)

ŽELJA (Gregor Mali)

ŽANJICA (Ferdo Kozak)

 

Boris Vremšak         

BALADA (Srečko Kosovel)

SVET JE KAKOR RINGA RAJA (Anja Štefan)

 

Samo Vremšak         

ROMARSKA PESEM (Tone Pavček)

 

Štefica STIPANČEVIĆ, sopran

Vlasta DOLEŽAL RUS, klavir

 

Samo Vremšak
OSEM PESMI IZ CIGANSKE POEZIJE ZA SOPRAN IN KLAVIR:
VEDEŽUJ, ŽENA
SMRT
KONJI SO UKRADENI
VESELJE OB PRAZNIKU
ŽELJA
USPAVANKA
ŽALOSTINKA
LOČITEV

 

MEŠANI PEVSKI ZBOROBALA KOPER

Umetniški vodja Sebastjan Vrhovnik

 

Ljudska iz Jeruzalema, prir. Samo Vremšak        

ENA PTIČKA PRILETELA
(ljudska iz Jeruzalema; peli Terezija Gregorič in Ivanka Ladič v Lukavcih 1963)

Danijela Škergat Toškan, sopran

 

Ljudska iz Dragotincev, prir. Samo Vremšak      

JAS SEM HODLA NA VOGRSKO
(ljudska iz Dragotincev; pela Frančiška Zver iz Sv. Jurija ob Ščavnici 1963)

Maruša Bogataj, sopran

 

Koroške ljudske, prir. Samo Vremšak
TRIJE KOROŠKI SVATSKI REJI (po zapisu Franceta Marolta; koroške ljudske)

 

Ljudska iz Roža, prir. Samo Vremšak

V HARTӘLCU RASTEJO ROŽE LAPE (ljudska iz Roža)

Ljudska iz Roža, prir. Samo Vremšak

POJDAM U RUTE (ljudska iz Roža)

Emanuela Bertok Valenčič, sopran

Prekmurska ljudska, prir. Samo Vremšak

MARKO SKAČE (prekmurska ljudska; pela Anuška Horvat v Tišini 1898)

 

 

UMETNIK IN PEDAGOG SAMO VREMŠAK (1930–2004) se je rodil v Kamniku kot sin vsestranskega glasbenika Cirila Vremšaka in Angele, rojene Toni. Ob očetu je od rane mladosti spoznaval zborovsko glasbo, petje, orglanje in komponiranje. Kot osemnajstletni mladenič je po zaključeni ekonomski šoli o svoji poklicni prihodnosti razmišljal dovolj odločno, da se je vpisal na ljubljansko Srednjo glasbeno šolo in zaključil teoretski oddelek in petje. Na Akademiji za glasbo je študiral dirigiranje, kompozicijo in solopetje. Dirigiranje je po dveh letih opustil, v kompoziciji je diplomiral pri Marjanu Kozini, v petju pri Adu Darianu. V svojem raznolikem opusu se je naslanjal na klasične kompozicijske tehnike s prepoznavnim pridihom izvirnosti in sodobnosti. Glasbeno fantazijo je uresničeval z bogato akordiko in kromatiko in bil velik mojster polifonije. Kot študent je bil sicer član naprednega Kluba komponistov, še naprednejši skupini Pro musica viva pa se ni pridružil. Po študiju se je predal skladanju, vodenju moškega pevskega zbora kamniške Lire in koncertnemu petju, ob tem pa je učiteljeval. Pevci kamniške Lire so ga občudovali in mu vdano sledili, čeprav je veljal za strogega in zelo doslednega. Z njim je ansambel dosegal visoke cilje in postal moški sestav visokega kova. Sestav se je posebej izkazal na tekmovanjih in na tematskih koncertih. Kot koncertni pevec baritonist je Samo Vremšak ob spremljavi Leona Engelmana izvedel vrsto odmevnih koncertov, na katerih je odpel večino antologijskih samospevov slovenskih skladateljev in številna dela svetovne dediščine. Kot učitelj kamniške osnovne šole Frana Albrechta je dejavno pisal otroške in mladinske zbore in jih objavljal v Grlici, nato pa kot prekaljen glasbenik postal svetovalec za glasbo pri Zvezi kulturno-prosvetnih organizacij Slovenije. Leta 1975 je prevzel vodenje zbora Slovenske filharmonije, vendar ob nastopu nove službe najbrž ni slutil, da bo filharmonični zbor deloval le še dobro sezono. Z njim je izvedel nekaj odmevnih koncertov in velikih vokalno-instrumentalnih del, nato pa je bil do nastopa profesorske službe na Akademiji za glasbo leta 1978 v Slovenski filharmoniji arhivar. Na Akademiji je bil predavatelj glasbenoteoretičnih predmetov ter solopetja z vokalno tehniko. Kot profesor je deloval do upokojitve leta 1995, honorarno pa je predaval še dlje. Bil je predan pedagog in posebno pozoren na izjemno talentirane študente, do katerih je imel večja pričakovanja. Čeprav je zbujal strahospoštovanje, je bil »Samči«, kakor so ga študentje skrivaj imenovali (vzdevek mu je dal prijatelj Hubert Bergant), v resnici dobrodušen človek. V rodnem Kamniku je od leta 1994 vodil festival Musica Aeterna, v okviru katerega je redno nastopal z Ansamblom slovenskih pevcev sakralne glasbe, ki ga je ustanovil in vodil. Čeprav je sredi številnih načrtov omagal, se je v zgodovino slovenske glasbe zapisal kot plodovit ustvarjalec in veliki poustvarjalec.

 

Samo Vremšak je rad poudarjal, da ga je med vsemi glasbenimi dejavnostmi najbolj pritegnilo komponiranje. Ustvarjal je za najrazličnejše instrumentalne, vokalno-instrumentalne in vokalne zasedbe, z izjemo opere, in ustvaril obsežen opus krajših in obsežnejših del. Njegova glasba je ekspresivna, muzikalna, imitativna ter harmonsko in izrazno izjemno bogata. Pogosto se je izražal v polifonem in poliritmičnem slogu in se naslanjal na ljudsko pesem, katere motiviko je obdeloval po variacijskem principu. Oblikovno se je izražal skozi pesemske oblike, umetelne fuge in obsežne sonatne forme oziroma simfonije in kantate. V prvih letih je nase opozoril s klavirskimi deli, kasneje pa je večino solističnih del ustvaril za orgle, kjer je sam izpostavil delo z naslovom Tema con variazione. Kot občudovalec Johanna Sebastiana Bacha je napisal odlične passacaglie, fantazije, suite in enojne, dvojne ali celo trojne fuge, ki v svojem glasbenem jedru daleč presegajo ozkost tradicije in predstavljajo pomemben člen sodobnega orgelskega opusa. Večino Vremšakovih orgelskih del je praizvedel njegov prijatelj in rojak Hubert Bergant in z njimi požel številne pohvale. Na področju komorne glasbe je Vremšak ustvaril vrsto skladb. Večina je nastala za prijatelje in kolege, med njimi so tudi koncertantno bleščeča dela, kot je Concertino za trobilni kvintet in orgle. Med obsežnejšimi orkestralnimi deli so tri simfonije. Nastale so v različnih časovnih obdobjih, zato so slogovno raznolike, vendar dosledno prepletene z rapsodičnim značajem, impresivno polifonijo in ekspresivnim izrazom. Druga simfonija, posvečena očetu, je pretresljiva izpoved, ki jo označuje modalna glasbena govorica in razsežnost orgelskega zvoka. Simfonična dela Sama Vremšaka, med katerimi sta tudi Dramatična uvertura za veliki orkester in Simfonietta in modo classico in due tempi, sodijo med pomembnejša v slovenskih orkestralni literaturi.

 

Dr. Darja Kotar

 

O umetnikih nocojšnjega koncerta …

 

SLOVENSKI KOMORNI ZBOR je bil kot poklicni pevski zbor ustanovljen leta 1991. Do jeseni 2009 ga je vodil njegov utemeljitelj dr. Mirko Cuderman. Od sezone 2009/2010 sta ga vodila dirigentka Martina Batič, pomočnica direktorja za zbor, in Steffen Schreyer, ki je bil od leta 2009 do izteka sezone 2011/2012 zborov šef dirigent. Z novo sezono 2012/2013 je Martina Batič umetniški vodja in pomočnica direktorja za zbor. Ta 40-članski zbor je od leta 1998 del Slovenske filharmonije in ima v vsaki sezoni povprečno 35 koncertov. Njegova osrednja naloga je predvsem izvajanje glasbe a cappella, največ v Vokalnem abonmaju, ter vokalno-inštrumentalne glasbe z orkestrom Slovenske filharmonije in drugimi slovenskimi in tujimi orkestri pa tudi snemanje zborovske glasbe. S slovenskim komornim zborom so poleg nekaterih slovenskih sodelovali številni priznani tuji dirigenti (G. Theuring, T. Kaljuste, V. Kranjčević, H. Leenders, A. Eby, W. Seeliger, E. Ericsson idr.), na koncertih vokalno-inštrumentalne glasbe pa vsi uveljavljeni slovenski in ugledni tuji dirigenti. Gostje zbora so bili tudi številni znani slovenski in tuji pevci solisti.

 

Na abonmajskih in drugih koncertih je Slovenski komorni zbor ponovno obudil veliko del slovenskih skladateljev ali prvič izvedel nova, številne skladbe iz zakladnice evropske zborovske glasbe pa je občinstvu predstavil prvič. Zbor veliko snema. Posebej zajetna je njegova diskografija, saj šteje več kot osemdeset plošč v zbirkah Musica sacra Slovenica in Slovenska zborovska glasba z antologijskim izborom naše zborovske glasbe, sakralne in posvetne. Nastopa tudi na koncertih in festivalih v Italiji, Avstriji in Nemčiji, na Hrvaškem, Nizozemskem in Madžarskem. Posebej tesno je sodeloval s festivalom Varaždinski baročni večeri. Slovenski komorni zbor je dobitnik več uglednih umetniških priznanj in nagrad.

 

Novembra 2012 sta Slovenska filharmonija in Slovenski komorni zbor s koncertno izvedbo opere Jolanta Petra Iljiča Čajkovskega s skupino solistov mednarodnega slovesa s slavno sopranistko Ano Netrebko na čelu (sodelovali so tudi štirje slovenski pevci) pod vodstvom Emmanuella Villauma z velikim uspehom gostovala v razprodanih znamenitih dvoranah Stuttgarta, Münchna, Amsterdama, Pariza, Berlina, Nürnberga, Prage, Essna in Dunaja ter opero posnela za znano založbo Deutsche Gramofon.

 

MEŠANI PEVSKI ZBOR OBALA KOPER je bil ustanovljen leta 1977 in že od svojih začetkov posega po najvišjih mestih na domačih in tujih zborovskih tekmovanjih. Deloval je pod umetniškim vodstvom dirigentov Mirka Slosarja, Walterja Lo Nigra, Ambroža Čopija in Maje Cilenšek, od novembra 2008 pa ga uspešno vodi uveljavljeni dirigent Sebastjan Vrhovnik. Zbor je aprila 2012 osvojil že dvanajsto zlato plaketo na državnem zborovskem tekmovanju Naša pesem v Mariboru in si obenem prislužil absolutno tretje mesto. S tekmovalnim nastopom je prepričal tudi Glasbeno matico Ljubljana, ki mu je podelila posebno nagrado. Med pomembnejše dosežke v tujini Obala prišteva zlate plakete in prva mesta s tekmovanj: Fort Lauderdale (ZDA, 1999), Cantonigros (Španija, 2000), Orlando di Lasso v Camerinu (Italija, 2001), Franz Schubert na Dunaju (Avstrija, 2001), Preveza (Grčija, 2003), Tonen 2000 (Nizozemska, 2006), Rimini (Italija, 2008), Postojna 2009 ter Miltenberg (Nemčija, 2010). Zbor se je leta 2011 odlično odrezal tudi na prestižnem mednarodnem tekmovanju C. A. Seghizzi v Gorici (Italija) in se potegoval za Grand Prix.

 

Zbor Obala redno koncertira po Sloveniji in na festivalih v tujini (Torino, Pescara, Kragujevac, Islandija, Avstrija, Tolentino, Novigrad, Padova). Sodeloval je z orkestrom Slovenske filharmonije, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenije in Orkestrom slovenske vojske.  Z Obalnim komornim orkestrom je sooblikovali tudi koncert ob počastitvi 50-letnice delovanja Društva prijateljev glasbe Koper. Julija 2013 se je zbor udeležil 59. mednarodnega tekmovanja Torrevieja v Španiji. Med izredno močno mednarodno konkurenco petnajstih zborov iz desetih držav in treh celin si je prislužil 3. mesto v kategoriji tradicionalnih habaner. Leta 2013 je zbor obeležil 35 let zelo dejavnega ustvarjanja s slovesnim celovečernim koncertom in organizacijo jubilejnega, že 10. mednarodnega zborovskega festivala Koper.

 

Maja 2014 je bil zbor prejemnik najvišje nagrade na mednarodnem zborovskem festivalu Zlatna vila v Prijedoru (BiH) in je sodeloval na številnih prireditvah v Sloveniji in v tujini. Pevci so posebno ponosni na soorganizacijo cikla treh koncertov Jesensko tiho ob obeležitvi 10-letnice smrti slovenskega skladatelja Sama Vremšaka. Konec leta so nastopili tudi na predstavitvi prve zgoščenke mladega in obetavnega primorskega skladatelja Andreja Makorja Fantazije, saj so na zgoščenki tudi posnetki njihovega zbora.

 

Glasbena pot sopranistke ŠTEFICE STIPANČEVIĆ se je začela v Kopru, kjer se je najprej izobraževala kot pianistka pod mentorstvom profesorjev Darje Peroša, Aleksandre Alavanja Drücker in Denysa Masliuka, vzporedno pa tudi kot učenka solopetja pri prof. Tanji Grlica. Po končani nižji glasbeni šoli iz klavirja in petja je zaključila tudi Umetniško gimnazijo v Kopru. Po maturi iz solopetja je študij petja nadaljevala na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je z odliko diplomirala v razredu prof. Pie Brodnik, sedaj pa zaključuje študij še na magistrski stopnji. Kot solistka je imela priložnost nastopati z različnimi zasedbami. S pihalnim orkestrom Akademije za glasbo je nastopala na božičnih koncertih v Kopru in Tolminu, v Slovenski filharmoniji je bila solistka na koncertu z orglami v organizaciji Akademije za glasbo, z baročnim orkestrom Akademije za glasbo je nastopila kot solistka Monteverdijevih Večernic blažene Device v Ljubljani ter v Berlinu. Redno nastopa tudi na različnih dogodkih Univerze v Ljubljani ter na različnih protokolarnih prireditvah. Leta 2012 je pod okriljem ljubljanske Akademije za glasbo v vlogi Musice (Glasbe) debitirala v Monteverdijevi operi Orfej, ki je bila izvedena v SNG Opera in balet Ljubljana. Z omenjeno opero je  gostovala tudi na Ptuju, v Mariboru in v Benetkah. Kmalu po svojem opernem debiju je postala članica Slovenskega komornega glasbenega gledališča, kjer je nastopila v vlogi Zelmire v Gluckovi operi Ogoljufani sodnik ter v vlogi Markize Lucinde v Piccinijevi operi La Cecchina. Bila je solistka na svetovni premieri koncertne izvedbe opere La Karneroika italijanskega skladatelja Davideja Antonia Pia, v kateri je izvedla vlogo Donnedi Trachis v Slovenski filharmoniji ter v Padovi. Na pobudo Glasbene mladine ljubljanske je nastopila na solističnem recitalu v ljubljanskih Križankah, bila je tudi solistka Charpentierevega Te Deuma, ki ga je izvedla z baročnim orkestrom in zborom Akademije za glasbo pod taktirko Egona Mihajlovića. Z Obalnim komornim orkestrom je izvedla tudi Pergolesijev himnus Stabat Mater pod dirigentskim vodstvom Marka Vatovca, Stabat Mater pa je izvedla tudi v SNG Opera in balet Maribor skupaj z baročnim orkestrom Akademije za glasbo in mariborskim baletom. Za svoje koncertne in operne dosežke je v letu 2013 prejela študentsko Prešernovo nagrado Akademije za glasbo.

 

Pianistka VLASTA DOLEŽAL RUS je Srednjo glasbeno šolo zaključila v razredu cenjenega profesorja dr. Romana Klasinca v Mariboru, študij pa je nadaljevala pri prof. Marijanu Lipovšku na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Po diplomi je opravila še dve leti podiplomskega študija, nato pa so sledila prva službena leta: najprej v Glasbeni šoli Žalec, nato v Glasbeni šoli Franca Šturma v Ljubljani. Od leta 1979 do 2001 je delovala kot umetniška sodelavka na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kar ji je omogočilo zelo širok vpogled v različno glasbeno literaturo, saj je poleg dela s študenti muzicirala z mnogimi kolegi umetniki. Prav na koncu aktivnega obdobja je prevzela še šestletno vodenje glasbene šole v Zavodu sv. Stanislava. Poleg številnih recitalov s solisti je sodelovala na poletnih mojstrskih šolah (prof. Ozim, prof. Košuta, prof. Grafenauer, prof. Kofler, prof. Novšak in še mnogi drugi), na seminarjih za glasbene pedagoge in snemanjih na radiu in televiziji.