S pomladjo je bila zaključena raziskava, ki je med leti 2007-2013 potekala na dokaj zahtevnem področju ekonomsko-pravne prakse, in sicer davkov in carin v mednarodni trgovini. Ta zahtevnost se kaže v obilici raznovrstnih pravnih položajev, veliki količini pravnih aktov in pogostosti njihovih sprememb. Proučevanje je primerljivo z ustavljanjem deroče vode – pogoste spremembe so deroča voda, proučevanje pa predstavlja posnetek kapljice iz te reke.
V celoti gledano se je pokazalo, da težave, do katerih prihaja v praksi zaradi dinamike sprememb predpisov, velikega števila predpisov, raznovrstnosti pogledov in navzkrižij stališč oziroma konfliktov med udeleženci določenih položajev – pomenijo nekakšno naravno zakonitost oziroma dejstvo. Zaradi tega se v sklepu ni podajalo predlogov za sistemsko rešitev navedenih težav. Ravno nasprotno, temeljno spoznanje je v tem, da ni bližnjic pri reševanju posamičnih vprašanj.
Osredotočenost v reševanje dejanskih problemov je narekovala, da se je, namesto na spoznavno-literarne vire, opiralo na izvirna besedila zavezujočih pravnih aktov in na njihovo interpretacijo, ki so jo v svojih stališčih oblikovala nekatera najvišja slovenska in mednarodna sodišča ter druga tovrstna telesa. Ob slednjih pa je treba upoštevati še omejenost teh stališč na konkretne zadeve in omejitve pristojnosti teles. Vpogled v sodno prakso razkriva posebno težavo proučevane prakse, ki je v tem, da ne moremo vselej interpretirati oziroma uporabljati besedil predpisov enoznačno.
Osredotočanje na izvirna pravna besedila še dodatno povzroča okoren besednjak in slovnična mašila, saj so besedila predpisov in sodnih odločbpogosto okorna. Ob tej težavi naj se »s tresočo roko«[1] pazi, da se izvirnikov ne bi samodejno jezikovno obdelovalo. Morebitna »okornost«izvirnih besedil zavezujočihpravnih virov jenamreč sestavni del problema proučevane prakse.
To težavo lahko ponazorimo na primeru 28. točke obrazložitve slovenske različice sodbe Sodišča Evropske unije v zadevi C-254/05 z dne 7. 6. 2007,[2] v kateri je visoko pravno zavezujoče – glede na raven pristojnosti tega sodišča, vendar pa zelo okorno, navedeno:
»Ob neobstoju usklajene zakonodaje ovire pri prostem pretoku blaga, ki so posledica uporabe za blago, ki prihaja iz drugih držav članic, kjer je to blago zakonito proizvedeno in trženo, predpisov, ki določajo pogoje, ki jih mora izpolniti to blago, čeprav se ti predpisi brez razlikovanja uporabljajo za vse izdelke, pomenijo ukrepe z enakim učinkom, ki so prepovedani s členom 28 Pogodbe ES.«
Žiga Stupica
(http://dajatve.com/sl/publikacije/e-knjiga-carina-in-davek-v-mednarodni-trgovini)
[1] Tudi pri uporabi besedne zveze »s tresočo roko« se lahko v navedenem kontekstu opiramo na besedilo 5. točke odklonilnega ločenega mnenja sodnika Ribičiča k odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, številka U-II-1/06 z dne 28. 2. 2006, h kateremu sta se pridružila sodnika Fišer in Wedam Lukič.
[2] 28. točka obrazložitve sodbe Sodišča Evropske unije v zadevi C-254/05 z dne 7. 6. 2007.