Gitica Jakopin je zapisala:
Bel oblak,
oblak prebel,
dečka je na hrbet vzel,
nad vodice,
nad gorice,
nad poljane
obsijane
še hitreje
kakor vlak
sta se odpeljala
deček in oblak.
Vladimira Rejc pa je zapisala:
Ležim na belem oblaku.
Tako dolgo me je vabil k sebi, da sem se predala njegovemu objemu.
Čutila sem njegove neopazno snežne bele roke, ki so me vabile
v svet opojnosti in milini.
Po razgretih licih sem čutila solze,
Ki so mi drsele že po obleki.
Čutila pa sem, da je obleka mokra od solz.
Zato sem se še bolj stisnila k oblaku.
Ta me je varno sprejel k sebi in mi ponudil odejo.
Bila je bela.
Zgrozila sem se.
To ni bila več tista snežno, nedolžno bela barva.
Zaprla sem oči in si naenkrat vroče zaželela:
Živeti, živeti…
