Gotovo se marsikdo med nami še spominja moža drobne postave z izrazitimi, zelo lepimi potezami obraza in zanj značilno preprosto prijaznostjo, nevsiljivostjo in predvsem spoštljivostjo do vsakogar. A tudi sama do danes nisem vedela nič drugega o njem kot to, da je brat znanega kiparja Janeza Lenassija. Še predstavljala nisem, kako bogata je bila njegova življenjska pot in kako pomembno vlogo je odigral v naših krajih.
Jule Lenassi je 26. septembra praznoval svoj 90. rojstni dan. Čeprav že dve leti živi v Domu starejših v Logatcu, je prav, da se ga ob tej obletnici spomnimo, saj je veliko prispeval k razvoju turizma in kulture na Obali, izjemen pa je bil njegov prispevek k prepoznavnosti teh krajev tudi v širšem, evropskem merilu.
Njegovi predniki po očetovi strani so bili Furlani. Dva brata sta prišla iz kraja Salino v Furlaniji in se naselila na Planini pri Postojni. Eden od bratov, Blaž, se je nato odselil v Logatec. Njegovi potomci so se v Logatcu začeli ukvarjati z gozdovi. Bili so veleposestniki, ki so imeli v lasti ogromno gozda in so kupčevali z lesom, poleg tega pa so se ukvarjali še z mešano trgovino. Tako je bil Juletov ded Julij v Gornjem Logatcu župan, gostilničar in veleposestnik, ki je trgoval s kraji daleč v Italiji. Njegov prvorojenec, tudi Julij po imenu, je bil nemirnega duha. Ni hotel prevzeti očetovega gospodarstva. Ko se je poročil s Frančiško Godina, rojeno 2. septembra 1897, sta se odselila v Gorico. Rodilo se jima je sedem otrok, a sta dva, prva Ivana in zadnji Andrejček, umrla še kot otroka. Jule je bil najstarejši, za njim se je rodil Janez, nato še Peter, hčerka Ivica in Franci. Oče je bil veliko zdoma, trgoval je z lesom, se ukvarjal s politiko, bil je tudi član TIGRa. Družina se je precej selila, tako da se je na primer Jule rodil še v Gorici, Janez pa že v Opatiji. Precej let so živeli v Črnučah pri Ljubljani in na tisti čas imajo še vedno lepe spomine, ohranili pa so tudi mnoga prijateljstva.
Tudi med 2. svetovno vojno so še bili v Črnučah. V tem času je bil oče Julij zaprt v Begunjah, po vojni pa je izginil brez sledu. Jule je bil v vojnem času v otroškem taborišču v Nemčiji.
Po končani vojni je želel študirati kemijo in je tudi naredil prvi letnik. A ker je kot najstarejši sin prevzel mesto izginulega očeta, se je zaposlil kot nočni čuvaj, da je lahko preživljal mlajše brate in sestro ter skrbel za mamo. Nato so ga znanci povabili na Obalo, da bi sodeloval pri ustanovitvi Radia Koper. Tako je postal soustanovitelj koprskega radia, kjer so bili na samem začetku zaposleni samo štirje: direktor, Jule kot novinar ter dve strojepiski. Za njim je na Obalo prišla tudi mama Frančiška, potem pa še brata Janez in Franci ter sestra Ivica. Vedno so se čutili zelo povezane in so radi sodelovali. Le brat Peter je ostal v Ljubljani.
Jule se je v novem okolju posvetil turističnemu novinarstvu in turizmu. Kot organizator turističnih dejavnosti je bil zaposlen na občini Piran. Med drugim se je zavzemal za to, da bi v Portorožu razvijali elitni turizem, podobno kot v Opatiji. Zato je želel ohraniti neokrnjeno podobo Portoroža z parki in vilami, kakršen je vedno bil. Menil je, da bi cesta skozi naselje morala biti speljana za hoteli, s čimer bi ohranili povezavo hotelov in parkov z morjem in obalo, a mu ni nihče prisluhnil in tako cesta danes teče pred hoteli. Med drugim je bil pobudnik za gradnjo portoroškega Avditorija, bil je med pobudniki vsakoletne poletne turistične prireditve Portoroška noč. V tistem času je bila Portoroška noč elitni dogodek na visoki ravni, ki so se je udeležili bogati nemški in italijanski turisti. Od nekdanjega sijaja je tako ostal edinole še ognjemet. Kot turistični delavec je zelo skrbel za promocijo lokalnih značilnosti, tako je na primer zelo podpiral vsakoletne oslovske dirke v Luciji, kar je bila zelo zanimiva, danes bi rekli etno-prireditev. Zelo se je zanimal za letalstvo – med služenjem vojaškega roka se je namreč izučil za vojaškega pilota. Bil je v stiku z letalskimi društvi in je organiziral turistično zanimiva tekmovanja pilotov v akrobatskem letenju. Skupaj z bratom Janezom sta bila pobudnika Forma vive v kamnu. Janez Lenassi je v Salzburgu doživel prvo Forma vivo v kamnu, že naslednje leto pa sta začela organizirati Forma vivo v Seči, ki še vedno ostaja druga Forma viva v kamnu na svetu! Janezov sošolec z Likovne akademije, Jakob Savinšek, pa je po njegovem zgledu naredil Forma vivo v lesu v Kostanjevici na Krki.
Jule Lenassi je znal več jezikov, dobro je govoril nemško, italijansko in angleško. Še danes so v njegovi knjižnici ohranjene knjige v različnih tujih jezikih. Bil je namreč velik zbiralec knjig in člankov s področja turizma in ta zbirka mu je veliko pomenila. Dopisoval si je z novinarji iz vse Evrope. Njegov dober znanec je bil gospodo Vanderbildt, ameriški novinar in milijonar, ki si je želel videti Balkan in mu je bilo kot prvemu zahodnemu novinarju omogočeno, da je iz cone A prišel v cono B. Za vodiča so mu dodelili Juleta Lenassija. Kot vodič je, ker je dobro poznal toliko krajev, vodil tudi ekskurzije evropskih turističnih novinarjev, njegovih stanovskih kolegov, ki so se vsi skupaj enkrat na leto podali na pot po Dalmaciji in drugih krajih po Jugoslaviji in Balkanu.
Živel je v hiši na Obali 71, ki je bila zgrajena na mestu nekdanjega samostana nad današnjo igralnico Casino oziroma Vilo Virginio. Pod tlemi v kuhinji je bil še vodnjak, ki je nekoč stal na samostanskem dvorišču. Ko je hišo prodal in se preselil v stanovanje v bloku v Luciji, so novi lastniki hišo podrli in zgradili novo, še vedno pa do nje vodi 86 stopnic, ki se začenjajo pri Vili Virginii. A v novem stanovanju je doživel nesrečo s požarom, ki je uničil del njegove knjižnice, obenem pa poškodoval njegova pljuča in oči, zato se je preselil v Dom starejših v Logatcu. Kljub temu, da še vidi, ne more brati, zato si pomaga z avdio knjigami za slepe.
Kot je bila razgibana in zanimiva njegova poklicna pot, je bilo pestro in razburkano tudi njegovo osebno življenje, saj je od očeta Julija očitno podedoval nemirnega duha. Bil je večkrat poročen, ima dve hčerki, dve vnukinji in enega vnuka. Njegova hčerka Eva se spomni, kako je vsako leto poleti naučil nekaj otrok plavati, bil je namreč odličen plavalec. Nečakinja Jana pa se spominja, kako so vsi otroci njegovih bratov in sestre Ivice radi prihajali k njemu na obisk, saj je vedno našel čas, da se je z njimi igral ali jim kaj pripovedoval in otroci so ga zelo radi poslušali.
Naj dodam še zanimivo anekdoto z njegovih številnih potovanj. Ta dogodek dobro osvetljuje njegovo priljubljenost med ljudmi, pa tudi pomen, ki ga je imel v turizmu in pri promociji naših krajev. Pripovedovala jo je njegova hčerka Eva.
»Moj oče je poznal ogromno ljudi in ko je z novinarji potoval po Jugoslaviji, je v vsakem kraju poznal nekaj ljudi. Na enem od potovanj z evropskimi novinarji se je v nekem kraju v Bosni pokvaril njihov avtobus. K sreči je bila v tisti vasi kavarna in šofer avtobusa je naročil potnikom, naj gredo tja na kavo, medtem pa bo on odpeljal vozilo k mehaniku na popravilo. Vsi so odšli v kavarno in kot zadnji je vstopil Jule. Ko ga je lastnik kavarne zagledal, je zaklical: »Pa, Jule, kde si mi ti!« Izkazalo se je, da sta bila skupaj v vojski.
Iz tega dogodka je nek nizozemski novinar, ki je bil prisoten, naredil vic! Ta pa gre takole.
»Tito povabi ameriškega predsednika na prijateljski obisk v Jugoslavijo. Razkaže mu deželo, se ukvarja z njim, mu nudi odlično postrežbo in sploh vse ugodnosti, da bi mu v čim lepši luči prikazal Jugoslavijo in življenje v njej. Ob koncu obiska ga vpraša, ali ima še kakšno posebno željo in kakšen vtis je nanj naredila Jugoslavija. Ameriški predsednik pa odvrne: »Jugoslavija mi je zelo všeč, žal mi je samo, da nisem srečal Juleta.«
Tito se je pozanimal, kdo je ta Jule, kje živi in ga nato hitro poklical, naj pride v Beograd. Tako je prijateljski obisk uspel, v veliko zadovoljstvo obeh predsednikov, predvsem ameriškega.
Mine nekaj časa in Tito se odloči, da bo na prijateljski obisk povabil predsednika Sovjetske zveze. Prav tako mu razkaže deželo in ga razvaja na vse možne načine. Obisk je bil zelo uspešen. Pred odhodom pa Tito tudi njega vpraša, ali ima morda še kakšno željo. Tudi predsednik Sovjetske zveze reče: »Resnično sem mislil, da bom srečal Juleta. A bi se dalo to kako urediti?« Tito reče: »Ni problema. Imamo njegov naslov, že vemo, kje ga poiskati.« Ko pride Jule, ga ruski predsednik objame in tako se je tudi ta obisk zaključil uspešno in z velikim zadovoljstvom pomembnega ruskega gosta.
Pa spet mine nekaj mesecev in Tito se po dolgem premišljevanju odloči, da je že čas, da obišče Vatikan. Ker ni bil preveč podkovan v katolištvu, je prosil svetovalce, naj mu na trgu pred baziliko sv. Petra od daleč pokažejo papeža, da si ga bo lahko zapomnil. Eden od svetovalcev mu reče: »Tovariš Tito, glejte, to res ni težko. Vidite, tisti, ki stoji poleg Juleta, tisti je papež.«
Vse te dejavnosti in zanimanja Juleta Lenassija, od branja knjig, novinarskega poročanja, vsakodnevnega prebiranja aktualnih novic v različnih časopisih do številnih potovanj v tujino in pogovorov z najrazličnejšimi ljudmi so širila njegova obzorja, tako da je lahko dajal izvirne pobude in je veljal za izjemno razgledanega človeka. Kot zaveden Slovenec je bil vedno ponosen na Slovenijo in slovenski jezik in tudi velik zagovornik mnenja, da Piranski zaliv pripada Piranu.
Še danes je to bister in luciden gospod, ki se rad pogovarja in ga je lepo poslušati, ker je izredno dober pripovedovalec. Kaj naj mu zaželimo ob tako visoki obletnici drugega, kot da bi še dolgo ohranil zdravje in zanimanje za vsa področja življenja! Verjetno bi bil vesel tudi obiskov sokrajanov, ljubezni otrok, vnukov in nečakov pa mu gotovo ne manjka.
Zapisala Špela Pahor po pripovedovanju Eve Lenassi in Jane Kostevc.