Ustvarjen si iz mojih želja,
Moj navdih, sveto zatočišče.
Občudovan bolj kakor božji simbol.
In boli, seveda boli,
Vsak preblisk, vsak trenutek,
Ko se izdam.
Dež je plaho upanje današnjega dne.
Ko vsaj ne bi bilo resnično..
Kje si moj razum,
Kje utrip, kje srce,
Kje razum ?
Hladna roka,
Ki se oprijema laži,
Raztapljajo se na dlani-
-drobne dežne kaplje.
Še vedno sem žalujoča vdova.
Vpijam podobe vase, opazujem,
Z vsemi spregovorim.
Besede, ki pomenijo manj kot nič.
A v tem hladnem dnevu,
Se zavem,
Le dež hladi razbeljeno srce.