V Mojstrani, lučaj od smučišča in dobrih deset kilometrov od Kranjske Gore, je odraščal Jure Košir, smučar, ki je podobno kot Bojan Križaj, uspel Slovence spraviti v evforijo. Prvi mednarodni uspeh je dosegel leta 1991, ko je v Hemsdalu na Norveškem postal mladinski svetovni prvak v superveleslalomu. Ko je iz mladinca prestopil med člane, se je preusmeril na slalom in veleslalom in hitro začel posegati po najvišjih rezultatih. Svoj prvi vrhunec je dosegel v sezoni 1993/94, ko je dosegel sploh prvo smučarsko zmago za reprezentanco samostojne Slovenije na olimpijskih igrah v Lillehammerju. Takrat je Sloveniji prismučal bronasto medaljo in tretje mesto v slalomski razvrstitvi svetovnega pokala. Jure se lahko pohvali, da je njegova prva »zmaga« na OI vse do danes ostala zadnja moška alpinska slovenska medalja. Naslednjo sezono je zaključil kot drugi v veleslalomski ter tretji v slalomski in skupni razvrstitvi. Vse naslednje sezone je bil ves čas tik pod svetovnim vrhom. Do sezone 1998/99, ko je dvakrat stopil na zmagovalni oder, v domači Kranjski Gori in avstrijskem Kitzbühlu. Sezono je končal na drugem mestu posebne slalomske razvrstitve svetovnega pokala.
Njegova bogata tekmovalna kariera se je zaključila v sezoni 2005/06. Jure Košir je poleg treh zmag še sedemnajstkrat stopil na zmagovalne stopničke, in sicer petnajstkrat v slalomu in dvakrat v veleslalomu. Leta 1994 je prejel priznanje – športnik leta. Nase pa ni opozoril samo kot dober smučar, mnogi so si ga zapomnili tudi po njegovem rap komadu – Včasih smučam hit, včasih pa počas, ki še danes kroži med ljudmi, in sicer v ponarodeli različici – Včasih smučam hit, včasih pa po rit. Marsikdo ne ve, da sta s smučarskim kolegom Matejem Jovanom leta 1994 izdala prvo slovensko rap ploščo. Bil je član skupine Košir’s rapteam in Pasji kartel.
Doma ste iz Mojstrane. Hiša vaših staršev stojipribližno 100 metrov od smučišča. Domnevam, da se je izbira športa ponudila kar sama od sebe.
Več dejavnikov je vplivalo, da sem se odločil za smučanje. Prvi je prav gotovo lokacija vasi in tradicija smučanja v Mojstrani ter seveda Kranjski Gori, pa tudi na Jesenicah. Drugi pomemben dejavnik je dejstvo, da je oče zelo veliko in rad smučal, tudi tekmoval. In tretjič, v teh krajih takrat res ni bilo veliko izbire in možnosti za otroke, ki so si želeli organizirano trenirati. Smučanje je bila ena od atraktivnejših možnosti.
Koliko ste bili stari, ko ste prvič stopili na smuči?
Ne spomnim se. Mislim, da sem bil star tri ali štiri leta. Naša hiša stoji tik ob smučišču zato imam občutek, kot da bi že od nekdaj stal na smučeh.
Ste se smučati naučili skozi igro z vrstniki?
Ne. Na sneg me je postavil oče, ki se je ves čas ukvarjal z mano. Tudi stric in stari oče sta veliko časa preživela z menoj na snegu.
Kdaj je igra prerasla v resnejši trening?
Ko sem se vpisal v klub. Čeprav sem še vedno zelo veliko smučal tudi sam. Z očetom sva poleg domačih terenov presmučala tudi veliko tujih smučiščih.
Koliko ste bili stari, ko ste prišli v klub?
To je bilo v prvem razredu osnovne šole. Najprej sem bil eno leto v klubu na Jesenicah, potem sem treninge nadaljeval v Kranjski Gori kjer je bil zelo dober klub. Ravno takrat se je namreč zbrala ambiciozna skupina ljudi tako pri organizaciji kluba, kot tudi v tekmovalnem smislu. Imeli smo odličnega trenerja.
Kdaj ste prvič opozorili nase?
Prvi res odmeven rezultat je bil cicibanski naslov na Golteh. Star sem bil 10 let. Na Topolinu, ki velja za neuradno svetovno prvenstvo v kategoriji dečkov in deklic, sem bil nekajkrat med prvimi tremi. Zmagal sem tudi na tekmovanju Pinocchiocup v Italiji. V mednarodnih tekmovanjih dečkov sem bil kmalu v ospredju, na območju nekdanje Jugoslavije sem zmagoval. Zadnje leto sem na državnem prvenstvu v kategoriji dečkov osvojil tri zlate medalje. Potem je prišla mladinska kategorija in istočasno članska. Prvih nekaj let sem se moral precej boriti, da sem si izboril pozicije. Kljub temu sem bil v svojem letniku vedno med prvimi. Potem pa se je zgodila zmaga na mladinskem prvenstvu.
Kdaj so vas sprejeli v A reprezentanco?
Ko sem bil zadnje leto mladinec so me že vključili v ta program. To mi je zagotovo omogočilo hitrejši razvoj.
Naši samostojni državi ste kot prvi smučar prinesli bronasto medaljo na OIimpijskih igrah v Lillehammerju. Naslednjo sezono ste Sloveniji prismučali največji uspeh, ki ga do sedaj ni uspel doseči še nihče od vaših moških kolegov. Bili ste tretji v skupnem seštevku svetovnega pokala.
To si štejem kot velik uspeh in vesel sem, da je Tini Maze letos to uspelo doseči kot prvi Slovenki.
Od vašega uspeha je minilo šestnajst let.
Ja, to je bilo leta 1995,ko sem beležil eno mojih najuspešnejših sezon. Leto sem končal tudi kot drugi veleslalomist in tretji slalomist v skupnem seštevku. To je bilo res enkratno leto.
Slovenija je bila na nogah. Po mnogih letih se je spet sprožil val evforije, ki smo ga poznali iz časov Bojana Križaja. Kar naenkrat so vsi govorili o Juretu Koširju.
Rad bi vas popravil. V resnici smo celo desetletje imeli zelo močno ekipo. Ne smete pozabiti na imena kot so: Mitja Kunc, Matjaž Vrhovnik, Andrej Miklavec, Gregor Grilc. Moštveno smo bili izjemno uspešni. In nemalokrat se je zgodilo, da nas je bilo več uvrščenih med prvih deset.
Tudi tu gre za zanimivo paralelo. Tudi v času Bojana Križaja je bila zelo močna ekipa.
To je običajno. Če uspe enemu, tudi druge potegne naprej.
V svetovnem pokalu ste na zmagovalnih stopničkah stali na treh najpomembnejših prizoriščih: v MadonnidiCampiglio, v Kranjski Gori in v Kitzbühlu.
Na treh klasičnih. Sem sodita še Wengen in Schladming. Na obeh sem bil zelo blizu zmage. Vesel sem, da sem zmagal v teh treh.
Kako je bilo zmagati doma?
Doma je vedno najboljše. Nikjer ne doživiš takšnega čustvenega odziva publike. Ta odziv, ki ti ga dajo ob uspehu tvoji ljudje je enkraten in nepremerljiv.
Vam je uspelo v Kranjsko Goro privabiti toliko navijačev kot denimo pred vami Križaju?
Prav gotovo ne. Tisti časi so bili drugačni. V Križajevih časih pri nas ni bilo toliko športnih prireditev. In čeprav ne morem narediti realne primerjave, je na mojo tekmo prišlo ogromno ljudi. Bila je super publika.
Ko ste leta 2005/06 končali kariero je priljubljenost slovenskega smučanja spet začela padati. Tudi uspehov ni bilo več.
Ni res, da ni bilo uspehov. Kaj pa Tina Maze?
Mislila sem na moške.
Imamo zmagovalca v dveh smukih za svetovni pokal, kar je izjemen uspeh, imamo smukača, ki je bil drugi v Kitzbühlu, kar je nepredstavljiv uspeh. Letos smo dobili dvakratnega mladinskega svetovnega prvaka in to v hitrih disciplinah. Absolutno se ne morem strinjati z vami, da uspehov ni. Res pa je, da uspehe ljudje danes drugače sprejemajo. Družba se je spremenila. Zdaj, ko imamo vse na dosegu roke, je klasičnega navijanja na samem prizorišču manj. Poleg tega se veliko ljudi navdušuje nad strogo usmerjenimi športnimi panogami. Kljub temu sem prepričan, da so ljudje še vedno navdušeni nad smučanjem. Tudi če ne bi bilo uspehov, je smučanje globoko zasidrano v Slovence.
Po 15 letih, če štejeva od leta 1991, ko ste postali mladinski svetovni prvak, ste končali kariero. Vam je bilo težko, ker so vas izločili iz reprezentance, ki je šla na Olimpijske igre?
Ni me toliko zmotilo dejstvo, da ne bom šel na olimpijado, kot način na katerega so naredili izbore. To me je precej pogrelo in sem izjemno živčno odreagiral. Izbori so bili netransparentni, zelo veliko je bilo špekulacij. Ker smo vsi skupaj odreagirali preveč žolčno, so ljudje dobili občutek, da sem razočaran.Resnica je, da se zadnjo sezono nisem uspel priključiti svetovnemu vrhu in sem vedel, da bi zelo težko prišel do medalje. Zato tudi udeležba na Olimpijskih igrah ne bi dosti spremenila.
V času vaše kariere se je v smučanju zgodil precejšen napredek. Spremenila se je tehnika smučanja, vratca, oprema, smuči, način dela trenerjev.
Najbolj revolucionaren je bil prehod na krajše smuči s poudarjenim stranskim lokom, sploh v slalomu, v moji najboljši disciplini. Tistim, ki smo bili dalj časa na stari tehniki in starih smučeh, je to povzročalo zelo veliko težav. Osebno sem porabil, res zelo veliko časa, da sem uspel spremeniti miselne vzorce in prešel na nov način in slog smučanja. Ogromno energije sem vložil v to. Lahko rečem, da mi je uspelo, saj sem tudi s kratkimi smučmi še uspel priti na stopničke v svetovnem pokalu.
In kako vam je uspelo?
S sistematičnim delom in veliko koncentracijo, ki sem jo potreboval, da sem lahko nadzoroval gibe. Pomagali so mi tudi strokovnjaki, ki so delali z menoj.
Predstavljam si,da ste morali res zelo garati.
Tisti, ki ne poznajo tega športa, si težko predstavljajo, da človek pol dneva porabi za ponavljanje enih in istih fizičnih gibov. Zraven pa še testira opremo in izvaja kondicijske treninge.
Kaj pa psihološke priprave?
Sodeloval sem z nekaj psihologi. Razložili so mi kako naj odreagiram v določenih situacijah, kakšne so optimalne priprave in kako se lotiti samoopazovanja. Na koncu sem vse skupaj združil v svoj model psihične priprave.
Je bilo koristno?
Vsekakor. Vsa nova znanja so koristna.
Usodna prelomnica v vaši karieri se je zgodila leta 2003, ko ste si poškodovali koleno.
Po tisti poškodbi nisem bil več pravi. Imel sem sicer še nekaj dobrih rezultatov, me je pa ta poškodba oddaljila od najboljših. Šlo je za zoprno poškodbo. Čeprav je operacija uspela je bilo koleno občutljivo še skoraj leto dni. Škodo sem si naredil tudi sam, ker sem v želji po hitri vrnitvi v svetovni pokal prehiteval dogodke.
Kako je bilo, ko ste prenehali s tekmovanji?
Ni bilo enostavno. Imel sem srečo, da sem zelo hitro začel z novimi aktivnostmi. Najtežje sem sprejel, da bom zdaj veliko bolj statičen. Moral sem se navadit na drugačen ritem življenja. Še posebej, ko je prišla družina in otroci in s tem obveznosti, ki sodijo zraven. Ne moreš gledati več samo nase, treba se je prilagajati. Prepričan sem, da nikomur, ki konča športno kariero ni lahko. Tisto življenje je zelo specifično in ti zleze pod kožo. Všeč mi je bilo, da sem uspešen in seveda se je težko posloviti od tega. Vendar tudi to spada k športu.
Vi ste tudi po končani karieri ostali povezani s športom. Kmalu ste postali ambasador podjetja Hit iz Nove Gorice in prevzeli propagiranje razvoja Kranjske Gore.
Iz moje poslovilne tekme smo razvili model tekmovanj, ki se je pokazal za zelo učinkovitega in pri javnosti zelo pozitivno sprejetega. Organizirali smo tri v Kranjski Gori in enega v Sarajevu, ko smo proslavili 25. obletnico OIimpijskih iger. Še vedno s ukvarjam s tem projektom, vendar ne več v povezavi s Hitom.
Glasba vam je blizu. Še v času smučarske kariere ste bili član Košir’s rapteama in Pasjega kartela, z zadnjim ste posneli celo tri albume. Vsi poznamo vaš komad Včasih smučam hit, včasih pa počas. Leta 1994 sta skupaj s smučarskim kolegom Matejem Jovanom izdala tudi prvo slovensko rap ploščo.
Vse skupaj se je razvilo iz enega mladostniškega veselja in postalo super hobi. Z Matejem sva bila navdušena nad rapom in ker sva bila skupaj v reprezentanci sva začela tudi skupaj ustvarjati glasbo in pisati tekste. Potem se je skupina razširila in iz Košir’srapsteam je nastal Pasji kartel. Pridružili so se nama tudi profesionalni glasbeniki. Bilo je kreativno in zabavno, konec koncev smo še nekaj naredili.
Kaj pa čas? Kje ste ga vzeli?
Za glasbeno ustvarjanje ideje pridejo čisto nepričakovano. Ta del mojega življenja sem vedno jemal kot neko mladostniško razposajenost. Nikoli nisem imel posebnih ambicij, šlo je predvsem za zabavo.
Po končani karieri ste poslovno začeli sodelovati tudi s podjetjem Rossignol.
Najprej sem na njihovi opremi tekmoval, po končani karieri sem postal ambasador in promotor, nazadnje svetovalec v tekmovalni službi.Kmalu sem se tudi odločil, da reinvestiram nazaj v podjetje in postanem uvoznik. Leta 2008 sva s partnerjem Gregorjem Erbežnikom odkupila podjetje, ki je bilo 25 let uradni uvoznik za Rossignol za področje bivše Jugoslavije. Logično nadaljevanje je bila seveda trgovina. Zato sva odprla trgovino forma F+.Na tem področju sem novinec,zato sem se moral veliko naučiti, še vedno se učim.
Gre za klasično trgovino s športno opremo?
Filozofija trgovine in naše dejavnosti je, da združujemo ljudi, ki imajo podobne poglede na preživljanje prostega časa, ki jim je blizu šport in narava terzdrav način življenja. V ta namen organiziramo tudi razne dogodke, mnogi med njimi so naravnani dobrodelno.
Ljudi v trgovino verjetno privabi tudi vaše ime?
Vsekakor je to prednost. Ljudi ne privabim samo s svojim imenom. Kupcem veliko pomeni, če jim sam prestavim produkte in jim razložim kako delujejo. Sploh v podjetju veliko delamo na tem, da ljudje lahko smuči in smučarsko opremo pred nakupom testirajo. Pri tem jim pomagata tudi moja smučarska kolega Drago Grubelnik in Rene Mlekuž.
Ste tudi menedžer nekaterim športnikom.
Leta 2006 sem v Švici z agentom, ki je bil 15 let moj menedžer ustanovila podjetje, ki se ukvarja z zastopanjem športnikov in z organizacijo športnih dogodkov. Sam se s poslovnim delom ne ukvarjam več. Sem pa še vedno tesno povezan s športniki.
Pred leti ste sodelovali tudi na nekaterih taborih za otroke. Zakaj je šlo?
Šlo je za poletne in zimske tabore, ki so potekali pod pokroviteljstvom podjetja Hit. Bila je krasna formula in če bi imel več časa, bi se lotil organizacije na svojo roko. Uživali so tako otroci kot tudi jaz.
Kako pa so vas otroci sprejeli?
Na začetku je bilo malce zadrege, potem je hitro steklo.
Še kaj delate z otroki?
Samo preko naše trgovine F+. Največkrat organiziramo dogodke za otroke, ki potekajo v sklopu tekaških prireditev za odrasle. Organizirali pa smo tudi tek za otroke. V zadnjem času za njih delam predvsem dobrodelno. Prek Formaratona smo enkrat zbirali denar za Rdeče noske, enkrat za Zavod sožitje, letos pa smo z Društvom prijateljev mladine zbirali denar za letovanje otrok na morju. Veliko se da narediti in to rad delam.
Lani ste postali predsednik zbora za alpsko smučanje. Kmalu so se na vas vsuli očitki, da ste tam predvsem zaradi denarja.
V Sloveniji je pač tako, če se izpostaviš, si kritiziran. Tudi če imaš najbolj plemenite namene, se bo javnost vedno obrnila bolj na negativno kot na pozitivno stran. Lahko vam zatrdim, da sem to funkcijo sprejel izključno za to, da pomagam popraviti stanje v alpskem smučanju. Vključil sem se tudi v iskanje novega predsednika smučarske zveze in bil uspešen. Za to funkcijo ne prejemam nobenega plačila, imam pa precej stroškov in veliko dela. Ko sem sprejel to funkcijo si nisem predstavljal, da bom imel toliko težav. Kljub vsemu imam še vedno voljo, da to izpeljem tako kot je treba.
Prej uspešen smučar, danes uspešen poslovnež. Vse vam gre kot po maslu. Tudi v zasebnem življenju. Žena nekdanja manekenka, trije otroci, hiša nad blejskim jezerom. Sliši se sanjsko.
Ni vse tako sanjsko kot se sliši. Res pa je, da sem dosegel precej ciljev, ki sem si jih zastavil, ne samo športnih. Se pa tudi jaz dnevno soočam s precejšnjim številom težav in problemov in jih skušam čim bolje reševat. Biti poslovnež v teh časih ni enostavno. Kar pa se tiče zasebnega življenja, sem vesel. Ponosen sem na svojo družino. Imam tri krasne otroke, kar je za današnji čas kar veliko. Žena ni samo lepa, končuje zadnji letnik doktorskega študija kineziologije na Fakulteti za šport. Ko gledam kaj vse se dogaja po svetu, se res ne morem pritoževati. Ne moram pa reči, da živim v pravljici.
Za nekoga, ki vas gleda od daleč in pozna samo iz medijev, že.
Ne bom se pritoževal. Predvsem me veseli, da so domači zdravi in da se imamo radi.
Koliko so stari otroci?
Alina osem, Anika šest, Jalen tri in pol.
Kakšen oče ste?
Do otrok skušam biti čim boljpošten, jim istočasno postavljat pravila in jim biti tudi prijatelj. Tako da imajo oporo in mi zaupajo.
Bo šel kdo po vaših stopinjah?
Puci ne kažeta pretiranega navdušenja nad smučanjem, sta pa vključeni v treninge umetnostnega drsanja. Trenirata, sploh starejša, zelo intenzivno in zelo zagnano. Jalen je še premlad. Lani je bil prvič na snegu. Ga bom pa skušal približati smučanju.
Zasledila sem, da ste sinhronizirali lik iz filma Ninje želve.
Z Jernejem Kuntnerjem se poznava že dalj časa in me je povabil zraven. Sodeloval sem tudi pri sinhronizaciji risanega filma Kungfu panda ena.
In kako je bilo?
Luštno!
Kako pa so to sprejeli vaši otroci?
Všeč jim je bilo slišati očija na filmskem platnu.
Kako skrbite za kondicijo?
Golf me je tako prevzel, da sem zanemaril tenis. Čeprav tudi zanj nimam dovolj časa. Zadnje čase sem začel z bolj sistematično telesno vadbo. Veliko tudi tečem.
Zasledila sem, da obiskujete treninge, ki jih vodi vaša žena.
Res je.
Za kakšno vadbo gre?
Gre za nov sistem vadbe – za visoko intenzivno intervalno vadbo. Je zelo učinkovita. Čeprav sem bil, ko me je povabila zraven, skeptičen, sem mnenje hitro spremenil, ko sem se komaj odvlekel iz treninga. Vrhunska vadba!
Za konec. Ste vedeli, da so v reviji Obrazi naredili vašo numerološko analizo?
Ne. Kaj pa je pisalo?
Če na hitro povzamem: »Jure ima vedno najboljši možni izhod v življenju, rojen je pod srečno zvezdo, ima briljantno intuicijo, naredil bo več zanimivih projektov. Leta 2012 se bo zavihtel na visok položaj v novem poslu.«
(smeh) Nimam ambicij se zavihtet na kakšne visoke položaje, v mislih imam bolj zmanjšanje svojih aktivnosti. Pa želim si, da bi to kar delam čim bolje opravil. Drugače pa upam, da vse drži, razen zadnjega.(smeh)
