Poezija je zame čaroben vrt..zasajen z besedami, ki jih poznam, a jih vendar nekdo namesto mene tako čudovito zloži in preloži in pove to, kar čutim, česar se bojim, ob čemer zadrhtim ali me zajame hrepenenje, otožnost, toplina ali ljubezen..
Ta vrt mi razširja obzorje, bogati in vodi v raziskovanje.sebe in drugih.
Hvaležna sem vsem, ki na svoj način razgaljajo sebe, se izpostavijo, me vabijo in izzivajo..Kar nekaj korajže je potrebno, da svetu priznaš svoje svetle in temne misli in želje..In zato prihajam..in odhajam iz tega čudovitega vrta spoštljivo..vedno znova in znova. Prebiram, se vračam, raziskujem in v isti pesmi odkrijem nekaj novega, posebnega, neodkritega..
Priznam, odvisna sem od besed in knjiga je zame največje izvor bogastva!
