Gozdovi, temni, in zelo veliki;
in (kakor v pesmi) dolga, dolga pot.
Z glasom v daljavo nagnjeni zvoniki.
Med listjem kos poletja ponekod.
Po tleh sledovi rilčastih živali.
Modrikasti plodovi borovnic.
V cerkveni hlad izdihani korali.
Pod njimi potni vonji spovednic.
Po dvorih pasji lajež, ki vzdiguje
se iz noči v samotni prostor zvezd.
Potoki, ki odtekajo na tuje.
Srhljivi, votli čas. Čas sovjih gnezd.
Potem tišina. Neizmerno tiha.
Sen, ki zavetno lega na oči.
Samo neslišni nočni veter diha
vanj temno hrepenenje, ki boli.
(Kajetan Kovič: Labrador, Založba Mladinska knjiga, 2014)
