Srčnost, vzravnanost, povezanost

0
203

 

Ko so me vprašali, kako je bilo pri naših v Črni gori, sem besede v naslovu izrekla brez pomisleka. Biti pri naših, biti naš – plemenska občutja, ki se mi zdijo pristna. Samo žena mrtvega sina mrtvega brata sem, pa sem Džukina. Sem snaha brata devetdesetletne samske ženske, ki je bila štirideset let čistilka v šoli in ima 115 evrov pokojnine. Kuhava kavo, nazdravljava vsako jutro s šilcem slivovke. Več kot jih pride na obisk, več šilcev žganja. A samo dopoldne! Popoldne sem šla ven, hodit po mestu, da sem jih pustila malce pospati po kosilu – čeprav je tudi moje nažgano telo hrepenelo po postelji. Njene prijateljice so me prihajale pozdravljat in vse so se prišle tudi poslovit. Džuka hodi k sosedam, ki ne morejo več iz stanovanj, nosi jim hrano. Ko greva na trg, izbira paprike iz zaboja z znižano zelenjavo. Ovenele paprike. Sebi kupi boljše. Gre od stojnice do stojnice, vse pretipa, kupi najcenejše. Pa ne kilograma paprik, samo tri ali štiri paprike.

            Veseljkov oče Vučić je odšel v partizane leta 1941 star dvajset let. Menda je bila v njihovem okraju samo ena od štiridesetih hiš partizanska, drugi so bili vsi četniki. Lahko Italijanom! Hribovita dežela je bila urejena, oni so gospodovali na čudoviti rivieri – tam so se itak že od predrenesanse počutili kot doma..

            Dom Simonovićev je koča v hribih. Pasli so ovce. Imeli so konja. Temelji domačije so stari štiristo let. Po vojni je šel Vučić v oficirsko šolo in prekomandirali so ga v Tolmin, Vipavo, Postojno, Novo Mesto, Črnomelj, Kranj, vmes pa v Libijo in kdo ve kam še vse. Iti v Slovenijo je bilo takrat prestižno. Iti v Libijo je bilo finančno sanjsko. Črnogorski oficirji so bili menda zelo cenjeni, ker so bili zvesti, bili so stražarji Tita, bili so stražarji na Golem otoku. Srečala sem jih nekaj.

            Najprej služba, potem dolgo nič, potem šele družina. Tako je rekel Veseljko.

            In zdaj vem, da je tako govoril njegov vedno odsotni oče. Upokojil se je mlad in je potem delal za cestno podjetje, morda celo kot prostovoljec. Miniral je skale, ko so gradili cesto proti Krvavcu. Doma ni imel obstanka. Družina mu je šla na živce. Hodil je v Dom JLA na šah. Večer za večerom.

            In tako dalje.

            Veseljka spoznavam, moškega, s katerim sem živela četrt stoletja.

            Nikoli ni prepozno. Predvsem pa je to tečaj iz strpnosti in sprejemajočnosti.

            Najlepši spomin na Vučića je njegovo veselje do vrta. Kjer je bila kakšna neobdelana krpica zemlje, je nasadil čebulo. Šele predlanskim v Črni gori sem dojela ta hobi. Njegov brat še vedno brklja po njivi svojih staršev. Ne je zelenjave, Črnogorci so ljubitelji mesa, a rad jo prideluje. Zlasti čebulo. In šele tu sem dojela pomen čebule. Brez čebule ni mogoče prebaviti take količine mesa. Dojela sem tudi pomen ekonom lonca. Njihova boranija (stročji fižol s čebulo, ovčetino in slanino) se kuha eno uro v ekonom loncu, medtem ko je za našo govejo juho iz najbolj starih pleč dovolj dvajset minut. Potem pa to že nekako prebaviš. Malo potisneš dol z baklavo in šilce žganja, pa gre.

            To poletje sem v zvezi z Vučićevim poljedelstvom izvedela, kakšen je bil konec stare anekdote: kasarna v Kranju je na robu vasi Veliki hrib. Ob cesti so hiše, na eni strani hiš je polje, na drugi pa kasarna – v mojem otroštvu je bila skrita v gozdu, gradili so jo že pred vojno, med vojno pa so bili v njej nemški oficirji, eden je celo stanoval v hiši mojega deda – krasen esesovec, ki je moji babici poklonil Singer šivalni stroj. Moja mama ga je poklonila prijateljici v Tenetišah, ko je dobila moderni stroj Bagat… ki sem ga kupila jaz za honorar prve zbirke … in je  menda še pri hiši … Skratka Vučić je najel precej veliko njivo na drugi strani vasi. Menda je hodil čez ograjo kasarne skozi naš vrt. Menda je bil molčeč oficir, nihče ga ni ogovoril. Med odmorom je torej hodil okopavat čebulo čez naš vrt. Lepega dne čebule ni bilo. Samo malo ji je še manjkalo. Spomnim se, da je potožil. Midva sva bila že v Londonu. Veseljko se je smejal, oče pa je bil kar precej poklapan. No, zdaj še hodim v tisto hišo, tam živi pol brat moje mame, in beseda je dala besedo in se je vse razkrilo. Čebulo je pobrala ista ženska, ki je vsem kradla zelenjavo. Kar čez ograje se je stegovala. Rutarjeva mama. Poznala sem jo. Prebrisana ženska. Spomnim se je. Drobna, hitra, prihuljena. Ni marala otrok. Menda jo je moja mama prosila, naj me vzame v varstvo, pa ni hotela. Menda sem zato morala v jasli. No, ni bila Rutarjeva mama kriva, če je moja mama imela nezakonskega otroka. Na vasi se pač ni pomagalo kurbam. Naj počiva v miru.

            Tudi moja mama, če sem že pri tem.

            Vsi so torej vedeli, kako je bilo z Vučićevo čebulo. Z oficirji niso govorili. Oficirje so gledali postrani. Bili so pač tujci. Govorili so tuj jezik. Naši fantje so morali govoriti njihov jezik pri vojakih. Poznam nekaj moških, ki se niso imeli lepo v vojski. Samo zadnje čase se kdo oglasi s kančkom nostalgije – zlasti ko reče, da mladim fantom dandanes samo to manjka, da bi jih kdo v roke vzel po vojaško. Pa smo tam, spet se nasilje kaže kot zadnja rešitev. Ljubezen gor ali dol, demokracija gor ali dol, trda roka, odločen orač, to bo rešilo svet – vsaj začasno.

            Tako je bilo. Nima smisla prikrivati. In tako je. Žal.

            Tako je torej oče Vučić živel v Sloveniji in se je za teden ali dva vsakih nekaj let oglasil v Črni gori. Veseljko je bil tam samo dvakrat, zadnjič leta 1964, star 14 let.

            Po desetih letih brez Veseljka so mi umanjkali Simonovići. Tu sem v stiku z njegovo mamo, enkrat na leto z njegovima bratom in sestro. Spomin bledi, vse začne polzeti iz dosega … rada bi razumela, rada bi bila prijazna do vseh, rada bi vsaj v družini doživela bratstvo in enotnost. Odkar sem se vrnila iz Londona, sem se navezala na družino svojega oče, zbližala sem se z mamino, sprejeta sem bila v družine prijateljic, pa mi to ni zadoščalo. Manjkala mi je Simonovićevina. Zdaj bi kar božala. Žal mi je za vsak trenutek odtujenosti.

           

           Črna gora je tudi moja dežela, zato težko rečem kaj slabega o njej. Bi se našlo, saj se tudi tukaj marsikaj najde. Presenetljivo je, koliko je podobnosti, vsaj glede slabega.

            Lahko pa brez avtocenzure komentiram njihovo obnašanje v parlamentu, saj ima Veseljkov stric prenos nenehno odprt, delal je na občini in kasneje v skupščini. Študiral je v komunistični šoli, na izpite se je z vlakom vozil preko Bosne v Beograd, postal je pravnik. To je velik dosežek za fanta, ki je ovce pasel. Zvestoba je opravičena in iskrena. S srcem je še vedno politik. Naglušen je, zato je curljalo vame, tudi če sem bila s hrbtom obrnjena proti ekranu. Odpira tudi prenose zasedanj v Beogradu. V Podgorici jih prihaja na seje četrtina, kak dan manj, v Beogradu pet, deset poslancev. Zgodi se, da glasujejo za uvedbo amandmajev, pa ni ne glasu ZA ne PROTI in nihče se ne vzdrži. Torej tudi tisti, ki predlaga spremembo, ne pride volit. Biti politik ali delati kot politik, to je vprašanje. V Podgorici večina voli ZA, da pospešijo sejo. Všeč mi je Krivokapić – na videz. Opa!, sem rekla. Pa nima sreče z ženskami, mi reče Džuka. Prisrčno. In mesiva dalje testo za slivove knedeljčke, kakšnih osemdeset naenkrat, da jih potem nesemo k sosedom, pa k drugi snahi in vnukinji sestrične. Isto velja za sarmo, za fižol, za baklavo. Vse je na veliko, kljub revščini, ki jo vsi po svoje tolčejo. In vse si delijo.

            Poseben pa je Budo! Budomir Simonović piše knjige o prikritih zločinih druge svetovne vojne in obdobja neposredno po njej. Dvajset tisoč naklade, ponatisi. Raziskuje jame, obiskuje morilce in heroje. Napisal je tudi zgodbo o neki herojki Olgi, ki je bila Slovenka, dvakrat ranjena.

            Tla bivše Jugoslavije so prepojena s krvjo. Grozljivo je. Kdaj se bo vse to sfiltriralo?

            Budo je prej ko ne srboljub in je seveda jugonostalgik. Črna gora se je osamosvojila s komaj zaznavno večino. Vpliv Srbije je močen. Vpliv srbske cerkve je sporen. Ruski in evropski vpliv. Nato. Trk interesov. Evropa ne bo rešila tega. Podobno bo, kot je v Ukrajini. Čeprav bojo Srbi in Črnogorci vsi v Evropi, ne bojo prenehali hujskati drug drugega.

           

            Zelo drugače je kot pri nas – na prvi pogled. Ne vem, kako bo, ko bo pri njih treba sprejeti evropsko odločitev, da je komunizem totalitarni režim. Težko jim bo, ko bo treba dati zastavo z zvezdo v arhiv. Težko bojo sneli Titove fotografije. Težko bo dati borčevske značke v predal. Težko bo, ko bojo morali priznati, da se nedolžni četniki iz Zidanega mosta niso vrnili v Črno goro in umrli naravne smrti. Težko bo doumeti razliko med komunistom in partizanom. Težko bo oprostiti tistim, ki niso bili v partizanih. Sprava se še niti v besedo ni oblikovala.

            Težko se bo opredeliti do vojnih zločinov v času napadanja Dubrovnika. Zdaj so šele spregovorili o tem, da so namenoma odlašali z razčiščevanjem (no, saj tudi pri nas ni vse čisto, pa je šlo le za deset dni vojne!). Sodnica je pod vprašajem, ker je dovolila, da so tožbe v zvezi s tem zastarale. Naj se vsaj opraviči in odstopi, ji prigovarjajo. A ona se ne da. Ko se je pokazalo, da je pod vprašajem Črna gora, so sprejeli na tisoče beguncev iz Kosova, a ne bojo mogli opravičiti izgona muslimanov v Bosno ob izbruhu vojne, ko so bili še pod močnim vplivom Miloševićevega Beograda. Večina tistih, ki so imeli "jugoslovanske službe", se še danes proglaša za Srbe črnogorskega porekla, trenutno so v opoziciji, a vsake volitve je Črna gora kot samostojna država pod vprašajem. Drži se srbske strani Bosne. Ima dragoceno morje. Izbrisanih se še niso lotili. To bo groza. Na naslovnicah je potni list srbskega duhovnika – je začasni državljan? Če hujska proti Črni gori in nagovarja črnogorske vernike kot Srbe, potem je pravzaprav sovražnik ljudstva? Težko razumem. Cetinjske črnogorske pravoslavne cerkve ni mogoče izbrisati, a ji tudi ne dovolijo samostojnosti. Med vojno so črnogorski duhovniki bežali. Poznam enega. Mi je povedal, kako je bilo. Šele zdaj na univerzi ustanavljajo oddelek za črnogorski jezik. Polemizirajo o tem, da je Njegoš pisal v črnogorščini, ki ni temelj srbskega jezika in srbske literature, temveč je temelj črnogorskega naroda.

            To je šele začetek!

            Težko se bo sprijazniti s propadom industrije. Vsepovsod zevajo ruševine starih tovarn. Po načetosti zidov je jasno, da niso propadle šele ob propadu Jugoslavije, temveč da so bile okleščene do drobovja že prej, ko desetletja ni nihče vlagal vanje – saj ni bilo česa vlagati, ko pa ni bilo česa proizvajati. Kdaj so že nehali kaditi cigarete brez filtra! Kdaj so že izgubili slovenski trg! Šla sem na premiero filma, ki so ga naredili letos ob sedemdesetletnici Podgorice. Ob umiku Nemcev iz Albanije preko Črne gore so zavezniki Podgorico zbombardirali do tal. V filmu je prikazana obnova mesta. Bloki, ministrstva, šole, parki, vse je bilo narejeno takorekoč čez noč. Delavne brigade, ja, veliko zagnanost so pokazali mladi, preden so se takoj po vojni porazgubili po šolah in tovarnah med Triglavom in Dževželijo! Povedali pa so, da so najprej gradili nemški vojni ujetniki! Ničesar niso rekli o domači nekomunistični suženjski delavni sili. Podgorica je postala glavno mesto, Cetinje, sedež črnogorskih kraljev, patriarhov in aristokracije, so prepustili zobu časa – razen nekaj obnovljenih vil, ki jih posedujejo tuja veleposlaništva, in razen predsednikove palače so Cetinje dandanes manjše od našega Tržiča, meščanske hiše pa manjše kot hiše na ljubljanski Trubarjevi. A radi bi Cetinje spremenili v glavo mesto, kot je bilo skozi stoletja pred vojno. Simbolično jim uspeva, realno pa je nemogoče. Že zaradi stisnjenosti med gole gore. Ni kje zidati. Razen če bi naredili mesto v stilu New Yorka.

            Prišel je Tito in njemu na čast so se odločili, da se bo Podgorica preimenovala v Titograd. Zdaj večina ne mara imena Podgorica, češ da ni bilo referenduma o spremembi imena. Kako je bilo z našo Titovo? Ali so Velenje zdaj Velenje, ali so še Titovo Velenje?

            Kako hitro je bilo mogoče spreminjati leta 1945! Zdaj bi radi razmišljali, tehtali, soodločali.

            V filmu mi je padla v oči slika tobačne tovarne sredi mesta, vsak dan sem hodila tam okrog. Tam so delale v glavnem ženske, ki so prišle s podeželja. Zdaj je tovarna šrkbina brez upa rešitve. Menda so se po vojni vsi policaji poročili z delavkami iz tobačne in za vse so se našla stanovanja. Po velikosti tovarne sodeč je v njej delalo veliko žensk – torej je bilo tudi veliko policajev. Itak pa je vsak nekaj postal, ko je prišel v Titograd, mesto priložnosti za vse. V prizorih o razvedrilu je videti stotine kopalcev na reki Morači, vsak park je imel koše za košarko in mreže za nogomet, taksist je povedal, da so se vsi vozili s taksiji, da cel dan ni ugasnil motorja. Zdaj na pločnikih prodajajo štrucam kruha podobne kepe tobaka – menda je skadarski tobak še vedno najboljši v Evropi. Taksisti imajo še posel, a to zato, ker vožnja kamorkoli v centru stane 1 evro, pet kilometrov in dlje pa 3. Taksija ne moreš ustaviti na cesti, moraš ga poklicati po telefonu. Tako ne morejo delati na črno, tako zasluži telecentrala, zasluži agencija, taksistu pa ostane od enega evra – koliko? V Cetinje se pelješ za 20 evrov, 50 km. Mestni avtobus stane 30 centov. Osebni avtomobili stojijo, povsod, brez pravil.

            Zemlja je neobdelana – razen velikanske plantaže na ravnini med Podgorico in Skadarskim jezerom, na edini ravnini, ki jo je sploh mogoče obdelovati s stroji. Trte, sadje. Ni videti toplih gred za zelenjavo. Videla pa sem, da je ob vsaki vrsti trt speljana cev za namakanje. Podnebje je vroče, vode imajo na srečo dovolj – le da mnogokje ni več pitna. Si pa predstavljam, da je bilo tudi področje, kjer je zrasla Podgorica, rodovitna zemlja, povedali so mi. A Črnogorci so delali po kasarnah, ječah, Titovih letoviščih. Ni jim bilo treba več obdelovati zemlje in pasti ovc. Zdaj pa ne znajo. Onesnažili so vse. Tudi na planini gnojijo, seveda. Tudi slive za šnops so škropljene. Neko mesto ima vodo tako, da ni primerna niti za umivanje. Prav te dni je bilo v središču pozornosti, saj so politiki zvračali krivdo drug na drugega. Tisti, ki so bili zadnje štiri leta na oblasti, zdaj z opozicijskih klopi vpijejo na te, ki so na oblasti zdaj. Filtrov pa ne bo nihče ukazal zamenjati – to bi nekaj stalo in vsi imajo povsod sorodnike in nihče noče škoditi svojim.            

            Poljedelstvo in živinoreja sta mrtva že vsaj petdeset let. Simonovići na primer plačajo kosca, seno pa potem zažgejo – čudovito gorsko seno, polno zdravilnih rastlin. Vasi so prazne. Tam, kjer je bila včasih tržnica, so postavili halo iz stekla in betona. Dve tretjini prostora zavzema supermarket z uvoženo zelenjavo, ki se menda ne kvari. Tretjina prostora pa so cementne mize, ta ali ona, vsaka deseta, je zasedena. A kupcev ni. Italijanske limone so boljše od domačih. Drevesa pa so polna pomaranč, mandarin, limon, kakijev. Ob cestah venci suhih sliv. V stanovanjih desetlitrske plastenke žganja. Vozijo se v Vojvodino po odojke. Velikanske zamrzovalne skrinje imajo.

            Elektrika pa je ali pa je ni, še vedno.

            Pred letom in pol so še imeli Mercator. Od slovenskih reči so takrat v Mercatorju prodajali toaletni papir Paloma in Radgonsko penino. Letos Mercatorja ni več. Na njegovem mestu je pol manjši supermarket z drugim imenom (lastnikom) s pol manjšo izbiro. Radgonska penina, zlata in srebrna, se še najde, papir Paloma tudi še. Vesela sem bila marmelade Natureta v neki delikatesni trgovini. Kupila sem vse štiri kozarčke. Za darila. Stara zaloga verjetno.

            Kako so tam prodajali Merkatorjeve nepremičnine?

            Turizem je možnost, ki še ni izkoriščena. Prodajajo cele zalive. Kupi mogotec, razrije, propade, kupi drugi. Avstrijska banka je te dni od nekega propadlega Rusa kupila čudovit zaliv. Kupil ga je kot naložbo, a omagal. Iz zaliva je naredil gradbišče. In nekdo drug, kitajske povezave, je začel graditi velikansko turistično naselje – nihče ne govori o tem, kako bojo turiste pripeljali tja, kje bo parkirišče, kdo bo poskrbel za vodovode in odplako, kdo bo poskrbel za stanovanja delavcev v hotelih, kam bojo ti šli v zimskem mrtvem času… in kam bojo hodili v vrtec in šolo njihovi otroci. Nastaja nova Portugalska. Ne morem si misliti, kje v Budvi je prostor za avtomobile bogatašev, ki so lastniki hiš na Svetem Štefanu. Tam ni prostora za letališče.

            Manj ko sprašujem, bolje je.

            Bila sem v prekrasnem zalivu, ki je bil rezerviran za počitnice oficirjev jugoslovanske vojske, blizu Barija. Zdaj je kasarniški dom na krasni vzpetini zapuščen. Okrog in okrog visoko gričevje, srebrni gozdovi oljk, čudovitih starih dreves. Letos niso rodile. Preveč dežja.

            Turistično naselje ob izlivu Bojane na meji z Albanijo je tak kot naš bohinjski kamping – petdeset let ni videlo pleskarja ali inštalaterja.

            In še nekaj me skrbi. Črnogorcev ni niti pol milijona, čisto malo manj kot polovica se ima za Srbe črnogorskega porekla. Komaj najdejo ljudi za eno garnituro poslancev in ministrov, pa rabijo tudi opozicijo. Ko bojo v Evropi, bojo rabili še eno garnituro. Že pri nas je težko, pa nas je trikrat več!

             

            Bila sem tudi na izletu v Albaniji. Videla sem vrsto zloglasnih bunkerjev: kot malo večji dežnik velika betonska kupola z luknjami – iz obdobja komunizma, iz obdobja, ki je tam trajalo in trajalo in pustilo trajen pečat. Na prvi pogled: ob precej novi "avtocesti" iz Podgorice proti Skadarju, ki teče vzdolž Skadarskega jezera, posamezniki, morda Albanci, ki delajo v tujini, gradijo velike stanovanjske hiše – za veliko njivo prostora, hiša na sredini, mogočna ograja, a nobenega drevesa ali grma ali vsaj vrtička za zelenjavo. Pa bi raslo, saj so stare hišice skrite v nasadih limon, mandarin, pomaranč, kivijev. No, v mestu pa "napredek": velik bel cementni trg, velika džamija, razpadajoča blokovska naselja. Nikogaršnji psi poležavajo na zimskem soncu – opazila sem, da imajo nekateri v ušesih označbo, podobno kot pri nas teleta – so tudi tako veliki. Mestno središče, dve, tri uličice, avstroogrske hišice in majcene trgovinice, slaščičarnice, pa na tone kitajskega blaga na pločnikih, kar po tleh – prepoznam po vonju – kitajski poliester oddaja strupene hlape. In kupi ponošenih čevljev.

            Nisem pa videla, da bi kdo kupoval. Njihovo početje je v glavnem prodajanje zaradi prodajanja samega. V Črni gori pa so ljudje tudi prodajati že nehali.

 

            Upam, da se motim. Nimam pravice o ničemer soditi. V Albaniji sem bila samo nekaj ur. V Črni gori dva tedna. Pa nikogar ne želim žaliti. Vsak ima rad svojo deželo. To je velika sreča.

 

            Ker pa je konec leta, hočem na vsak način zaključiti s čim svetlim. Brskam, brskam. Se najde, a je trivialno. Dobre novice nikogar ne zanimajo. Nočem se hvaliti – no, saj se nimam s čim.

            Pa vendar: šla sem na koncert v narodno gledališče v Podgorici. Že zato, da bi videla notranjost. Lepo, zastarelo gledališče imajo. Čajkovski. Serenada , Nokturno, Pezzo capriccioso, violončelo in orkester, Romeo in Julija. Sama čustva. Ruski solist in dirigent Denis Šapovalov, učenec Rostropoviča. Slovanska duša! Ni bil le koncert, Denis je naredil predstavo, ki je trajala od prve do zadnje note. Na koncu je dodal še solo jazzovsko skladbo, tako da sem pomislila na dva prekrasna fanta, ki nastopata pod imenom 2Chelos. Glasbenik, ki je bil zadolžen za prvo violino, je prejšnje leto gostoval v ljubljanski Filharmoniji na Mozartinah. Ne morem se spomniti njegovega imena. Milo se mi je storilo.

            In milo se mi je storilo že pred koncertom. Na hodniku v gledališču imajo obešene fotografije z raznih predstav. Oko mi je planilo na znano pojavo: Jernej Šugman v zložljivem stolu, senčnik, plaža. Zleknjen do popolnosti. Oblečen v bogataša. Pusti se streči. Cela zgodba na eni sliki. Naslov: Letovanje. Spravil me je v krasno voljo. Prepričana sem, da so so mu krohotali, pa četudi je bila igra morda grenko trpka.