| Majhni otroci namreč doživljajo poplavo misli, občutij, vzgibov in preferenc, vendar jih niso sposobni imeti hkrati v glavi, da bi si izoblikovali jasno sliko.
Danes z vami delimo šest načinov, kako razmišljajo predšolski otroci – ko jih razumemo, lahko bolje poskrbimo zanje, se povežemo z njimi in jih omogočimo zdrav razvoj.
Majhni otroci »zapolnijo praznine«, ko poskušajo razumeti svet
Majhni otroci niso sposobni razumeti konteksta ali upoštevati več kot enega elementa pri reševanju problema. Svet vidijo po koščkih, zaradi česar so slepi za številne signale in dele kontekstualnih informacij, ki so odraslim samoumevni. Konteksta ne morejo brati, ker ne morejo hkrati zadržati vseh različnih zornih kotov naenkrat.
Na primer: noseča mama je svojega tri leta in pol starega sina peljala na pregled z ultrazvokom, da bo prvič »videl« svojega sorojenca. Ko je videl, kako se sorojenec premika po ekranu, je začel nenadzorovano jokati. Ko ga je mama tolažila z besedami: »V redu je, otročiček je v redu, ne skrbi,« je deček zavpil, »Ne, mami, ne! Zakaj si pojedla dojenčka?!«
Starši in majhni otroci pogosto ne delijo istega pogleda na svet, kar lahko vodi do številnih nesporazumov.
Majhni otroci povedo tako, kot je, in vedo, kaj je prav, čeprav s svojim vedenjem ne pokažejo tega
Majhni otroci so nebrzdani v izražanju in doživljanju in so brez samonadzora. Preden kaj naredijo, se ne ustavijo in pomislijo; delajo v skladu z instinktom in čustvom. Politična ali socialna korektnost v njihovem načinu razmišljanja ne obstaja, svoje ideje pa bodo delili brez zavor.
Izziv je ohraniti integriteto majhnega otroka in se ne pretirano odzvati ali ga sramotiti, ker je zvest samemu sebi. Če naj spodbudimo otroke k osmišljanju njihovega sveta, moramo spodbujati njihovo težnjo, da poročajo o njem. Ob nemotenem razvoju bodo majhni otroci na neki stopnji pomislili dvakrat, preden bodo spregovorili. Do takrat pa potrebujejo prostor za osmišljanje sveta, kakor se poraja pred njimi, čeprav jih lahko spodbujamo, da to počnejo, kadar smo sami z njimi.
Prav tako majhni otroci niso sposobni povedati prave laži, saj ne morejo v mislih imeti hkrati resnice in neresnice. Ker nimajo skritih misli ali notranjega konflikta, resnično verjamejo v to, kar povedo.
Pomanjkanje notranjega konflikta pri majhnih otrocih prispeva ne samo k izbruhom frustracije, ampak tudi k stopnjevanju zabave. Če je bil majhen pljusk zabaven, potem mora biti večji pljusk še zabavnejši.
Čista radost je razlog,
zakaj so objemi majhnih otrok zdravilni
in njihovo hihitanje tako nalezljivo.
Kdor osvoji njihova srca, je resnično oboževan, saj v njihovem veselju ni nobenih skritih načrtov ali neporavnanih računov. Nobene zagrenjenosti ni v njihovih srcih, nobenih neizpolnjenih pričakovanj in nobenih zamer. Njihova ljubezen je v svojem izrazu čista.
Več o tem, kako razmišljajo predšolski otroci, preberite v novem članku na našem blogu.
|
