Olmo ima rad svoje življenje;
vse, kar počne iz dneva v dan,
vse, kar vidi v ogledalu iz jutra v jutro,
in filme.
Različne zvrsti filmov –
takšne, da se mu vrti od smeha in pozabi na vsebino,
zapletene, da ne razume več, kam je postavil televizor,
zapleteno dolgočasne, ki mu vzamejo voljo do novega fotelja pred televizorjem.
Če ne bi bil zaposlen na banki, bi bil filmar.
Danes je en navaden dan, ki ga Olmo namerava preživeti kot po navadi.
Avtomobil vžge,
potem ugasne
in ne vžge več.
Olmo se bo do službe sprehodil peš.
Sprehod čez park na sveže pomladno jutro. Čudovito, Olmo!
Ampak službeni kovček je ostal v avtu?!
Nič hudega! Olmo se že dolgo ni sprehajal z rokami v žepu in si požvižgaval …
Kako že gre tista pesem??
Na prehodu za pešce je huda gneča. Levo, desno, spredaj, zadaj … spodaj,
vsepovsod
zamišljene glave,
zamišljeni pasji smrčki
… in ena zlata ribica.
Kaj pa navzgor?
Kip angela na vrhu stolpnice? Kdo bi si mislil!
Olmo je velik ljubitelj umetnosti, zato je očaran.
( Čeprav se čaplje na kiparstvo naravnost požvižgajo) …
Kot kaže, bo Olmo zamudil službo. A ni nujno!
Namesto na uro, bo odslej gledal na marjetico, ki si jo je pravkar pripel na zapestje.
Olmo rad pobira rože, ki ljudem popadajo iz šopkov. Po tem ve, da ga imajo ljudje radi …
Vstopil bo na avtobus, čim bo manj gneče …
… na sedmem avtobusu, ki pripelje mimo, skoraj ni gneče.
"Končno poznam vozni red avtobusov na pamet," si oddahne Olmo.
"Je bil že skrajni čas!"
Ampak klopca, na kateri je vadil vozni red avtobusov, je bila na sveže prepleskana.
Olmo opazi v izložbenem ogledalu, da je ves črtast.
Prav fino, ker poleg njega stoji dama
s črtastim plaščem,
črtasto torbico,
črtastim pudljem.
Olmo je nad svojo bolj moderno podobo naravnost navdušen!
Naslednjič bo po klopci povaljal še
dolgočasni službeni kovček
in fotografijo stavbe, v kateri je zaposlen.
Se pa v naslednjem trenutku usuje ploha in Olmu opere črte.
In frizuro.
In časopis.
In sendvič.
Njegovi čevlji so pa končno čisti.
Aha! Torej so modri. Zanimivo.
Olmo hiti naprej, vendar …
V naslednjem križišču se odvija gledališka predstava pouličnega gledališča.
Tega Olmo ne sme zamuditi. Saj je skoraj filmar!
Mož v uniformi fotografira avtomobile različnih oblik,
medtem ko se gruča ljudi
… pogovarja
… dogovarja
… pregovarja
… se vleče in cuka za očala, lase, ušesa.
Olmu se kar vrti od smeha!
Čisto zavrti, ker sploh ne opazi svetilke na pločniku in …
Na urgenci sreča
gospodično Rosano, uh, dolgo se že nista videla …
Olmo in Rosana imata v resnici veliko skupnega:
ljubezen do filmov
… in pouličnega gledališča,
ljubezen do uličnih svetilk,
pa roki v mavcu, seveda.
Kakšno srečo ima Olmo! Kdo ve, kdaj je bil nazadnje na zmenku??
V službi je čas za kosilo že mimo.
"Zguba si, zguba!" se repenči Olmov šef.
"Niste zguba. Samo osamljeni in žalostni ste," ga potreplja Olmo,
ki besede razume vedno po svoje.
In mu na koncu podari še močan objem.
Olmo ne ostane brez kosila,
ostane brez službe.
Imenitno! –
ker bo končno lahko cele dneve pobiral zavržene rože in
nekoč morda odprl ZAVETIŠČE ZA ROŽE.
(Sicer bi bil filmar.)
"Kakšen čudovit dan!" zavzdihne Olmo, očaran od lune,
potem ko mu pred nosom spelje zadnji
avtobus.
"Kot v filmu!"
