Poezija, ki se je rodila na delavnici, ki je potekala v okviru natečaja (Brez) mejno potovanje, pod vodstvom Gabriele Babnik.
KARMEN VIDMAR: POŠASTNA SVOBODA
jesenski zvoki listov
se golo sesedajo na razmetano tišino
čas se je ustavil in dnevi nimajo imen
odtrgani presekani Gorici
sta skriti v plasteh
zdi se kot da je preteklost ulovljiva
žalostne oči iščejo obraze
in pripenjajo besede in slike
ki drhtijo na papirju
na balkonih pojejo Halelujah
na facebooku recitirajo poezijo
s kolebnico preskakuješ dneve
slačiš in oblačiš obdajajoči prostor
preganja te zgoščeni molk
svetloba udarja ob stekla
bolniških sob
telesa se upirajo nevidnim čeljustim
ki grizejo pljuča
medicinske sestre v maskah in vonjem
po razkužilih
zadržijo občutke in skrivajo kašelj v rokavu
zidovi dihajo glasno
skozi okno opazuješ
pokrajino ki pleše folkloro
počutiš se
kot ptica ki se zaletava v okensko šipo
vidi odsev dreves in ne more
vzleteti
