Poezija, ki se je rodila na delavnici, ki je potekala v okviru natečaja (Brez) mejno potovanje, pod vodstvom Gabriele Babnik.
Marjeta Žnidarič: KOVITO ZMAJ
Kdaj, če ne sedaj,
ko hodim tudi jaz okoli kot zmaj,
bi premagala samo sebe in
tebe Kovito zmaj.
Poslušam vse okoli mene
in predvsem samo sebe.
Pa, kdo in kaj sem jaz,
da bi hotel ti me Kovito zmaj?
Kaj dobiš ali izgubiš?
Zmago ali poraz!
Toda, jaz sem JAZ.
Ne predam se, nikoli!
Pridi Kovito zmaj, samo pridi,
ti zmaj, Tolovaj!
Vsak dan, vsepovsod,
vsak trenutek te čakam.
V vsakem dihu, pogledu, srčnem utripu,
dotiku ali besedi je moja moč!
Zavestno skrbim, da je ogromna,
čutim jo znotraj sebe in
razdajam jo drugim.
Ne maska, ne razdalja,
ne osama, nič me ne odvrne na poti do zmage.
Vidim cilj in tam te ni!
Pot je sicer še dolga, pohodnikov veliko.
Volja in moč priti do cilja
pa sta enormna, ja, neskončna!
Na vrhu bom JAZ in vsi moji,
sonce in tista ptica, ki se ji reče SVOBODA.
In, vem, tudi zmaga bo moja – naša.