Pretegnem se in sama sedem za leseno mizo v domači kuhinji. Na mizi steklo, pod steklom čipka, nad steklom keramični krožnik: na njem rumeno zapečena tortilja s čebulo ali vsaj dober približek te. Iz žepa izvlečem telefon in ga odložim prav poleg krožnika, kot da bi bil obvezen del jedilnega pribora. Zrem v odrezan košček pretople, ravnokar pripravljene hrane in se spominjam. Jed, ki mi je po nekaj mesecih že lezla skozi ušesa, mi zdaj vzbuja skomine in me popelje v deželo krompirjeve tortilje …
Zagotovo vem, da sem v Španiji, ko zagrizem v slastno tortiljo. Občutim polnost teh preprostih sestavin: krompirja, jajc in ekstra deviškega oljčnega olja. Fuzija okusov, vonjev, proteinov in vitaminov me ponese deset kilometrov nad zemljo, pa čeprav sem ravnokar pristala. Ne, to ne morejo biti sanje, si navdušeno ponavljam, in nikomur me ni treba uščipniti, da bi preverila resničnost tega občutka in dejstva: tukaj sem, znova in znova. Priznam, španska specialiteta ima name čudežni učinek. Ne oziram se na to, da je tortilja v prvem kafiču, ki ga najdem v radiju petstotih metrov od letališča, le sled prave sveže dišeče okrogle strukture, ki jo španske gospodinje in gospodinjci ponosno razstavljajo pred mano. Sumim, da glavna začimba ni sol, kot mi skromno priznajo, temveč gostoljubnost: ljubosumno varujejo skrivnost avtentične recepture.
Z eno roko nastavljam mobilno omrežje, z drugo že maham natakarju in mu naročam una ración de tortilla de patatas y zumo de naranja.[1] Tortiljo je treba z nečim poplakniti po suhem grlu, ki se je izsušilo med turbulentnim letom. Plastenko vode sem hočeš nočeš zavrgla pri varnostnem pregledu, cena nove pa tam zgoraj poskoči v nebo. Moja usta so kot Almeria, Murcia ali Alicante v sušnem obdobju. Hrepenim po žlahtni tekočini, tekočem zlatu, ki mi bo po krvi pognal novo dozo C‑vitamina. Še preden prejmem avtomatično sporočilo s kontaktnimi podatki ambasade, ki me vsiljivo opozarja na morebitne zaplete na tej poti, v rokah že trdno držim pribor ter nestrpno čakam, da mi postrežejo. Konzularno pomoč ob nezgodi, izgubi dokumentov ipd. lahko nudi veleposlaništvo RS Madrid, se izpiše na ekranu. Mojim utrujenim očem se zdi, da besedilo utripa kot signalna luč vseh barv na kontrolnem stolpu letališča. Zaščitniško stisnem črno torbico in potegnem kovček bliže k sebi: nesreča nikoli ne počiva. Tudi ko mi postrežejo z izbrano jedjo, pogleda ne odtrgam od telefona. V prvi uri po pristanku preprosto moram vsem sporočiti, da sem pred petnajstimi minutami ponovno pristala v svoji obljubljeni deželi. Ya en territorio español,[2] napišem. Španski stavek začinim z nekaj dramatizma: naj se ve, da spet veselo paradiram po deželi Don Kihota.
In čeprav krompirjeva tortilja zame ni več španska vas, Špance še vedno rado zaskrbi, da bi kakšen prišlek spregledal njihovo glavno specialiteto. Živo se spominjam mesecev virtualnega dopisovanja, ko sem Antonia poznala le bežno. Jaz nimam stalnice v življenju: nekaj mesecev tu, nekaj mesecev tam, kakor dopuščajo vremenske razmere. Pretežno jasno ozračje kaj hitro prekrijejo črni oblaki. Sem kot letalo sredi turbulence: letim visoko, zračni tokovi pa so nepredvidljivi in lahko se zgodi, da padem nekaj metrov globoko. Fizična razdalja ni botrovala pozabi, najini stiki so bili redni in pristni. V enem izmed vsakodnevnih večernih pogovorov me je resno vprašal: ¿Cómo te gusta la tortilla? ¿Con o sin cebolla?[3] Čeprav je bilo med nama približno 1531 kilometrov zračne razdalje, sem začutila, da gre zares. Zaslutila sem, da je pravilen odgovor samo eden. S čebulo, sem negotovo vtipkala in pritisnila pošlji. Muy bieeen.[4] Odlično, prestala sem prvi del kviza in si prislužila dodatno točko. Prvemu vprašanju je sledilo drugo: ¿Bien cuajada o poco hecha?[5] Takrat sem stanovala v Italiji, zato sem se dobro zavedala, da tudi s to dilemo ni heca. Pred očmi so mi poplesovale krepko tiskane črke v imenitni restavraciji: Se prevedete mangiare un manzo ben cotto, vi consigliamo di non ordinarlo (če mislite jesti dobro zapečeno goveje meso, vam svetujemo, da ga ne naročate). Opozorilni drobni tisk na vrhu jedilnega lista je name deloval kot grožnja. In čeprav se mi ob tatarskem bifteku vedno cedijo sline, sem se želela izogniti vprašanju in natakarjevemu zgroženemu pogledu, kako zelo zapečen oziroma bolje rečeno surov je zrezek, ki ga bom dobila na krožnik ter se raje držala preverjene kombinacije: pašte s paradižnikovo omako in baziliko! Tokrat pa sem se po krajšem premisleku le odločila tvegati, misleč, da Španci le niso takšni gurmanski skrajneži in izbrala odgovor A. Ah, todos tenemos errores,[6] mi je zaprepadeno odvrnil španski sogovornik na drugi strani.
V Španiji obstajata gibanji sčebulnistov in brezčebulnistov, ki delita državo in njen narod na dva dela. V primerjavi z Italijo, kjer so pravila jasna vsakemu zavednemu Italijanu (ne razkuhaj testenin, ne lomi špagetov, bog ne daj jih mešati z mesom itd.), ju karakterizira pomanjkanje notranje enotnosti, saj se v obeh polih skrivajo simpatizerji »dobro zapečene« oziroma »manj zapečene« tortilje, ki otežujejo miroljubno in skladno obedovanje že tako polarizirane gurmanske skupnosti. Pomembnost vprašanja se lahko kosa s prav tako polemičnimi temami, ki burijo duhove v španski družbi in vnemajo živahne politične razprave na družinskih srečanjih, kjer so različno misleči primorani sesti za isto mizo. Včasih se na nedeljsko kosilo prikrade zet, svak ali bratranec: pripadnik nasprotnega gibanja. Posameznik, ki se je znašel v manjšini, s svojimi idejami povzroči glasen rompompom v kuhinji. Lonci, ponve in celo porcelanasti krožniki letijo po prostoru v vse smeri. Mislim, da sem vas na tej točki že prepričala, da se za krompirjevo omleto skriva kompleksna ideologija.
Ob mojem strumnem korakanju po poteh spomina ter pridiganju imaginarnim sogovornikom, ki niso več kot le plod prebujne domišljije ter najvidnejša posledica skrajnega dolgčasa, se je košček tortilje na vilicah popolnoma ohladil. Glasen, a kratek pisk, ki naznani prejem novega sporočila, zareže v smrtno tišino prazne kuhinje: Ob vrnitvi iz tujine bodite pozorni na svoje zdravje. Če se slabo počutite, kašljate in imate vročino, ostanite doma, po telefonu pokličite svojega osebnega zdravnika in preverite ravnanje glede bolezni … Po mislih se mi svaljka beseda TUJINA. Tako čudno zveni, zdi se kot odmev, ko na glas preberem avtomatično generirano besedilo, ki me je nasilno vrnilo v togo resničnost zaprtega prostora. Nejevoljno spremenim nastanitve omrežja iz avtomatskega iskanja na ročno: nujen ukrep, ko živiš preblizu italijanski meji. V usta ponesem težko pričakovano tortiljo. Pričakujem eksplozijo okusov, ki bodo razvajale moje občutljive okušalne brbončice, mi ogrele srce ter me ponesle tam daleč na madridsko letališče … Nič od tega. Občutim pravo razočaranje. Okus tortilje ni enak tisti, v katero lačna življenja pogumno zagrizem, ko vem, da se pred mano začenja nova španska avantura. Zdaj ne meljem več misli, temveč hladno tortiljo na belem krožniku.
[1] Eno porcijo krompirjeve tortilje in pomarančni sok.
[2] Že na španskem ozemlju.
[3] Kakšno tortiljo imaš rada? S čebulo ali brez nje?
[4] Zelo dooobro.
[5] Dobro zapečena ali še sočna?
[6] Ah, vsi imamo napake.
