Majda Artač Sturman
Avtor fotografije: F.Sturman
Spomini na deda, spomini na babico
Kramljanje ob stosedemdesetletnici Jurčičevega rojstva
Zapis je bil objavljen 2. oktobra 2014 v tedniku Novi glas (letnik XIX., št. 35)
Radi se spominjamo obletnic, nekatere pa, kot da gredo precej neopazno mimo nas. Zdi se mi, da to velja za stosedemdeseto obletnico rojstva priljubljenega slovenskega pisatelja Josipa Jurčiča, urednika in časnikarja ter avtorja prvega slovenskega romana Deseti brat.
Koliko mladostnih spominov me povezuje z Jurčičem! In kot je v mladem Josipu, rojenem 4. marca 1844 na Muljavi materi Mariji Jankovič in očetu Marku, preprostemu stiškemu kočijažu in kmetu, budil in buril domišljijo ded Jože s svojimi slikovitimi in skrivnostnimi pripovedmi (naj med zgodnjimi deli navedem zbirko Spomini na deda 1863), tako so me kot odraščajočo deklico pritegovale Jurčičeve zgodbe o tihotapcih, janičarjih, vojaških dezerterjih, kloštrskih žolnirjih, desetih bratih. Da sem vzljubila branje knjig, se lahko zahvalim tudi babici, ki je živela daleč od nas, na Brezovici pri Ljubljani, in ki je v drugačnih, težjih časih, poskrbela, da sta moji teti, ko sta prišli na obisk k nam na Opčine, z njenim denarjem kupovali zame – ne sladkarije, temveč knjige. In tako sem dobila v dar kar nekaj slovenskih klasikov, od katerih sta mi ostali v spominu zlasti dve izdaji, rožnato marmorirana platnica povesti Tihotapec in Kloštrski žolnir (mojo radovednost je vzbujal že naslov, češ kaj to pomeni, v sodobni jezik bi to prevedli kot “samostanski merilec, zemljemerec, inženir”) in znanstveno navdahnjena naslovnica v belem in v naravnih barvah knjige Domače in tuje živali v podobah pisatelja in naravoslovca Frana Erjavca.
V kasnejših letih sem si knjige tudi izposojala v šoli in premlela vse važnejše Jurčičeve povesti, od Jurija Kozjaka, Domna, Sosedovega sina pa do Rokovnjačev. Spomnim se, kako me je vznemirjalo dejstvo, da so v času Ilirskih provinc roparskim rokovnjačem med ljudstvom pripisovali izjemno lastnost, in sicer nevidnost zaradi njihove posebnosti, po kateri so dobili tudi ime rokovnjači. V malhi so namreč skrivali rokico še nerojenega otroka, česar sama kot deklica nikakor nisem mogla razumeti. A ljubezenska zgodba med Nandetom in Polonico me je prav tako kot druge Jurčičeve zgodbe potegnila vase.
Očarljivost Jurčičevega pripovedništva še danes predstavlja spretno prepletanje zgodb, od katerih se nekatere odvijajo pred bralčevimi očmi skorajda v živo, druge pa, zagonetne, nemalokrat celo temačne in krvave, se odmotavajo počasi iz preteklosti v pripovedovalčev čas. Najbolje je ta preplet uspel v romanu Deseti brat, kjer se ob naslovnem liku zavozlava in odvozlava nekaj skrivnostnih pripovednih motivov in tem. V tem delu me je ob ponovnem branju v zrelih letih pritegnilo (prej spregledano) dejstvo, in sicer Jurčičeva razgledanost po klasični literaturi, ki se razodeva v antičnih reminiscencah in latinskih citatih. Po navadi pri tem pisatelju radi poudarjamo njegovo ljubezen do kmečkega človeka, dobrodušno ironijo, s katero slika vaške posebneže, plastični realizem, s katerim podaja prizore v vaški krčmi pri Obrščaku, smisel za narodopisne detajle, običaje, vraže. Druga plat Jurčičevega estetskega in miselnega doživljanja pa je povezana z usodo slovenskega izobraženca, kar izstopa v poznem obdobju njegovega ustvarjanja, ko se je pisatelj bolj približal Stritarjevi estetiki.
Iz teh poznih ustvarjalnih let se mi v spominu smukajo naslovi kot Doktor Zober, Mej dvema stoloma – tudi te izdaje sem kot deklica našla v domači knjižnici. Zdaj že ne vem, kje so vse te knjige, zato pa sem pred kakim letom rešila morebitne pozabe pravo dragocenost, in sicer III. zvezek Jurčičevih zbranih spisov, ki jih je založil in na svetlo dal “Odbor za Jurčičev spomenik”, uredil Fr. Levec, natisnila “Narodna tiskarna” v Ljubljani, 1884 (torej ob pisateljevi štiridesetletnici, tri leta po njegovi smrti 1881). Če malo pomislim, pred stotridesetimi leti! Pripovedni spisi vsebujejo besedila Domen, Jurij Kobila, Dva prijatelja, Vrban Smukova ženitev, Golida, Kozlovska sodba v Višnji gori.
Jurčičev pripovedni slog in njegovo domiselno fabuliranje z vrsto skrivnostnih in mikavnih zgodb še vedno pritegneta bralca: pred nekaj leti je eden mojih dijakov na seznamu prebranih knjig kar nizal eno Jurčičevo povest za drugo, kar se mi je zdelo precej zanimivo, očarale so ga namreč skrivnostne pisateljeve pripovedi. Naši srednješolci se, seveda po nasvetu profesorja ali sošolca, še vedno lotevajo Desetega brata, Sosedovega sina idr., a pri tem ne gre pretiravati. Ne bi bilo namreč dobro, da bi se v pisno obliko njihove večkrat že tako osiromašene slovenščine kasneje vrivali jurčičevsko stilno zaznamovani arhaizmi ali celo deležniki (tipa stopivši, rekši). Pomembno je, da mladi berejo, da segajo po slovenskih klasikih, a ne samo po teh, saj se jim brez prave motivacije in razlage lahko zdijo tuji in se jim celo uprejo (tako je učinek branja čisto nasproten od zaželenega!), temveč naj segajo tudi ali pa še bolj po sodobnih avtorjih, tistih kvalitetnih, dobrih.
Od naših dveh ustvarjalnih nestorjev Pahorja in Rebule do piscev srednje generacije Jančarja, Jelinčiča, Sosiča, Škamperleta, Lainščka, da naštejem samo nekatere. Izbira je pisana tudi na področju žanrske literature, recimo, kriminalke (S. Verč, A. Demšar, T. Frelih idr.) Zanimivo in vabljivo branje nedvomno predstavlja tudi pripovedna proza, ki jo ustvarjajo ženske (Evelina Umek, Brina Svit, Gabriela Babnik idr.), a o tem kdaj drugič.
Prispevek je napisala: Majda Artač Sturman
